Jedro

Priposestvovanje je nastopilo ne glede na to, ali je imela tožnica lastniško ali nelastniško posest v smislu 28. člena ZTLR.

Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.

Samo dejstvo, da gre za prenos lastništev med družinskimi člani, še ne izključuje uporabe drugega odstavka 44. člena SPZ.

Bistvo dokazne ocene je ne le ocenjevanje vsakega dokaza posebej (analiza), ampak tudi in predvsem sinteza, ocena vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Zato celovite dokazne ocene ni mogoče omajati zgolj s sklicevanjem na posamezne stavke, izjave in dele izpovedb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 229,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo zahtevku tožnice in razsodilo, da je lastnica vseh v postopku spornih parcel, ker jih je priposestvovala.

2. Zoper sodbo se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Sodišče druge stopnje bo bistvene pritožbene navedbe povzelo v nadaljevanju obrazložitve, ko se bo do njih opredelilo.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku1) kršitev določb pravdnega postopka.

6. Glede očitanih kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izrecno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga ogleda, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče to storilo s sicer kratkim razlogom, da so ostali dokazi nepomembni (16. točka obrazložitve). Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPP morajo stranke v postopku za dokaze, ki jih predlagajo, navesti dejstva, ki naj bi se z njihovo izvedbo dokazovala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil predlagani ogled povsem nesubstanciran dokaz, ki sta ga sicer predlagali obe pravdni stranki, nobena od njiju pa ni utemeljila, kaj naj bi se z izvedbo tega dokaza sploh ugotavljalo. Tožnik ni zatrjeval, da bi bilo mogoče z ogledom posebej ugotoviti katero izmed spornih dejstev, tj. kdo je užival sporno območje, vprašanje dobrovernosti oziroma obstoja spora med pravdnima strankama; za ugotavljanje naštetih dejstev (ki so se zgodila ali obstajala v preteklosti) je ogled sedanjega stanja gozda tudi povsem neprimeren dokaz. Glede vprašanja obstoja oznak na drevesih ogled tudi ni bil potreben, ker so razvidne že iz priloženega slikovnega gradiva. Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje ravnalo ustrezno, ko ni izvedlo dokaza z ogledom na kraju samem.

7. V zvezi z očitkom toženca, da zavrnitev dokaza s soočenjem prič ni utemeljena, ker je sodišče prve stopnje navedlo, da niti s tem dokazom ne bi moglo ugotoviti, »če sta bili v sporu obe pokojni materi,« ker je namreč toženec zatrjeval obstoj spora med svojo pokojno materjo in tožnico, ne pa tožničino materjo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za očiten lapsus sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da izvedba dokaza s soočenjem prič za ugotavljanje tega dejstva (spora) ne bi bila smiselna, saj je bilo že ugotovljeno, da je do spora prišlo v letu 2016 in ne prej; to pa je lahko legitimen razlog za zavrnitev dokaza, pri čemer pritožbeno sodišče pripominja, da je soočenje le del, modaliteta izvedbe dokaza z zaslišanjem prič in/ali strank. Sodišče je v zvezi s sporom oz. sovraštvom med družinama zaslišalo več oseb in njihove izpovedbe dokazno ocenilo. Pritožba napada tudi te ugotovitve sodišča prve stopnje, vendar gre pri tem vsebinsko za pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, o čemer bodo sledili razlogi v nadaljevanju.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vprašanja obstoja pravične oz. zakonite posesti, pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje: ob poteku priposestvovalne dobe, tj. leta 1984 je pravno podlago za priposestvovanje predstavljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih,2 v skladu s katerim se za priposestvovanje ni vselej zahtevalo veljavnega pravnega naslova, pač pa je zadoščala tudi le dobra vera, ki se domneva. ZTLR je namreč poznal dobroverno zakonito posest, na podlagi katere priposestvovanje nastopi po preteku 10 let (drugi odstavek 28. člena ZTLR), in »le« dobroverno posest, pri kateri priposestvovanje nastopi po poteku 20 let (četrti odstavek 28. člena ZTLR). Za slednjo priposestvovalcu ni bilo treba izkazati pravice oz. pravnega naslova, temveč je zadoščalo, da je v dobri veri upravičeno mislil, da je lastnik stvari.

