Jedro

Prvi odstavek 3. člena ZPol ni samostojni temelj, ki bi policiji zapovedoval dolžnost določenega delovanja. Gre za pravno normo, katere predmet je okvirno določanje nalog policije in ki ima zato splošen značaj.

Tožeča stranka bi morala za nastop pravne posledice - odškodninske odgovornosti tožene stranke konkretizirano navesti, katera so tista dejanja, ki jih je policija opustila opraviti in je nato tožeča stranka zaradi njene pasivnosti utrpela škodo. Ker tega ni storila, ni zadostila trditvenemu bremenu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo vsakemu tožniku po 10,000.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in za nerazdelno plačilo prvi in drugi tožeči stranki v znesku 25,616.670,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Ocenilo je, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, saj tožeča stranka ni konkretizirala, opustitev katerih dejanj tožene stranke je povzročila nastanek škode.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. K argumentu, da ni podana protipravnost kot element odškodninskega delikta, je dodalo, da tožeča stranka ni dokazala, da zatrjevana škoda izvira iz nedopustnega ravnanja policije oziroma sodišča. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ni mogoče strinjati s stališčem, da tožeča stranka ni natančno opredelila, česa policija ni storila, pa bi morala. Dokazni postopek vsekakor omogoča sklep, da policija tožnikov ni zaščitila, čeprav bi to morala storiti, zaradi česar je bila cela družina izpostavljena nasilju soseda I. A.. Policija ni ravnala v skladu s 3. členom Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98 - 14/07, v nadaljevanju ZPol), in to kljub stalnim prošnjam tožeče stranke. Policisti so se intervencij na naslovu ... celo izogibali. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek izvedlo pomanjkljivo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v posledici pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Zaslišati bi moralo vsaj prve tri tožnike, kar je tožeča stranka tudi predlagala. Še bolj določno bi lahko pojasnili, kar je bilo sicer že dovolj jasno navedeno v vlogah tožeče stranke. Podani so vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z ustavno zajamčeno pravico do stanovanja. Napačno je pojmovanje sodišča, da pravica do stanovanja ne vključuje zaščite imetnika stanovanja pred nasilnim sosedom. Prav tako pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča do pritožbenih navedb v zvezi z učinkovitostjo sodišč. Izvršba, ki jo je predlagala tožeča stranka, za vrnitev ključev oziroma zamenjavo ključavnice, je bila le delno uspešna glede menjave ključavnice, vse drugo je bilo neuspešno. Tudi zadeva, ki se je vodila pod opr. št. P 161/2000, je bila pravnomočno končana v korist tožnikov, izvršba pa je bila uspešna le za en dan, saj je A. nato spet zamenjal ključavnico. Tožeča stranka je torej sprožila kar pet sodnih postopkov, pa ne more priti do lastnega stanovanja.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

O zmotni uporabi materialnega prava: Odgovornost države za škodo, ki jo oškodovancu povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, temelji na 26. členu Ustave Republike Slovenije. To ustavno določilo se navezuje na splošna pravila odškodninskega prava (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR), glede vprašanja odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ (policija oziroma sodišče) tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, pa se je treba opreti na 172. člen ZOR.

Normativno hipotezo 154. člena ZOR tvorijo štiri predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti: (1) nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, (2) nedopustna škoda, (3) vzročna zveza in (4) odgovornost. Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom nižjih sodišč, da nista izpolnjena vsaj dva elementa odškodninskega delikta: protipravno ravnanje tožene stranke in obstoj vzročne zveze med njenim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.

ZPol med nalogami policije v 1. točki prvega odstavka 3. člena določa varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi. Ključno vprašanje, ki se je postavilo v obravnavani zadevi, je bilo, ali to pravno pravilo samo po sebi uzakonja dolžnost policije, da deluje v skladu z načelom prepovedi povzročanja škode, in ima v primeru opustitve delovanja za posledico sankcijo v obliki odškodninske odgovornosti države. Protipravnost ravnanja se kaže v nastopu prepovedane posledice (škode), ki izvira iz sfere odgovorne osebe. Dolžnost vzdržati se ravnanj, ki utegnejo drugemu povzročiti škodo, obsega dolžnost vzdržati se aktivnih ravnanj in tudi dolžnost vzdržati se pasivnih ravnanj (opustitev), če se s temi ravnanji lahko pripomore k nastanku ali povečanju škode. Dolžnost vzdržati se aktivnih ravnanj je splošno pravilo; drugače pa velja glede dolžnosti vzdržati se pasivnih ravnanj, zlasti če je subjekt dolžnega ravnanja policija kot državni oblastveni organ. V tem primeru mora imeti dolžnost opraviti določena dejanja zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode svoj pravni temelj v zakonu ali drugem pravnem aktu.

