Jedro

Po določbi drugega odstavka 731. člena OZ je pravna posledica dejstva, da je shranjevalec (prva toženka) samovoljno spremenil dogovorjeni kraj hrambe, namreč le v tem, da odgovarja tudi za naključno uničenje ali naključno poškodbo shranjene stvari.

Prva toženka v pritožbi ne uveljavlja, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bila neizpolnitev njenih pogodbenih obveznosti posledica naključnega uničenja ali poškodbe predmeta hrambe in da zato obveznosti ne more izpolniti (določbe 116. člena OZ in 329. člena OZ). Samo ob takšnih trditvah, ki bi jih prva toženka morala tudi dokazati, bi bila lahko za utemeljenost postavljenega zahtevka nadalje pomembna okoliščina, ali je prva toženka samovoljno spremenila kraj hrambe ali ne, kar pa bi morala dokazati tožnika.

Izrek

I. Pritožba drugega toženca se zavrže. II. Pritožba prve toženke se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (v II. in IV. točki izreka) potrdi.

III. Toženca morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnikoma njune stroške odgovora na pritožbo v višini 595,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Oris ozadja zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:**

1. Tožnika sta v tožbi zatrjevala, da sta se s prvo toženko dne 20. 8. 2017 dogovorila, da bosta v kleti njenega stanovanja, kjer je takrat prva toženka živela skupaj z drugim tožencem, shranila gotovino v višini 30.000,00 EUR. Navajala sta, da sta po tem, ko sta zahtevala vrnitev gotovine, prejela le znesek v višini 6.800,00 EUR in da je prva toženka skupaj z drugim tožencem uporabljala shranjeno gotovino. Ob takšnih trditvah sta s tožbo od njiju s sklicevanjem na prevzete pogodbene obveznosti in pravila o odškodninski odgovornosti zahtevala nerazdelno plačilo zneska v višini 23.200,00 EUR.

Prva tožnica je zatrjevala še, da je prvi toženki posodila znesek v višini 600,00 EUR, ki ji ga ta še ni vrnila, zato je od nje s tožbo zahtevala še vračilo tega zneska.

2. Zaradi pripoznave zahtevka iz naslova posojila v višini 600,00 EUR je sodišče izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave in prvi toženki naložilo plačilo tega zneska s pripadajočimi zakonskim zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe).

3. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika kot položnika in prva toženka kot shranjevalka dne 20. 8. 2017 sklenili shranjevalno pogodbo, na podlagi katere sta tožnika prvi toženki v hrambo izročila 30.000,00 EUR gotovine. Skladno z dogovorom iz sklenjene pogodbe je toženka gotovino tožnikov shranila v kleti stanovanja na naslovu ..., kjer sta takrat stanovala oba toženca. Po ugotovitvah sodišča je prva toženka med hrambo nato samovoljno spremenila kraj hrambe in o tem ni obvestila tožnikov. Tožnika sta vračilo shranjene gotovine od nje zahtevala dne 26. 3. 2018, vendar sta od prve toženke prejela le 6.800,00 EUR. Ker prva toženka svojih obveznosti iz pogodbe ni izpolnila, ji je sodišče naložilo, da mora tožnikoma plačati znesek v višini 23.200,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi (II. točka izreka) in njune pravdne stroške (IV. točka izreka)

4. Ker drugi toženec ni bil stranka sklenjene shranjevalne pogodbe, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnikov zoper drugega toženca zavrnilo (III. točka izreka) in jima naložilo plačilo njegovih pravdnih stroškov (V. točka izreka). Njegove odškodninske odgovornosti sodišče prve stopnje ni presojalo, kar je utemeljilo s pojasnilom, da je za presojo postavljenega zahtevka bistveno le pogodbeno razmerje iz sklenjene shranjevalne pogodbe, sklenjene med tožnikoma in prvo toženko, in da medsebojno notranje razmerje med tožencema za ta postopek ni pomembno.

**Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo:**

5. Toženca s pritožbo izpodbijata II. in IV. točko izreka sodbe. V njej izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prva toženka samovoljno spremenila dogovorjeni kraj hrambe. Napadata zlasti dokazno oceno, da je nemogoče, da bi tožnica med opravljanjem hišne preiskave na njenem domu poklicala prvo toženko in ji sama naročila spremembo kraja hrambe in sicer zato, ker je po ugotovitvah sodišča istočasno potekala tudi hišna preiskava na domu toženke, kjer je bila shranjena gotovina. Pritožbi sta toženca predložila listine, s katerima sta dokazovala, da hišni preiskavi v obeh stanovanjih nista potekali istočasno, s čimer sta utemeljevali svojo trditev, da je spremembo kraja hrambe naročila ravno tožnica in zato ni šlo za samovoljno spremembo kraja hrambe. Za dokazovanje tega dejstva sta toženca v pritožbi predlagala še opravo poizvedb pri mobilnem operaterju tožnice in prve toženke ter vpogled v seznam njunih klicev. V zaključku sta navedla, da se sodišče ni opredelilo do njunih navedb, da je imela tožnica ves čas ključe do stanovanja, kjer je bila gotovina shranjena.

6. Tožnika sta v odgovoru na tožbo opozorila, da drugi toženec za pritožbo nima pravnega interesa in da so s pritožbo predložene listine ter v njej podani dokazni predlog prepozni. V ostalem sta pritrjevala razlogom sodišča prve stopnje.

