Jedro

Postavitev snegolovov je nekaj krajevno običajnega. Zato njihova postavitev na tistem realnem delu solastne stvari, ki ga upravlja toženec, pomeni izvrševanje solastninske pravice v mejah abstraktnega upravičenja in ne predstavlja posega v solastninsko pravico drugega solastnika.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tudi vsebinsko obravnavalo negatorno tožbo. V prejšnjem postopku je namreč ugotovilo zastaranje, vendar je pritožbeno sodišče takšno odločitev razveljavilo. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožnici je naložilo, naj toženi stranki plača pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnica. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da bi bilo tudi tokrat treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Pravi, da bo le v grobem povzela svoje pritožbene navedbe iz prejšnjega pritožbenega postopka. Opozarja na določbe o solastninskem pravu, ki določajo, da je za vsakršno postavitev na primer snegolovcev, zasutje jaška, potrebno soglasje drugega solastnika. Če takega soglasja ni, gre za kršitev pravil solastninskega prava. Napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede postavitve nadstreška. Opira se na izpovedbo tožničinega sina, ki je povedal, da je iskal pomoč pri pristojnem gradbenem inšpektorju, ki pa ni pokazal nobenega zanimanja za zadevo. Sodišče je pričo enostavno odpravilo s tem, da mu tega ne verjame. Sodišče je izpovedbo te priče, kakor tudi tožnice same nasploh prelahkotno odpravilo, češ da jima ne verjame. Pritožba vztraja, da sta tako tožnica kot njen sin večkrat opozorila toženo stranko na vznemirjanje njune solastninske pravice.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se s številnimi pravnimi razlogi sodišča prve stopnje sicer ne strinja. Vendar pa kljub temu iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, potrjuje samo odločitev glede zavrnitve vseh treh prvin negatornega zahtevka v tej pravdi. Pritožbeno sodišče tako meni, da so tri prvine negatornega zahtevka neutemeljene iz naslednjih razlogov: Glede postavljenega nadstreška zato, ker je tožnica za postavitev nadstreška dala molčeče soglasje.

Glede snegolovov, ker gre pri njihovi postavitvi za izvrševanje solastninske pravice v njenih mejah.

Glede betonskih plošč, ker tožnica ni uspela dokazati niti tega, da bi te plošče v resnici postavil toženec.

K točki 1 (glede nadstreška): Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se tožnica postavitvi nadstreška ni upirala ter da ji ni nasprotovala. Za drugačno ugotovitev ni tožnica ponudila nobenega drugega dokaza kot lastne izpovedbe o bolj ali manj pavšalnem nasprotovanju ter izpovedbe njenega sina, ki v tem pritrjuje. V luči celovite življenjske situacije pa so takšne izpovedbe neprepričljive. Tožnica ni ponudila nobene materialne opore (na primer listine, podatkov o prijavi gradbenemu inšpektorju), da je gradnji nadstreška nasprotovala. Prav tako ni izkazala nikakršnih indicev, ki bi njeno izpovedbo ali izpovedbo njenega sina napravili za vsaj malo prepričljivo. Glede na vse življenjske okoliščine primera pritožbeno sodišče niti malo ne dvomi v tiste prvine ugotovljenega dejanskega stanja na prvi stopnji, ki vzpostavljajo naslednjo podobo dejanskega sveta: tožnica in toženec sta se v času gradnje nadstreška dobro razumela. Takšnemu dobremu sosedskemu in solastninskemu odnosu so bila ustrezno neoblična tudi vsa življenjska ravnanja obeh strank v zvezi s solastno nepremičnino. Toženec gradnje nadstreška ni skrival, tožnica je bila vseskozi s tem seznanjena. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica na postavljen nadstrešek molče pristala ter je tezo o kršitvi solastninskega razmerja podala šele tedaj, ko so se odnosi med strankama skrhali.