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem nižjih sodišč in ocenjuje, da prvi odstavek 3. člena ZPol ni samostojni temelj, ki bi policiji zapovedoval dolžnost določenega delovanja. Gre za pravno normo, katere predmet je okvirno določanje nalog policije in ki ima zato splošen značaj. Opravljanje nalog se uresničuje (operacionalizira) z izvrševanjem pooblastil, ki policiji nalagajo posamezne tipe vedenja in ravnanja (29. - 53. člen ZPol). Za izvajanje pooblastil pa morajo biti izpolnjeni v zakonu določeni pogoji. Ker na podlagi prvega odstavka 3. člena ZPol ni mogoče sklepati o dolžnem ravnanju policije, je treba v celoti zavrniti očitek tožeče stranke, da bi ji policija v skladu s 3. členom ZPol morala nuditi zaščito že zgolj na podlagi dejstva, da je I. A. na celotno njeno družino izvajal sistematično nasilje.

Sklepčnost tožbe je podana, če iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen; da bi moralo torej sodišče v primeru, če bi se izkazalo, da so zatrjevana dejstva resnična, zahtevku ugoditi. Ob zgoraj nakazanem materialnopravnem izhodišču pri obravnavanju protipravnosti ravnanja tožene stranke in izkazanih številnih intervencijah s strani policije na prošnjo tožeče stranke ..., bi morala tožeča stranka za nastop pravne posledice - odškodninske odgovornosti tožene stranke konkretizirano navesti, katera so tista dejanja, ki jih je policija opustila opraviti in je nato tožeča stranka zaradi njene pasivnosti utrpela škodo. Ker tega ni storila, ni zadostila trditvenemu bremenu iz prvega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP).

Tako opredeljeni standard dolžnega ravnanja policije se povezuje z vprašanjem vzročne zveze. Tožeča stranka trdi, da se je morala zaradi neustreznega ravnanja policije in njene neučinkovitosti izseliti iz lastnega stanovanja. Pritrditi je treba pritožbenemu sodišču, da končni neuspeh ob sicer izkazanem trudu in izvajanju del v skladu s predpisanimi nalogami (intervencije, predlogi za uvedbo postopkov o prekrških, kazenske ovadbe) ne more biti podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožeča stranka bi morala dokazati, da zatrjevana škoda izvira ravno iz nadopustnega ravnanja oziroma opustitev policije, česar pa ji ni uspelo.

O očitku bistvene kršitve določb pravdnega postopka: Ni res, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z ustavno zajamčeno pravico do stanovanja oziroma v zvezi z (ne)učinkovitostjo sodišč. Zavzelo je jasno stališče, da so "očitki, da so bile izvršbe uspešne le deloma, ker naj bi takoj zatem sosed ponovno vzpostavil prejšnje stanje, očitki, ki se tičejo ravnanja soseda, ne pa očitki na račun dela sodišč" (drugi odstavek na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje). Opredelilo se je tudi do argumentov tožeče stranke, ki odgovornost tožene stranke povezuje z ustavno zajamčeno pravico do stanovanja. Iz obrazložitve sodbe (tretji odstavek na 4. in prvi odstavek na 5. strani sodbe) smiselno izhaja, da se je sodišče s pritožbenimi navedbami seznanilo, jih obravnavalo in konkludentno zavrnilo.

Ostale revizijske navedbe se nanašajo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (po mnenju tožeče stranke bi moralo sodišče, da bi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, zaslišati vsaj prve tri tožnike). Ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog, so trditve v tej smeri iz procesnih razlogov nedopustne in jih revizijsko sodišče ni bilo dolžno vsebinsko presojati.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).