7. Pritožba drugega toženca ni dovoljena, pritožba prve toženke pa ni utemeljena.

**Presoja pritožbe drugega toženca:**

8. Pritožba je nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku; - ZPP). Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka (prvi odstavek 343. člena ZPP). Pritožbena pravovarstvena potreba (pravni interes za pritožbo) je procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. To pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. 9. Sodišče ugotavlja, da drugi toženec z morebitnim uspehom v pritožbenem postopku zoper odločitev, ki nalaga plačilo obveznosti prvi toženki, ne more izboljšati svojega pravnega položaja ali pridobiti kakršnekoli druge pravne koristi, zato je moralo njegovo pritožbo zavreči kot nedovoljeno (352. člena ZPP).

**Presoja pritožbe prve toženke:**

10. Prva toženka ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, (i) da je kot shranjevalka s tožnikoma dne 20. 8. 2017 sklenila pogodbo, s katero se zavezala, da bo v hrambo prejela 30.000,00 EUR gotovine, (ii) da je omenjeni znesek v hrambo prejela, (iii) da sta tožnika dne 26. 3. 2018 zahtevala vračilo pri prvi toženki shranjene gotovine, in (iv) da je prva toženka tožnikoma do sedaj vrnila le 6.800,00 EUR.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 729. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno zaključilo, da so tožnika in prva toženka sklenili shranjevalno pogodbo, s katero se shranjevalec zavezuje, da sprejme stvar od položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval. Zgoraj ugotovljena dejstva, ki jih prva toženka ne izpodbija, tako vodijo v zaključek, da mora prva toženka tožnikoma na podlagi te določbe in na podlagi prvega odstavka 239. člena OZ1 tožnikoma vrniti še do sedaj nevrnjeni shranjeni znesek gotovine v višini 23.200,00 EUR. Dejstva glede trenutka, ob katerem je prva toženka padla v zamudo, in materialno pravo glede obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti je sodišče ugotovilo in uporabilo pravilno, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

11. Prva toženka obširno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je samovoljno spremenila dogovorjeni kraj hrambe, vendar to dejstvo, tudi če bi ga prva toženka s pritožbo uspela izpodbiti in nato celo dokazati, da je bila prva tožnica tista, ki je naročila spremembo kraja hrambe, ne more voditi do drugačne presoje postavljenega zahtevka. Po določbi drugega odstavka 731. člena OZ je pravna posledica dejstva, da je shranjevalec (prva toženka) samovoljno spremenil dogovorjeni kraj hrambe, namreč le v tem, da odgovarja tudi za naključno uničenje ali naključno poškodbo shranjene stvari.

Prva toženka v pritožbi ne uveljavlja, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bila neizpolnitev njenih pogodbenih obveznosti posledica naključnega uničenja ali poškodbe predmeta hrambe in da zato obveznosti ne more izpolniti (določbe 116. člena OZ in 329. člena OZ). Samo ob takšnih trditvah, ki bi jih prva toženka morala tudi dokazati, bi bila lahko za utemeljenost postavljenega zahtevka nadalje pomembna okoliščina, ali je prva toženka samovoljno spremenila kraj hrambe ali ne, kar pa bi morala dokazati tožnika. Če je prva toženka shranjeno stvar uporabila (prvi odstavek 733. člena OZ) oziroma je ni hranila z dolžno skrbnostjo kot svoje lastne (prvi odstavek 731. člena OZ) in je zato ne more vrniti tožnikoma, pa je vtoževani znesek dolžna plačati tudi po pravilih o pogodbenih odškodninski odgovornosti iz drugega odstavka 239. člena OZ.

12. Ne glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožnikov iz odgovora na pritožbo, da prva toženka ugotovljeno dejstvo, da je sama samovoljno spremenila kraj hrambe, izpodbija z listinami, ki jih je predložila šele pritožbi, in z novim dokaznim predlogom s poizvedbami pri operatorju telekomunikacijskih storitev. Po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora. Prva toženka je v pritožbi navedla le, da je listine predložila, ker z njimi pred tem ni razpolagala, ob tem pa ni niti pojasnila, kaj šele izkazala, zakaj teh listin oziroma v njih navedenih podatkov ni mogla predložiti brez svoje krivde pred vložitvijo pritožbe. Enako velja dokazni predlog po opravi poizvedb. Omenjeni dokazni predlogi so torej prepozni in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Glede na to, da prva toženka konkretizirano ne izpodbija dokazne ocene sodišča, da je samovoljno spremenila kraj hrambe, pač pa se sklicuje zgolj na prepozne listine in prepozen dokazni predlog, to pomeni, da tega dejstva ni uspela izpodbiti. Njena pritožba je torej neutemeljena celo v primeru, če bi bilo to dejstvo v okoliščinah konkretnega primera pravno odločilno.

13. Prva toženka v zaključku sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da je tožnica ves čas razpolagala s ključi njenega stanovanja, s čimer smiselno uveljavlja poseg v svojo pravico do izjave oziroma procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se mora sodišče opredeliti le do trditev in pravnih stališč, ki niso očitno nepomembna. Trditev, da je tožnica ves čas razpolagala s ključi stanovanja prve toženke ne predstavlja pravnorelevantnega dejstva. Prav tako glede na vsebino pritožbenih navedb ne gre za trditev, ki bi lahko kot indic vplivala na končno dokazno oceno o (ne)obstoju pravno odločilnih dejstev, zato je docela nepomembna in se sodišču do nje ni bilo treba opredeliti.

14. Ker s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je sodišče pritožbo prve toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

**O pritožbenih stroških:**

15. Toženca morata na toženka povrniti njune potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Tožnika sta upravičen do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 583,77 EUR (priglašenih 797,50 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, v zvezi s 7/1. členom OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) ter znesek 11,67 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej 595,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

1 Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ).