Jedro

Podana je absolutna bistvena kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, ker v izreku sodbe ni bilo odločeno o zakonitosti izpodbijanega konkretnega upravnega akta in ker je priznana začasna nezmožnost za delo od določenega dne naprej brez kakršnekoli časovne omejitve, zato je že iz tega razloga potrebno izpodbijano ugoditveno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob presojanju zakonitosti dokončne odločbe toženca št. 072-3997/2-97 z dne 24.9.1997 tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je ugodilo tožničinemu zahtevku na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo tudi od 31.8.1997 dalje (II. izreka), nato ponovno izreklo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo v Zvezi kulturnih organizacij Kranj tudi od 31.8.1997 dalje (II. tč. izreka) in hkrati odločilo, da trpi sama svoje stroške postopka (III. tč. izreka). Zoper takšno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh razlogov, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je izrek sodbe pomanjkljiv in da se ne da preizkusiti, saj je z njim v bistvu odločeno o trajni nezmožnosti za delo, za kar so pristojne invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ne pa zdravniške komisije, ki ugotavljajo le začasno nezmožnost za delo praviloma vsake dva meseca. Sodba je oprta na mnenje izvedenca prof. dr. F. S., ki sicer ugotavlja zavarovankino nezmožnost za delo po 31.8.1997, vendar ne daje odgovora na vprašanje, do kdaj. Sodišče tudi ni upoštevalo mnenje izvedenca ortopedske stroke, po katerem je bila zavarovanka po 31.8.1997 zmožna za svoje delo v skrajšanem delovnem času. Pritožba je utemeljena. Na podlagi 1. odst. 35. člena v zvezi s 1. alineo 2. tč. 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) sodišče praviloma presoja zakonitost dokončnih posamičnih pravnih aktov iz predsodnega postopka. Tudi v konkretni zadevi je tožba vložena zoper odločbo tožene stranke št. 072-3997/2-97 z dne 24.9.1997, po kateri je bila tožnica začasno nezmožna za delo do 31.8.1997, nato pa dela zmožna v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno za dobo dveh mesecev. Kljub ugoditveni sodbi pa z izrekom sodbe v dokončno odločbo ni poseženo, saj je sodišče ni razveljavilo ali spremenilo, pač pa jo ohranilo v celoti v veljavi. Bolniški stalež je od 31.8.1997 dalje celo priznalo brez časovne omejitve, čeprav že po naravi stvari iz Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92, 13/93 in 9/96; v nadaljevanju ZZVZZ) gre le za začasna zdravstvena stanja, o katerih je mogoče odločati za krajša časovna obdobja. Izrek sodbe je zato pomanjkljiv ter se ga tudi v zvezi z razlogi sodbe ne da preizkusiti, kot pravilno opozarja tožena stranka. Sicer pa glede na 3. odst. 324. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) lahko izrek sodbe obsega le odločbo, s katero sodišče ugodi posameznim zahtevkom, ki se tičejo glavne stvari ali strankinih terjatev ali jih zavrne. Ta del sodne odločbe mora biti jasen, določen, brez nepotrebnega ponavljanja istih besedil, kot v odločitvi prvostopenjske sodbe. Iz vseh navedenih razlogov je v pisnem odpravku izpodbijane sodbe podana absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in je že zato potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 354. člena ZPP razveljaviti. V ponovljenem postopku bo sodišče ugotovljene pomanjkljivosti odpravilo. Po ponovni oceni že izvedenih dokazov v skladu z 8. členom ZPP, upoštevaje tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvedensko mnenje specialista ortopeda in toženčevo pravilno materialnopravno stališče, da v konkretni zadevi ne gre za spor o trajni, pač pa začasni nezmožnosti za delo, bo meritorno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanega konkretnega upravnega akta iz predsodnega postopka ter torej ponovno odločalo o utemeljenosti tožničinega zahtevka.