9. Iz (sicer kratkih) razlogov sodišča prve stopnje je razvidno, da so imeli tožnica in njeni pravni predniki sporni del gozda v dobroverni »lastniški« posesti »ves čas«, torej od leta 1964 pa do nastanka spora 2016. Glede na ta časovni razpon je očitno, da je potekla že tudi daljša priposestvovalna doba (20 let), ki se zahteva za dobroverno (nelastniško) posest, zato tudi neobrazloženi zapis v zadnjem odstavku 11. točke obrazložitve o »lastniški posesti« po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni kršitve določb postopka, temveč le nedoslednost, saj je priposestvovanje nastopilo ne glede na to, ali je imela tožnica lastniško ali nelastniško posest v smislu 28. člena ZTLR.

10. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožencu obstoja dobre vere ni uspelo izpodbiti (kar bo še podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju), saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da se je spor med pravdnima strankama pojavil šele v letu 2016, kar pomeni, da je tožnica skupaj s svojimi pravnimi predniki do tedaj dobroverno uživala posest spornih parcel. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.3 Glede na ugotovljeno dejstvo, da so bili tožnica in njeni pravni predniki do leta 2016 prepričani, da sporne parcele pripadajo njim, saj so toženec in njegovi predniki dopuščali njihovo posest nad parcelami in celo pritrjevali njihovi rabi v skladu z oznakami na drevesih, je pravilen zaključek, da so tožnica in njeni pravni predniki sporne parcele imeli v dobroverni posesti. Glede na obstoj dobre vere in potek ustrezne priposestvovalne dobe so tako izpolnjeni pogoji za priposestvovanje spornih parcel s strani tožnice.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z določbami drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika4 pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje res sprejelo napačno razlago, vendar pa tudi s pravilno uporabo te določbe ni mogoče napraviti drugačnih zaključkov, kot jih je sodišče prve stopnje. Drži navedba pritožnika, da samo dejstvo, da gre za prenos lastništev med družinskimi člani, še ne izključuje uporabe drugega odstavka 44. člena SPZ. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo tega člena, ker tožencu in njegovi sestri ni mogoče pripisati dobre vere ob upoštevanju dejstva, da je tožnica uporabljala sporne parcele, saj sta toženec in sestra odraščala na sosednjih zemljiščih in sta glede na toženčevo skrbnost pri obnavljanju mejnih oznak očitno bila seznanjena z dejanskim stanjem uživanja spornih parcel, še preden sta bila vpisana v zemljiško knjigo.

12. Toženec oporeka dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je do spora med pravdnima strankama glede poteka meje prišlo šele v letu 2016. Navaja, da že njuni pravni predniki niso bili v prijateljskih odnosih vse od smrti tasta tožnice in da so sporno mejo že pred letom 2016 dvakrat skušali urediti, in sicer v letu 1997 ter v letu 2003, ter izpostavlja dele izpovedb posameznih strank in prič v zvezi s tem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odkrivanju, kdaj je prišlo do spora o poteku meja, pravilno upoštevalo toženčevo izjavo, podano v mejnem postopku, kjer je navedel, da je s svojimi pravnimi predniki užival posest skladno z označenimi mejami, ter toženčeve izpovedbe, ko je izrecno navedel, da je do spora prišlo tri leta nazaj. Slednje izjave (izpovedbe) pritožba sploh ne skuša argumentirano ovreči. Tudi iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je izjavo toženca, da je do spora prišlo šele pred tremi leti, sodišče uporabilo kot argument uvodne ugotovitve, da je do resnejšega spora prišlo v letu 2016. 13. Prav tako je sodišče prve stopnje pri reševanju vprašanja, kdaj je prišlo do spora, pravilno upoštevalo izjavo priče A. A., ki je opravil ustno obravnavo v geodetski pisarni v ... in ki je povedal, da se je šele na ustni obravnavi ugotovilo, da ni sporna meja, pač pa lastništvo parcel. Tudi geodet B. je navajal, da na terenu ni bilo sporov. Pritožbeno sodišče tako v zvezi z dejstvom, da je do spora prišlo šele v letu 2016, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo ustrezno dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter v sodbi obrazložilo, na podlagi česa je to dejstvo štelo za dokazano, to odločitev pa je mogoče preizkusiti. Poleg tega toženec še v pritožbi navaja, da je bil pred začetkom mejnega postopka sporen le ozek pas oziroma vprašanje, kje potekajo meje, kar prav tako potrjuje, da se pravdni stranki pred tem nista prepirali glede uživanja spornih parcel oz. nista niti natančno vedeli, kje poteka katastrska meja (in da katastrska meja ne ustreza oznakam na drevesih, ki so dolga leta zamejevale obseg in doseg posesti ter uživanja gozda s strani tožnice in njenih pravnih prednikov); vse to pa govori v prid dobrovernosti tožnice in njenih pravnih prednikov.

