Jedro

Tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve po 255. členu OZ, saj tožena stranka razpolaga s premoženjem, ki omogoča poplačilo njene terjatve, zato je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke zoper začasno odredbo P 809/2013 – I z dne 8.8.2013 in začasno odredbo razveljavilo.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka, Navaja, da je višje sodišče v odločbi I Cp 1918/2013 z dne 10.7.2013 opozorilo na odločbo VS RS II Ips 297/2010 in sodišču prve stopnje naložilo, da mora v ponovnem sojenju ugotavljati, ali je šlo pri sklepanju listine o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema z dne 1.4.2012 za odplačno ali neodplačno razpolaganje in ali je šlo v konkretnem primeru za nedopusten nagib in nato odločiti o primarnem tožbenem zahtevku. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8.8.2013 predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo in drugo toženi stranki prepovedalo odtujevanje, obremenjevanje in razpolaganje premoženja, ki ga je pridobila na podlagi notarskega zapisa SV 277/2012. V sklepu je sodišče ugotovilo, da je listina o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema nična zaradi nedopustne podlage oziroma nedopustnega nagiba prvega toženca, to je oškodovanja upnikov. Zoper navedeni sklep sta toženi stranki vložili ugovor, ki mu je sodišče s sklepom z dne 28.10.2013 ugodilo in začasno odredbo razveljavilo. Tožeča stranka najprej opozarja, da s takim izrekom sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe meritorno sploh ni odločilo, nadalje pa, da se je tožena stranka v ugovoru sklicevala na irelevantne okoliščine, navedbe pa so neresnične in prirejene potrebam predmetnega postopka. Toženi stranki sta priložili potrdilo o vloženem predlogu za sporazumno razvezo, ki sta ga vložili kar eno leto po sklenitvi sporazuma in po vložitvi predmetne tožbe. Tožba je bila vložena 29.3.2013, sodišče je prvi sklep o začasni odredbi izdalo 22.4.2013, iz listin v spisu pa izhaja, da je bila pošiljka (razveza) oddana na sodišče 31.5.2013. Tožeča stranka je prepričana, da je tudi razveza toženih strank fiktivna in namenjena oškodovanju upnikov. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je opravilo vpogled v ocene GURS, kar je v nasprotju s podanimi dokaznimi predlogi stranke, saj tožena stranka takšnega dokaznega predloga nikoli ni podala. Nezakonita je tudi presoja izpodbijanega sklepa glede vrednosti nepremičnine z ID znakom 001 ter nepremičnine z ID znakom 002, katere vrednost je sodišče pridobilo z vpogledom v evidence GURS. Poleg tega pa se je sodišče ob presoji utemeljenosti predpostavk za izdajo začasne odredbe spuščalo vsebinsko presojo utemeljenosti tožbenih zahtevkov, ko je navedlo, da so neutemeljene tako točke primarnega kot tudi podrednega zahtevka.

3. V odgovoru na pritožbo toženi stranki prerekata pritožbene navedbe in trdita, da razveza zakonske zveze ni fiktivna in ponovno poudarjata, da drugo tožena stranka s poslovanjem moža ni imela nič in da ob sklepanju listine pri notarju zagotovo ni zasledovala cilja, da bi oškodovala upnike.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani pravdi oziroma postopku zavarovanja terjatve tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom (med drugim (1)) zahteva ugotovitev ničnosti notarskega zapisa Listine o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema z dne 1.4.2012 pod opr. št. SV 277/2012 (v nadaljevanju notarski zapis), s podrednim tožbenim zahtevkom pa, da se v razmerju med tožečo in drugo toženo stranko razveljavijo pravni učinki notarskega zapisa do višine terjatve tožeče stranke iz pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 189114/2012 z dne 16.1.2013 v znesku 26.568,98 EUR. Trdi, da je notarski zapis neveljaven, ker je bil sklenjen z namenom oškodovanja tožeče stranke kot upnika, za drugo toženo stranko pa se na podlagi drugega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) domneva, da je za tak namen vedela.

6. V obravnavani zadevi je višje sodišče, kot navaja pritožba, že odločalo. Sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je razveljavilo (že zato), ker je ob prvem odločanju sodišče prve stopnje štelo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti terjatve na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, ker ni izkazala pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je (sicer pravilno) ugotovilo, da je interes, ki ga zasleduje tožeča stranka, poplačilo terjatve, ki jo ima do prvo tožene stranke in da ga lahko doseže tako z zahtevkom na ugotovitev ničnosti kot z izpodbojnim zahtevkom. Izhajajoč iz dejstva, da je za toženo stranko težja ničnostna sankcija (razveljavitev pogodbe v celoti), je sodišče prve stopnje ocenilo, da bi morala tožeča stranka izkazati pravni interes za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, ker lahko zasledovani interes doseže tudi z izpodbijanim zahtevkom in zaključilo, da je v takem primeru zahtevek na ugotovitev ničnosti nedopusten. Višje sodišče je v odločbi I Cp 198/2013 (ki jo je napačno naslovilo kot sodbo) res v napotkih zapisalo (točka 7 obrazložitve), da naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je listina, s katero sta si toženi stranki razdelili skupno premoženje odplačen ali neodplačen posel, nato pa, ali je šlo za nedopusten nagib in „odloči o primarnem tožbenem zahtevku“. Napačno formuliran napotek (2) ne pomeni, da je višje sodišče sodišču prve stopnje naložilo, naj v okviru odločanja o predlagani začasni odredbi meritorno odloči o primarnem tožbenem zahtevku na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, ampak naj verjetnost terjatve po primarnem tožbenem zahtevku, ki je dopusten (3), presoja vsebinsko.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku izdalo začasno odredbo, s katero je drugo toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev spornih nepremičnin, z izpodbijanim sklepom pa jo na ugovor toženih strank razveljavilo. Taka odločitev je po presoji višjega sodišča pravilna, pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom višjega sodišča, pa neutemeljene. Sodišče prve stopnje se je namreč v izpodbijanem sklepu prvič ukvarjalo z vprašanjem, ali ima prvo tožena stranka dovolj premoženja za poplačilo terjatve tožeče stranke oziroma ali je s sklenitvijo notarskega zapisa sploh prišlo do oškodovanja tožeče stranke. Po vpogledu evidence GURS je ugotovilo, da je prvo tožena stranka z notarskim zapisom pridobila dve bremen prosti nepremičnini, vredni skupaj 56.348,00 EUR, kar presega višino terjatve tožeče stranke, tako glavnice kot obresti. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je vpogledalo podatke GURS o cenah nepremičnin brez dokaznega predloga, saj je postavitev izvedenca oziroma vpogled v podatke GURS predlagana v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. Zakaj naj bi bila presoja izpodbijanega sklepa glede višine vrednosti teh dveh nepremičnin nezakonita, pa pritožba ne pojasni.

8. Ob ugotovitvi, da prvo tožena stranka razpolaga s premoženjem za poplačilo terjatve tožeče stranke ni verjetno izkazana ne terjatev po primarnem ne po podrednem zahtevku. Povedano drugače, če je premoženja dovolj, ni verjetno izkazano, da je bil notarski zapis sklenjen z namenom oškodovanja upnikov, za utemeljenost paulijanske tožbe pa že besedilo drugega odstavka 255. člena OZ pove, da lahko do izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj pride le, če premoženje dolžnika ne zadošča za poplačilo upnika, tako da tudi obstoj terjatve iz podrednega tožbenega zahtevka ni verjetno izkazan.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje spustilo v vsebinsko presojo utemeljenosti tožbenih zahtevkov, čeprav je dolžno obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe presojati s stopnjo verjetnosti. V izpodbijanem sklepu je res zapisano, da „ni utemeljen zahtevek v 1. točki“ in da“so posledično neutemeljene tudi nadaljnje točke primarnega in podrednega zahtevka“, vendar je iz celotne vsebine sklepa razvidno, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z verjetnostjo obstoja terjatve (4). Nazadnje je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni meritorno odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe. Izrek je res pomanjkljiv, vendar tožeča stranka za uveljavljanje te kršitve ne izkazuje pravnega interesa. Morebitno dopolnitev odločbe bi lahko v zakonskem roku predlagala kvečjemu tožena stranka, da bi dosegla meritorno zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

10. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Zahteva tudi, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe solastniškega deleža do ½ na spornih nepremičninah v korist drugo tožene stranke; da se izbriše zemljiškoknjižno stanje, nastalo na temelju notarskega zapisa; da je drugo tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo lahko pri teh nepremičninah vknjižila lastninska pravica v korist prvo tožene stranke ter da sta toženi stranki dolžni solidarno dovoliti tožeči stranki, da tožeča stranka izterja svojo terjatev ...

(2) Ki bi se moral pravilno glasiti.“...o verjetnosti terjatve po primarnem tožbenem zahtevku“

(3) Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 297/2010: “Zato upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti.“

(4) „listina verjetno ni nična“, „prav tako ni verjetno izkazan podredni zahtevek“...