13. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 976/2001 z dne 12. 12. 2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. 97/93 z dne 19. 9. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku v sporu zaradi izpraznitve stanovanja ter zaradi razveljavitve in sklenitve kupoprodajne pogodbe zavrglo kot nepopoln predlog pritožnika za obnovo postopka, pritožbeno sodišče pa je ta sklep potrdilo.

Ugotovili sta, da pritožnik zgolj s trditvijo, da je za novo dejstvo zvedel "par dni" pred vložitvijo predloga, ni izkazal, da je podal predlog pravočasno. Prav tako bi glede na določbo 2. odstavka 422. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP77) moral izkazati, da brez svoje krivde novih dejstev ni mogel uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi pojasnjuje okoliščine v zvezi z ugotavljanjem domnevno novega dejstva. Navaja, da naj bi pravni problem aktivne legitimacije za tožbo sprožilo šele Vrhovno sodišče z revizijsko sodbo, zaradi česar naj bi šele potem, ko se je z njo seznanil, opravil dodatne poizvedbe in tako v pogovoru z neko osebo, ki je ne more imenovati, zvedel, da toženka (nasprotna tožnica) zahteve za odkup stanovanja nikoli ni podala. Meni, da bi moralo sodišče na podlagi njegovega predloga razpisati narok in navedeno okoliščino raziskati oziroma glede na to, da z materialnim dokazom ne razpolaga, kot dokaz šteti že navedbo o času pridobitve podatka. Da omenjenega dejstva brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v predhodnem postopku, pa naj bi glede na pomen okoliščine za odločitev v pravdi izhajalo že "iz same logike stvari". Obrazložitvam sklepov obeh sodišč očita nerazumljivost in nesprejemljivost do "te mere, da pomenijo kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave".

B.

3.Kolikor se utemeljitev ustavne pritožbe nanaša na izpodbijana sklepa glede predlagane obnove postopka, gre za zatrjevanje, da sta sodišči napačno uporabili določbe ZPP77. Toda ustavna pritožba ni še ena stopnja pravdnega postopka in Ustavno sodišče v njej ne presoja, ali je bilo v izpodbijanem posamičnem aktu procesno pravo prav uporabljeno. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) presoja le, ali je bila s tem aktom pritožniku kršena katera od človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje.

4.V postopku z ustavno pritožbo tudi ni mogoče preizkušati dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v predhodnem postopku, katerega obnovo je predlagal pritožnik. Presojati je mogoče le, ali je bila kršena človekova pravica s sklepoma, da se obnova ne dovoli.

5.Glede na navedeno bi za zatrjevano kršitev 22. člena Ustave lahko šlo, če bi bila odločitev sodišč tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno. Tega pa izpodbijanima sklepoma, ki razumno in v skladu s pravili procesnega zakona obrazložita, zakaj predlog za obnovo postopka ni bil sposoben za obravnavanje, ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje brez ustreznega dokaznega predloga ni bilo dolžno izvesti naroka in samo raziskovati okoliščin glede pravočasnosti vloženega predloga, tako kot zmotno meni pritožnik. Ta njegova pričakovanja niso imela podlage v določbah ZPP77. Tudi brez nevarnosti za razkritje identitete vira informacije je imel pritožnik namreč možnost sodišču predlagati, naj opravi ustrezne poizvedbe, s čimer bi dosegel popolnost predloga, ki bi ga bilo sodišče prve stopnje dolžno obravnavati.

6.Ustavnemu sodišču v tej zadevi tudi ni treba odgovoriti na vprašanje, ali bi v določenih primerih iz ustavno zagotovljene pravice do izjavljanja pred sodiščem, ki jo med drugim zagotavlja 22. člen Ustave, izhajalo, da lahko stranka v primeru, ko instančno sodišče spor oceni z vidika nove pravne kvalifikacije, ki je stranka kljub potrebni skrbnosti v postopku dotlej ni mogla predvideti in zato zanjo predstavlja presenečenje, zahteva, da se ji v obnovi postopka omogoči navajati nova dejstva in dokaze, ki se izkažejo za bistvene z vidika novo sprejete pravne ocene spora in ki jih v prejšnjem postopku ni navajala, ker se za odločitev v sporu niso zdeli bistveni. V obravnavani zadevi očitno ne gre za tak primer. Sodišče je predlog zavrglo zaradi procesnih pomanjkljivosti. Ni ga zavrnilo zato, ker bi štelo, da bi pritožnik novo dejstvo lahko navajal že v predhodnem postopku, temveč zavrglo zato, ker ni izkazal pravočasnosti in ker ni navedel, zakaj teh okoliščin ni mogel brez svoje krivde uveljavljati že v predhodnem postopku. Ustavna pritožba pa ni pravno sredstvo, s katerim bi pritožnik lahko odpravil pomanjkljivosti predloga za obnovo.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje ustavni pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger