Jedro

Če tožnik ni v delovnem razmerju za nedoločen čas, glede na določbo 2. odstavka 23. člena ZZZPB ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi 2. odstavka 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo območne enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 7.10.1992, s katero je ta tožniku izdal osebno delovno dovoljenje za čas enega leta. Tožena stranka je odločbo utemeljila s tem, da je tožnik dne 15.6.1992 sklenil delovno razmerje za določen čas, torej je imel v času uveljavitve zakona sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Zato izpolnjuje pogoje le za izdajo delovnega dovoljenja za določen čas.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške upravnega spora. Navajal je, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj v Sloveniji živi in dela že od leta 1964 dalje. Potem, ko je leta 1991 postal tehnološki višek, se je prijavil na zavodu za zaposlovanje, v gradbenem podjetju pa je nato sklenil delovno razmerje za določen čas. Ker ima v Sloveniji družino, stanovanje in dolgo delovno dobo, bi mu tožena stranka morala dati delovno dovoljenje za nedoločen čas.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 - ZZT) v 23. in naslednjih členih določa pravice in postopek za pridobitev osebnih delovnih dovoljenj državljanov nekdanje SFRJ in državljanov nekdanjih republik prejšnje SFRJ. Po drugem odstavku navedenega člena lahko prej navedene osebe pridobijo osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas, če so izpolnjeni naslednji pogoji: če so na dan uveljavitve zakona, torej 18.7.1992, bile v Republiki Sloveniji v delovnem razmerju za nedoločen čas; če so imele vsaj deset let delovne dobe v Republiki Sloveniji; če niso bile v delovnem razmerju kot dnevni delovni migranti (3. alinea 1. odstavka navedenega člena). Tožnik je v prošnji za izdajo osebnega delovnega dovoljenja z dne 13.8.1992 navedel, da je dne 15.6.1992 sklenil delovno razmerje za določen čas, enak podatek je naveden tudi v potrdilu gradbenega podjetja z dne 6.8.1992, s katerim je sklenil delovno razmerje. Tudi v tožbi tožnik izrecno navaja, da je delovno razmerje sklenil za določen čas. To pomeni, da tožnik ne izpolnjuje enega od pogojev, ki jih določa zakon za izdajo osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas.

Ker je odločba tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, ZUS), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis.

V 61. členu ZUS (v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) je določeno, da v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Predloga za odmero stroškov zato sodišče ni obravnavalo.