Jedro

ZOZP, ki kot specialni predpis ureja povrnitev škode na podlagi obveznega zavarovanja v prometu, predvideva povrnitev škode neposrednim oškodovancem. Izguba na zaslužku tožnikove matere - zaradi tožnikove oskrbe je bila v bolniškem staležu in zato prejela nižjo plačo, kot bi jo v primeru, da bi delala - zato ni pravno priznana škoda. Zato tožnik s cesijo te terjatve ni pridobil.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se v I. točki izreka naveden znesek 8.909,95 EUR nadomesti z zneskom 6.809,95 EUR in za razliko tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 673,83 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 93,15 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Za škodo, ki jo je mladoletni tožnik utrpel v prometni nesreči, je prisojena odškodnina v višini 8.909,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2013 dalje (I. točka izreka). Zavrnjen pa je zahtevek za plačilo 14.470,05 EUR odškodnine z obrestmi in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za čas od 29.8.2010 do 25.5.2013 (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih mora tožena stranka plačati tožeči stranki v višini 940,60 EUR.

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

O pritožbi tožeče stranke

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnitev zahtevka za škodo zaradi izgube na dohodku tožnikove zakonite zastopnice v višini 3.430,00 EUR in zaradi zavrnitve zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3.500,00 EUR. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US - v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je poškodba zelo omejila tožnikove življenjske aktivnosti in je vsestransko zavrla tožnikov psihofizični razvoj, saj tožnik zaradi posledic daljši čas ni bil sposoben izvajati športnih aktivnosti; pa tudi potem, ko je te dejavnosti poskusil izvajati, ni bil več kos svojim vrstnikom To je imelo negativen vpliv na njegovo samozavest. Predujem za izvedenca psihiatrične stroke ni bil založen, ker bi pregled pri psihiatru tožnika še dodatno obremenil. Meni, da so pogoji za priznanje odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznani. Sodišča odškodnino za to škodo priznavajo tudi, če ne gre za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Še dne 8.5.2013 je tožnik obiskal ortopeda, ki je ugotovil neenakost dolžine nog, zadebelitev v spodnji tretjini kruriusa ter občutljivost petnice na pritisk, zaradi česar je tožniku svetoval manjšo športno aktivnost, predvsem pri skakanju. Tožnik je to upošteval, saj ga je ravno pri aktivnostih noga bolela. Gre za dolgotrajne posledice tudi po zaključku zdravljenja. Sklicuje se na izvedenčevo ugotovitev o 5 do 6 mm daljši desni nogi, kar tožnika moti in skrbi, saj je izkazana tudi neenakomerna rast na področju zloma. Tožnik bo v negotovosti do konca rastnega obdobja. Izvedenec ni vedel povedati, ali se bo dolžina nog izenačila. Druga trajna posledica pa je rotacija desnega stopala navzven, kar tožnika moti pri kolesarjenju. Tožnikove bolečine v desni petnici je izvedenec pojasnil z bolečinami, ki se pojavljajo ob večjih obremenitvah v predelu desnega skočnega sklepa zaradi zunanje rotacije desnega stopala; te bolečine lahko sevajo tudi v predel pete. Glede na te poškodbe tožnik dejavnosti opušča ali pa mora trpeti bolečine. Vztraja pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnih posledic v višini 5.000,00 EUR. Zavrača zavrnitev zahtevka za povrnitev škode zaradi izgube na zaslužku zakonite zastopnice. Ta škoda je primerljiva s škodo zaradi nege in pomoči. Ne gre za dve povsem različni obliki škode. Odločba I Cpg 127/2002, na katero se sklicuje sodišče, se ne nanaša na primerljiv dejanski stan, saj gre v obravnavni zadevi za izgubo na dohodku zakonite zastopnice mladoletnega tožnika. Ker je zakonita zastopnica v času bolniškega staleža mesečno zaslužila 700,00 EUR manj kot sicer, bi morala biti odmerjena odškodnina v višini 4.900,00 EUR.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki kot specialni predpis ureja povrnitev škode na podlagi obveznega zavarovanja v prometu, predvideva povrnitev škode neposrednim oškodovancem1. Tožnikova mati to ni. Izguba na zaslužku tožnikove matere - zaradi tožnikove oskrbe je bila v bolniškem staležu in zato prejela nižjo plačo, kot bi jo v primeru, da bi delala - zato ni pravno priznana škoda. Zato tožnik s cesijo te terjatve ni pridobil. Ovrednotena in kot odškodnina priznana pa mu je - skladno s sodno prakso - vrednost nege in oskrbe, ki mu jo je nudila mati. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, ki jih je za zavrnitev tega dela zahtevka v 21. točki navedlo sodišče prve stopnje in se na te razloge sklicuje.

6. Tudi zahtevek za povrnitev nematerialne škode zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je utemeljeno zavrnjen. Res je, kar izpostavlja pritožba - da se priznava tudi škoda zaradi duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti - vendar zgolj v primerih zelo hude prikrajšanosti, ko to utemeljujejo posebno hude posledice. V obravnavanem primeru take prikrajšanosti ni. Bolečine, ki jih je tožnik trpel v petnici, omejitve pri športnih aktivnostih, pred tem pa pri vseh opravilih, so upoštevane pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti.

7. Pritožba pravilno izpostavlja izvedenčevo ugotovitev, da je tožnikova noga zaradi posledic poškodbe za 5 do 6 mm daljša. Tožnik te spremembe ne čuti, izvedenec pa ugotavlja, da taka razlika v dolžini spodnjih okončin ne bo vplivala na tožnikovo telesno držo in razvoj hrbtenice. Če bi se to zgodilo, kar kot možnost izpostavlja pritožba, bi šlo za novo škodo, saj v času odločanja o zahtevku ni predvidljiva. Novo nastalo škodo lahko oškodovanec uveljavlja na enak način in v enakih rokih kot prvotno nastalo škodo. Že prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je bil tožnik pri ortopedu zadnjič pregledan 8.5.2013, potem pa ne več, čeprav so mu bili pregledi priporočeni. Pravilno je zato sklepanje, da kakšnih posebnih težav tožnik nima. Očitno tudi bolečin v peti, ki jih je navajal na pregledu 8.5.2013, nima več. Na pregledu pri izvedencu tožnik te bolečine ni navajal, izvedenec pa je ni zaznal. Peta na dotik ni bila boleča. Tudi minimalna rotacija desnega stopala navzven (približno 5 stopinj) po izvedenčevih ugotovitvah funkcionalnih težav ne povzroča. Kateri dokazi naj bi izkazovali tožnikove omejitve pri kolesarjenju, pritožba ne pojasni.

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

O pritožbi tožene stranke

9. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o prisojeni odškodnini (prvo točko izreka) in stroškovni del odločitve. Uveljavlja dva pritožbena razloga: napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Za telesne bolečine in nevšečnosti ter strah prisojeno odškodnino ocenjuje za previsoko. Meni, da za telesne bolečine in nevšečnosti priznana odškodnina v višini 13 povprečnih plač ni primerljiva z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih. Sklicuje se na primerljive primere, v katerih je bila za podobno škodo prisojena bistveno nižja odškodnina (III Ips 1057/2007, II Ips 123/2009, II Ips 589/2005, II Ips 448/2009, II Ips 611/2004, II Ips 999/2008, II Ips 298/2002, II Ips 735/2008). Tudi odškodnino za strah v višini 3.000,00 EUR ocenjuje za previsoko. Za zmotno ugotovljeno dejansko stanje opredeljuje ugotovitev o leto dni trajajočih nočnih morah. O dve leti trajajočih nočnih morah je izpovedala tožnikova mati, sodišče pa je njeni izpovedi nekritično sledilo. Meni, da nočne more in strahovi niso objektivno dokazani, saj v zdravstveni dokumentaciji niso zabeleženi. Če bi nočne more trajale toliko časa, bi tožnikova mati, ki je sina zelo skrbno negovala, o tem zagotovo povedala pediatru in tudi za to težavo iskala strokovno pomoč. Z obrazložitvijo, da je logično in življenjsko, da ima otrok dve leti po škodnem dogodku še vedno nočne more in strahove, vzročne zveze ni mogoče utemeljiti. Sklicuje se na primerljive primere, v katerih je bila za strah v podobnih primerih prisojena bistveno nižja odškodnina (II Ips 123/2009, II Ips 448/2009), II Ips 978/2006, II Ips 735/2008, II Ips 1058/2008, II Ips 703/2008, II Dor 94/2011 in II Ips 960/2007). Za primerno odškodnino za strah ocenjuje znesek 1.000,00 EUR. Glede materialne škode za tujo nego in pomoč meni, da je zelo velikodušno ocenjena, ne nasprotuje pa ugotovitvi, da je tožnik v času uporabe bergel (32 dni) potreboval 6 do 7 ur pomoči na dan, kar znaša 208 ur in ne 224 ur. Tudi pomoč zaradi spremstva na poti v višini 118 ur je pretirano vrednotena. Za pot na 7 specialističnih pregledov in 30 fizioterapij, vse v Ljubljani, je potrebnih največ 75 ur pomoči. Za neupravičeno priznano ocenjuje pomoč, ki jo je mati nudila tožniku z vožnjo v šolo in pri izvajanju vaj doma. V teh primerih ne gre za pomoč, ki presega dolžnost staršev, da skrbijo za otroka. Mati je bila tedaj v bolniškem staležu. Sedemletni otrok zaradi fizioterapevtskih vaj ne potrebuje stalnega nadzora in kontrole eno uro in pol na dan. Vaje je pokazal fizioterapevt ali zdravnik, zato prisotnost matere pri izvajanju vaj ni bila potrebna oz. ne gre za pomoč, ki bi bila lahko podlaga za prisojo odškodnine. Za primerno vrednotenje te pomoči ocenjuje 4,00 EUR/uro (II Cp 4024/2011, II Cp 2220/2013). Ob upoštevanju tožnikovega 30 % prispevka k nastali škodi ocenjuje, da primerna odškodnina za materialno in nematerialno škodo znaša 4.992,40 EUR. Zaradi delnega plačila pred pravdo, ostane za plačilo še 1.100,05 EUR, kar bo plačano. Posledično se pritožuje tudi zoper stroškovni del odločitve; glede na tožnikov delen uspeh ocenjuje za primerno odločitev, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

10. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja na bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel in meni, da tožena stranka v pritožbi škodo minimalizira. V pritožbi navedene primere iz sodne prakse ocenjuje za neprimerljive in jih analizira. V zvezi z odškodnino za strah opozarja na primernost odškodnine kot celote. Zavrača pritožbeno oceno o pomoči, ki je bila potrebna za tožnikovo oskrbo v času zdravljenja. Citira zadeve, v katerih je bila za vrednotenje tuje nege in pomoči uporabljena urna postavka 5,00 EUR (II Cp 1556/2012, II Cp 1150/2015, II Cp 1714/2015, II Cp 3259/2015). Predlagano odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ocenjuje za neprimerno, ker tožena stranka stroškov ni imela veliko.

11. Pritožba ni utemeljena.

12. Z ugotovljeno škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti tožena stranka soglaša; višini odmerjene odškodnine oporeka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Materialna podlaga za določitev odškodnine je 179. čl. Obligacijskega zakonika. Pravična denarna odškodnina, katere določitev to določilo terja, je pravni standard. Sodišče ga mora napolniti tako, da je oškodovancu zagotovljena primerna satisfakcija za nepremoženjsko škodo. Ustrezno morata biti upoštevani: načelo individualizacije, ki zahteva upoštevanje intenzivnosti in trajanja telesnih in duševnih bolečin, strahu, neprijetnosti, omejitev, ki oškodovanca spremljajo in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

13. Tožnik je utrpel zlom desne goleni z zamikom (prelomljeni sta bili obe kosti - golenica in mečnica), kar je huda telesna poškodba in lažjo udarnino čela, kar je sled poškodbe. Poškodba je bila zdravljena konservativno. Zaradi dislokacije kosti je bila - v splošni anesteziji - dvakrat izvršena repozicija (izravnava) zloma.

14. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v višini 10.000,00 EUR ustrezna satisfakcija za tožnikovo prikrajšanje v času zdravljenja: 10 do 14 dni hudih bolečin, 3 tedne srednje hudih bolečin, v nadaljevanju približno tri tedne blagih bolečin in občasno blagih bolečine ob izvedbi fizioterapevtskih vaj. Sedaj tožnik bolečin nima. Tožnikove življenjske aktivnosti so bile v času zdravljenja znatno omejene. Od škodnega dogodka (29.8.2010) do 19.10.2010 ni smel obremenjevati noge - ni bil sposoben hoditi brez uporabe bergel, s pomočjo mame je uporabljal voziček. Tri tedne po začetku šolskega pouka le-tega ni obiskoval (drugi razred osnovne šole), po tem pa ga je v šolo vozila mati. Športno se je lahko začel udejstvovati šele po 30.11.2010, ko je bil zlom že v celoti preraščen. Tekom zdravljenja so mu oslabele mišice, zato je po odstranitvi imobilizacije šepal približno do konca decembra 2010 in se je le postopoma uvajal v športne aktivnosti. Hospitalizacija je trajala 5 dni; približno 2,5 meseca je trikrat tedensko hodil na fizioterapijo. Od škodnega dogodka do 5.10.2010 je imel nadkolenski nehodilni mavec, potem pa še 14 dni dokolensko longeto. Iz sodne prakse, ki jo citira pritožba in tudi iz drugih primerov (II Ips 583/2005, II Ips 186/2000) je ugotovljivo, da se odškodnina, ki presega 10 neto plač odmerja za težje primere s komplikacijami in v primerih, ko imajo oškodovanci poleg bolečin in nevšečnosti zaradi zloma goleni tudi bolečine in nevšečnosti zaradi drugih poškodb). Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je odškodnina približno v višini desetih povprečnih plač primerna satisfakcija za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je trpel tožnik. Upoštevajoč tožnikov 30 % prispevek k nastali škodi je za telesne bolečine in nevšečnosti upravičen do odškodnine v višini 7.000,00 EUR. Ker mu je sodišče prve stopnje za to škodo priznalo odškodnino v višini 13.000,00 EUR oz. ob upoštevanju njegovega soprispevka 9.100,00 EUR, je prisojena odškodnina zaradi nepravilne uporabe materialnega prava zmanjšana za 2.100,00 EUR in znaša 6.809,95 EUR (358. čl. ZPP).

15. Odškodnina v višini 3.000,00 EUR je ustrezna satisfakcija za strah, ki se je odrazil v tožnikovi čustveni, torej duševni sferi. Primarni strah, ki ga je utrpel, je bil kratkotrajen - le ob nesreči in nekaj minut po nesreči. Strah med transportom, strah zaradi repozicije v splošni anesteziji in potem, ko se je zbudil z nogo v mavcu, je izvedenec opredelil kot tožnikovo preplašenost kaj bo z njim. Repozicija v splošni anesteziji se je izvajala dvakrat. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost izpovedi tožnikove matere, ki je izpovedala o tožnikovih nočnih morah, zbujanju, joku v spanju, kar je trajalo eno do dve leti. Pritožba v nasprotju z dokazi zaključuje, da tožnik strokovne pomoč zaradi posledic na čustvenem področju ni bil deležen. Tožnikova mati je izpovedala, da je pomoč zaradi zgoraj opisane reakcije na škodni dogodek iskala v alternativni medicini, pri psihologih. V primerih iz prakse, na katere se sklicuje pritožba, je bila za strah res prisojena nižja odškodnina. Ker pa tožnikov primer zaradi dolgotrajnih posledic, ki so se odražale v spanju, odstopa od primerov iz sodne prakse, pritožbeno sodišče v odločitev o odmeri odškodnine za strah ne posega.

16. Z odmerjeno odškodnino za tujo pomoč in postrežbo pritožbeno sodišče soglaša. Pomoč in postrežba otroka z nehodilnim nadkolenskim mavcem v trajanju 7 ur dnevno je ustrezno ocenjena. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da materino spremstvo na preglede k specialistu v Ljubljano (z Vrhnike) ni trajalo štiri ure, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. Pritožba neargumentirano upošteva samó trajanje poti, ne pa samega pregleda in čakanja na pregled. Enako velja za spremstvo na fizioterapijo v Ljubljano. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da je spremstvo na vsako od fizioterapij, ki so trajale po pol ure, trajalo tri ure. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da vožnje v šolo in pomoč pri izvedbi fizičnih vaj ne presega starševske skrbi, kakršno je mati dolžna nuditi otroku. Take pomoči tožnik, ki je bil že samostojen, ne bi potreboval, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tudi s pritožbenim stališčem, da sedemletni otrok ne potrebuje nadzora nad izvajanjem fizioterapevtskih vaj, ni mogoče soglašati. Ravno zato, ker so bile vaje strokovno predpisane, je bilo potrebno, da je mati izvedbo nadzorovala in usmerjala. Tudi nezadostna vztrajnost sedemletnega otroka je razlog za potrebno nadzorstvo nad izvajanjem fizioterapije. Z vrednotenjem pomoči in spremstva 5,00 EUR/uro je tuja pomoč ovrednotena ustrezno in skladno s sodno prakso (prakso je posredovala tožeča stranka v odgovoru na pritožbo).

17. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških celotnega postopka. Uspeh tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo 23.380,00 EUR, uspela pa z zahtevkom za plačilo 6.809,96 EUR, je 29 %. Tožena stranka se je uspela ubraniti 71 % zahtevka. Iz 24. točke prvostopenjske sodbe je razvidno, da je tožeči stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nastalo 2.396,66 EUR, toženi pa 30,00 EUR stroškov. Upoštevajoč uspeh v postopku je tožeča stranka upravičena do povrnitve 695,13 EUR pravdnih stroškov, tožena stranka pa do povrnitve 21,30 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 673,83 EUR (drugi odstavek 154. čl. ZPP).

18. Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka je v pritožbenem postopku izpodbijala odškodnino v višini 7.809,90 EUR, uspela pa prisojeno terjatev znižati za 2.100,00 EUR, kar je 27 % uspeh. V tem obsegu je upravičena do povrnitve stroškov takse za pritožbo, ki jo je priglasila kot stroške pritožbenega postopka. Plačala je 345,00 EUR sodne taksa za pritožbo; upravičena je do povrnitve 27 % tega zneska, to je 93,15 EUR (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Odgovor na pritožbo k razjasnitvi zadeve ni prispeval, zato tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. čl. ZPP).

1 Posredni oškodovanci, upravičeni do povrnitve škode, in vrste škode, do povrnitve katere so upravičeni, so izrecno navedeni v 18. čl. ZOZP.