V tem delu pritožbeno sodišče že prehaja v pravni del razlogovanja. Na pravno poslovni pomen takšnega molčečega soglasja je v luči pravila iz 3. odst. 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 6/1980 do Ur.l. RS, št. 87/2002 - ZTLR) mogoče sklepati upoštevaje vse okoliščine primera. Glede na dobre odnose, glede na ugotovitev (ki jo pritožba sicer neutemeljeno izpodbija), da tožnica z ničemer ni nasprotovala takšni spremembi solastne nepremičnine, glede na dolgo časovno obdobje takšnega pristajanja, je tožničin molk šteti kot soglasje v smislu 3. odst. 15. člena ZTLR. Čim pa je tako, takšno dejanje (postavitev nadstreška) ne more predstavljati dejanja, ki protipravno vznemirja lastninsko pravico, marveč dejanje, ki se nahaja v mejah upravičenja, ki jih imajo solastniki. Negatorna tožba tožnice zato v tem delu nasprotuje njenemu prejšnjemu pravnemu ravnanju (venire contra factum proprium) ter je zahtevek z vidika 100. člena SPZ v povezavi z 99. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur.l. RS, št. 87/2002 - SPZ) neutemeljen.

K točki 2 (glede snegolovov): Postavitev snegolovov ne predstavlja ne posla rednega in še manj posla izrednega upravljanja. Gre preprosto za izvrševanje solastninske pravice. V življenju je cel kup tovrstnih materialnih dejanj, ki predstavljajo zgolj izvrševanje solastninske pravice (tem bolj, če je solastna nepremičnina tudi v naravi razdeljena). Sem sodi npr. pospravljanje, pometanje, zalivanje rož, sajenje teh, igranje otrok, priprava roštilja, popoldanska namestitev mize za namizni tenis in podobno. Korak dlje gredo primeri, kot na primer: nastavitev lončnic pred okno, lakiranje polknic, parkiranje kolesa ali samokolnice, namestitev dvoriščne ali vrtne mizice, pa tudi kaj takšnega, kot je na primer namestitev radijske ali televizijske antene. V vseh teh primerih gre za izvrševanje solastninske pravice, ki je del življenja, ter na solastno nepremičnino ne vpliva usodno in daljnosežno, kaj šele, da bi jo spreminjalo. Odločilnega pomena pa je tudi to, da takšna materialna dejanja, ki predstavljajo izvrševanje solastninske pravice, ne pravnoposlovno ne ekonomsko drugega solastnika v ničemer ne zavezujejo ali bremenijo.

Solastninska skupnost je mati sporov (communio mater rixarum), tako kot velja vselej, kadar se koncentrični krogi posameznih pravic med seboj deloma prekrivajo in utegnejo prihajati v medsebojno kolizijo. Solastninska upravičenja morajo biti glede načina uporabe med seboj usklajena v skladu s teorijo soobstoja različnih pravic, katere odraz je še v večji meri teorija o zlorabi pravice. Dokler gre za izvrševanje v mejah solastninskega upravičenja, o zlorabi pravice ni mogoče govoriti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da snegolovi objektivno ne motijo tožnice, da gre predvsem za njeno kaprico. Glede na to, da je postavitev snegolovov nekaj krajevno običajnega, je pritožbeno sodišče presodilo, da je toženec v tem delu le izvrševal solastninsko pravico in to v celoti v mejah njenega upravičenja ter ni nedopustno posegel (vznemiril) enake solastninske pravice tožnice. Iz zlorabe solastninske pravice pa na drugi strani izhaja zahteva tožnice, naj toženec snegolove odstrani. Postavitev snegolovov je torej nekaj krajevno običajnega. Zato njihova postavitev na tistem realnem delu solastne stvari, ki ga upravlja toženec, pomeni izvrševanje solastninske pravice v mejah abstraktnega upravičenja in ne predstavlja nedopustnega posega v solastninsko pravico drugega solastnika. Tožbeni zahtevek na podlagi 100. člena SPZ v povezavi z 99. členom istega zakona zato ni utemeljen.

K točki 3 (betonske plošče): Pritožba dejanske ugotovitve, češ da ni dokazano, da bi sporne betonske plošče sploh postavil toženec, konkretizirano ne napade. Tudi v tem delu je pritožba zato neutemeljena.

Odločitev pritožbenega sodišča in pooblastilo zanjo: Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.