14. Nadalje toženec navaja, da se njegova izjava pri GURS nanaša na označbe dreves, ki jih je napravil geodet B., da je očitno prišlo do napačnega zapisa na zapisniku ustne obravnave, da so (v zapisniku te obravnave) napačno interpretirali njegove besede, da je šlo le za njegovo »nerodnost« itd. Opozarja na dejstvo, da je v postopku pri GURS nastopal kot laična stranka, ki ima povrhu vsega končane zgolj štiri razrede osnovne šole, medtem ko je nasprotna stranka imela v postopku pooblaščenca, s čimer skuša relativizirati pomen svojih izjav v geodetskem postopku. V zvezi s temi navedbami pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je toženčevo izjavo na ustni obravnavi pri GURS štelo za verodostojno. Sodišče prve stopnje se je pri tem ustrezno sklicevalo na izpovedbo priče A. A., da je kot uradna oseba le sestavil zapisnik in da ni toženca z ničemer prisilil v izjavo ali podpis zapisnika. Glede dejstva, da je kot slab učenec premalo razumel mejni postopek, da bi lahko podal upoštevno izjavo, pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz njegovega zaslišanja pred sodiščem izhaja, da je vsebino postopka razumel in da posledično ne drži, da ni mogel slediti poteku mejnega postopka. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sploh ni šlo za zapletena vprašanja, ki jih toženec s skromnejšo izobrazbo ne bi mogel razumeti, temveč za stvari, ki so razumljive tudi manj izobraženim: vprašanje, kdo je uporabljal kateri del gozda in kako je bilo z označevanjem dreves. Dokazna ocena teh toženčevih izjav je prepričljiva in logična, zato ji pritožbeno sodišče sledi, obširne nasprotne navedbe pritožnika pa je ne morejo omajati.

15. Glede nadaljnjih pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo le izpovedbam enih prič, ostalih prič in dokazov pa neutemeljeno ni upoštevalo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi natančno pojasnilo, zakaj je izpovedbam nekaterih prič sledilo, ostalim pričam pa ni verjelo. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sledilo predvsem nevtralnim pričam, ki niso v sorodstvenih ali podobnih razmerjih s pravdnima strankama. Tako je sledilo zlasti izpovedbam naslednjih prič: gozdarja, ki je na tem teritoriju opravljal delo vsaj 20 let; geodeta, ki je vodil mejni postopek; uradne osebe, ki je opravila ustno obravnavo, ter sosede. Ker so se izjave hčere in sina tožnice, ki sta izpovedala o obstoju oznak na meji med parcelami, skladale z izjavami omenjenih prič, je sodišče njuni izjavi prav tako štelo za verodostojni. Za presojo dejanskega stanja je velikega pomena tudi izjava toženca z ustne obravnave, v kateri potrjuje uživanje zemljišča v skladu z dotedanjimi oznakami na drevesih.

16. Izjav prič, ki jih je predlagal toženec in ki so v izpovedbah zanikale obstoj teh oznak, sodišče prve stopnje tako upravičeno ni upoštevalo, saj prihajajo v nasprotje z vsemi ostalimi prej omenjenimi dokazi in celo same s seboj. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta namreč dve izmed prič, ki jih je predlagal toženec, zatrjevali nasprotna dejstva glede obstoja spora med družinama. Tako je toženčeva sestra izjavila, da sta bili družini že ves čas sprti, njen mož pa je nasprotno zatrjeval, da so se celo obiskali in si med seboj pomagali (toženčeva sestra je posodila invalidski voziček za tožničinega moža). Iz navedenega je mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje opravilo vestno in skrbno dokazno oceno, pri čemer je upoštevalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj. Sodnik prve stopnje je iudex facti, ki je imel možnost neposredno spremljati in ocenjevati izvedbo dokazov z zaslišanji, zato pritožbeno sodišče v dokazno oceno ne dvomi. Bistvo dokazne ocene je ne le ocenjevanje vsakega dokaza posebej (analiza), ampak tudi in predvsem sinteza, ocena vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Zato celovite dokazne ocene ni mogoče omajati zgolj s sklicevanjem na posamezne stavke, izjave in dele izpovedb.

17. V zvezi z navedbami, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje glede gozdarjeve izjave o možnosti, da so bila manjša drevesa posekana brez odkazila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zaključki sodišča prve stopnje pravilni, saj je gozdar izrecno izjavil, da je odkazilo potrebno za drevesa, ki so debelejša od 10 cm. Prav tako je izjavil, da med snegolomom leta 2012 niso odkazovali posameznih dreves, ker je bilo tega preveč. V zvezi z vprašanjem neverodostojnosti priče C. C., ki živi v bližini domačij, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je iz obrazložitve sodišča prve stopnje razvidno, da je njeno izpoved upoštevalo v kontekstu izpovedi ostalih prič in ne le samostojno. Pritožbeno sodišče je zato ovrglo toženčeve očitke glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi napačne presoje dokazov.

18. V zvezi z navedbami toženca, da sodišče prve stopnje neupravičeno ni upoštevalo listinskih dokazov (ZK izpiskov, pogodb), ki jih je predložil, pritožbeno sodišče ugotavlja, da predloženi dokazi za predmetni spor niso bili odločilni, ker izkazujejo le formalno lastništvo (ki niti ni sporno), ne dajejo pa odgovora na to, kdo je v spornem obdobju dejansko imel v posesti sporne dele parcel. 19. Glede pritožbenih navedb, da tožnica ni mogla skupaj s pravnimi predniki uživati spornih parcel že več kot 200 let, ker parcele predstavljajo mlad gozd, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot začetek teka priposestvovalne dobe upoštevalo leto, ko se je tožnica priselila na kmetijo staršev svojega moža (tj. leto 1964), zato sodišču ni bilo potrebno ugotavljati, ali je užitek gozda s strani tožničinih pravdnih prednikov dejansko trajal 200 let ali ne; navedbe o dvestoletnem posedovanju so zgolj povzetek tožničinih navedb, ki za odločitev ni bistven. Tudi niso utemeljeni očitki toženca v zvezi ugotovitvami sodišča prve stopnje o obstoju stavbišč. Iz argumentirane obrazložitve sodišča izhaja, da je na podlagi zaključkov izvedenca geodetske stroke, da ostankov stavb na parcelah ni bilo najdenih, potrdilo navedbe tožnice, da na tem delu nikoli ni bilo vidnih stavb. Te izvedenčeve ugotovitve pritožba obrazloženo ne izpodbija, temveč le ponavlja svoje trditve, da so (nekakšne) stavbe (nekoč) obstajale. To naj bi potrdila priča D. D.; pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno prvostopenjskega, ki je večjo težo dalo ugotovitvam nepristranskega strokovnjaka – izvedenca kot pa eni priči. Pri tem pa niti ni pomembno, kar sicer izpostavlja pritožba, kdaj naj bi toženec ugotovil, da so na parcelah stavbišča. 20. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba neutemeljena, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

21. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je tožnici dolžan povrniti njene pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP), ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo (375 točk ali 225 EUR) in 2 % materialnih stroškov (4,50 EUR).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZTLR. 3 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 723/2006 z dne 29. 1. 2009, VSL I Cp 2904/2009 z dne 28. 10. 2009, VSRS II Ips 1019/2007 z dne 16. 12. 2010 in številne druge. 4 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju: SPZ.