Jedro

Ugotovljen tožničin prispevek v obliki sodelovanja in pomoči tako s finančnimi sredstvi kot z delom tako pri izgradnji kot tudi pri poslovanju fitnes centra, četudi posreden in po njenih denarnih zmožnostih, vključno z ugotovljenim delovnim prispevkom tožničinega očeta pri gradnji in delu ter njen ugotovljen prispevek v skrbi za dva mladoletna otroka in vodenje gospodinjstva (ob pomoči toženca), je kontradiktoren tudi z zaključkom izpodbijane sodbe, da je izgradnja fitnes centra predstavljala skupen projekt družine N., v katerega tožnica ni bila vpeta (da je torej šlo za skupen projekt izgradnje fitnes centra, iz katerega je bila tožnica izključena).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da predstavlja skupno premoženje tožnice in toženca parc. št. 1020/26, travnik v izmeri 3083 m2 z na parceli stoječo stavbo št. 896, k. o. X in vsa neamortizirana osnovna sredstva in premoženje, pravice in terjatve samostojnega podjetnika Športni center F. & F., P. R., s.p., ki jih je toženec imel na dan 31. 12. 2007 in da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 6/10, delež toženca pa 4/10 (točka I/1 izreka) ter da je toženec tožnici dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice tožnice do 6/10 pri parc. št. 1020/26 k. o. X (točka I/2 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevku pod točko I/2 podrejen zahtevek, da se pri parc. št. 1020/26 k. o. X v zemljiški knjigi vzpostavi lastninsko stanje za vknjižbo lastninske pravice v korist toženca do 4/10 in v korist tožnice do 6/10 (točka I/2.a izreka). Poleg tega je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je Sporazum o ugotovitvi skupnih vlaganj in investiranja v nepremičnine in sporazum o obstoju terjatve ter hipotekarnega zavarovanja po določbi 142. člena SPZ z dne 24. 4. 2007 (v nadaljevanju: Sporazum), ki sta ga sklenila toženca, ničen (točka I/3 izreka) kot tudi navedenemu zahtevku podrejen zahtevek za ugotovitev, da se Sporazum (naveden v točki I/3 izreka) razveljavi (točka I/3.a izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da sta toženca dolžna v 15. dneh izstaviti zemljiškoknjižno dovoljenje za izbris zastavne pravice v višini glavnice 379.000,00 EUR in pogodbenih obresti 5 % letno od 28. 2. 2006 dalje do zapadlosti 1. 4. 2008, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki je bila vknjižena na podlagi v točki I/3 izreka navedenega Sporazuma (točka I/IV izreka), kot tudi navedenemu zahtevku podrejen zahtevek, da se pri parc. št. 1020/26 k. o. X v listu C3 vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, ki je obstajalo pred vknjižbo zastavne pravice pod Dn. št. 6323/2007 na podlagi v točki I/3 izreka navedenega Sporazuma za zavarovanje glavnice 379.000,00 EUR s pripadki in se navedena vknjižena zastavna pravica izbriše (točka I/4.a izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da sta toženca tožnici v 15 dneh dolžna nerazdelno plačati pravdne stroške (točka I/5 izreka), tožnici pa zato naložilo, da tožencema v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 4.693,90 EUR s pripadki v primeru zamude (točka II. izreka). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je življenjska skupnost med tožnico in tožencem nastala poleti 1995, ko se je toženec preselil (iz Nemčije) v Slovenijo. Zakonska zveza med njima je bila formalno sklenjena 22. 5. 1997, življenjska skupnost pa je bila dokončno prekinjena 21. 10. 2007. Gradnja poslovne stavbe (športnega – fitnes – centra) se je začela z nakupom gradbene parcele julija 1997, potekala pa od marca do decembra 1998, ko je bil opravljen tehnični prevzem objekta; v tem obdobju je bil nabavljen tudi pretežni del osnovnih sredstev – fitnes aparatov in druge opreme. Dejavnost, katere nosilec je bil toženec, se je začela izvajati že marca 1999. Odločitev, da se toženec začne poklicno ukvarjati s fitnes dejavnostjo, se je porodila leta 1992, ko je toženec prebival v Nemčiji, kjer je bil od leta 1988 do 1995 zaposlen, živel pa v družinski skupnosti z materjo, toženko, in njenim drugim zakonskim partnerjem N. Ideja za izgradnjo lastnega fitnes centra je tako predstavljala skupen projekt družine N., k realizaciji pa se je pristopilo po letu 1995, ko se je toženec odločil za življenjsko skupnost s tožnico in se preselil v Slovenijo, kjer ni imel zaposlitve. Šlo je za izgradnjo velikega poslovnega objekta, katerega vrednost z vsemi osnovnimi sredstvi zagotovo presega 500.000,00 EUR. Gradnja je potekala izjemno hitro; po nakupu parcele julija 1997 se je začelo graditi marca 1998, fitnes dejavnost pa se je začela izvajati že marca 1999. Tožnica in toženec po presoji sodišča s skupnim delom in sredstvi realno nista bila sposobna ustvariti omembe vredno skupno premoženje ali denarne prihranke, katere bi lahko investirala v gradnjo, pri čemer je bilo glede na tempo gradnje potrebno že v začetku pridobiti velika bančna sredstva in zagotoviti tekoče prilive za financiranje gradnje, tega pa tožnica in toženec, ki nista bila kreditno sposobna, s tožničino plačo in sredstvi, ki jih je toženec od prihrankov namenjal za sprotno življenje, nista mogla zagotoviti. Zato so verjetnejše in glede na ugotovljene premoženjske razmere toženke realne trditve, da je fitnes center nastal kot rezultat vlaganj predvsem toženke in lastnih sredstev toženca. Sodišče šteje za dokazane trditve, da je toženka ob pričetku gradnje fitnes centra razpolagala z večjimi denarnimi sredstvi, ki so bila vložena v gradnjo poslovnega objekta in osnovna sredstva, še posebej pa je pomembna in odločilna njena vloga pri pridobitvi dolgoročnega bančnega kredita S. d.d. v letu 1997. Zato je sodišče zaključilo, da premoženje, ki je predmet pravde, ni nastalo kot rezultat skupnega dela in sredstev tožnice in toženca; to premoženje predstavlja ločeno premoženje toženca, saj je bilo ustvarjeno s prihranki, ki jih je toženec imel pred sklenitvijo zakonske skupnosti, prodajo njegovega osebnega avtomobila in motornega kolesa, predvsem pa je nastalo s sredstvi, ki jih je v toženčevo korist v izgradnjo projekta vložila toženka, toženčeva mati. Tožnica je po svojih denarnih zmožnostih in z osebno pomočjo pri izgradnji tega premoženja posredno sodelovala in pomagala; po letu 2003, verjetno pa tudi pred tem, je preko trajnikov ves čas plačevala elektriko, komunalne storitve, RTV ..., ob pomoči toženca pa skrbela za dva mladoletna otroka in vodila gospodinjstvo. Sodišče sprejema tudi trditve, da je tožnica posojilo svojega delodajalca, dividende in izkupiček od prodanih delnic najverjetneje vložila v izgradnjo objekta, medtem ko je poraba denarnih prihrankov tožnice sporna in po oceni sodišča je verjetneje, da so bila ta sredstva porabljena za namen obnove in opreme stanovanja na D. v letu 1997. Gotovo je pomemben tudi delovni prispevek tožničinega očeta pri gradnji in delu fitnes centra, a njegov prispevek vrednostno in po obsegu ni mogel biti tako velik in odločilen, kot se prikazuje v tožbi; v primerjavi z vrednostjo celotnega objekta z osnovnimi sredstvi vred je bil celoten prispevek tožnice relativno majhen in za nastanek spornega premoženja objektivno ni bil odločilen. Zato do stvarnopravnega deleža na tem premoženju tožnica ne more biti upravičena. Posledično so neutemeljeni tudi zahtevki za ničnost oz. pravno neveljavnost navedenih sporazumov.

2. Iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) se zoper sodbo pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Parcelo št. 1026/26 k. o. X je toženec pridobil v last odplačno tekom trajanja zakonske zveze s tožnico. Kupnina za zemljišče in vsi stroški gradnje v višini, kot jih izkazujejo po tožencu predložene pogodbe, računi izvajalcev oz. specifikacije, so bili plačani in pokriti z vložki tožnice in toženca, v pretežni meri pa s krediti, ki jih je prav tako tekom trajanja zakonske zveze pri S. banki najel in po predloženi kartici prometa in pričanju priče A. z gotovinskimi plačili redno in tekoče odplačeval toženec. Ker je pri odplačilu prvega kredita (cca 200.000 DEM) veljal enoletni moratorij, fitnes center pa je začel obratovati januarja 1999 (po izpovedbi toženca), so se anuitete kredita odplačevale iz dohodkov dejavnosti fitnesa. V financiranje nakupa zemljišča in gradnjo fitnes centra sta tožnica in toženec vložila poleg kreditov še kupnino toženčevega avtomobila BMW in motorja v vrednosti cca 20.000 DEM, tožničine prihranke v vrednosti 10.000 DEM, kupnino tožničinih delnic, tožničino posojilo (najeto pri Tovarni X) ter tožničino redno mesečno plačo. Z izvedenimi dokazi je tako izkazano, da sta zemljišče in na njem stoječi fitnes center tožnica in toženec pridobila z delom v času trajanja njune zakonske zveze, zato predstavlja njuno skupno premoženje. Trditve tožencev, da naj bi v nakup zemljišča in gradnjo fitnesa vlagala toženka in njen mož, niso dokazane, kot tudi ne da naj bi toženka odplačala obroke posojila. Graja temu nasprotno oceno sodišča prve stopnje ter opozarja, da posojilo ni soinvestitorstvo ali neodplačna denarna pomoč staršev otroku, ampak predpostavlja vračilo. Izkazano sta bila tudi tožnica in toženec vpeta v dejavnost s.p.-ja, sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno in povsem zanemarilo prispevek tožnice ne le v redni vsakomesečni plači, temveč tudi plačevanju režijskih stroškov za družino in fitnes, preživljanje družine, pa tudi varstvo in vzgojo otrok ter gospodinjstvo in opravljanje drugih domačih del, zlasti pa v tožničino korist opravljenega izjemno velikega prispevka tožničinega očeta v obliki dela pri gradnji fitnesa, urejanju okolice ter pri opravljanju dejavnosti fitnesa, kar je vse prej kot zanemarljivo. Sodišče pa je zanemarilo tudi pomoč tožničinih staršev v prehrani tožnici in tožencu ter delavcem, ki so delali pri gradnji, kot tudi pomoč v obliki varstva otrok. V pritožbi opozarja tudi na izpovedbo toženca, ki negira ugotovitve sodišča prve stopnje, predvsem pa da je toženec priznal, da je tožnica iz bančnega računa plačevala komunalne storitve za fitnes center. Graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili njeni denarni prihranki (10.000 DEM) porabljeni za obnovo hiše na D., kar je brez vsake osnove v izvedenih dokazih in celo v nasprotju z izpovedbo samega toženca. Tožnica je bila evidentno neločljivo s tožencem vpeta v skupni projekt izgradnje fitnes centra, kar ne dokazujejo le tožničini vložki v to premoženje, temveč tudi njuno medsebojno prelivanje denarnih sredstev, tožničino delo pri fitnes centru, zlasti pa izjemno obsežna pomoč tožničinega očeta pri gradnji, urejanju okolice ter obratovanju in postavljanja fitnes centra: tožničino vlogo in prispevek pa potrjuje tudi eden od pogojev, ki ga je v pogodbi o dolgoročnem kreditu postavila za odobritev kredita S. banka, in sicer da tožnica prenese na to banko tudi prejemanje svoje mesečne plače. Celo če bi se izkazala za resnična trditev toženke, da je vse anuitete posojil odplačala toženka in prispevala vse denarne zneske, ki jih zatrjuje v evidenci plačil, ne negira obstoja skupnega premoženja, le tožničin delež na tem premoženju bi bil v takem primeru majhen. Graja tudi ugotovljene premoženjske razmere toženke in njeno navidezno dobro premoženjsko stanje, v posledici česar so priče domnevale, da je toženka gotovo plačevala anuitete obrokov in financirala izgradnjo fitnesa, čeprav o takih njenih denarnih zneskih ni nobenega verodostojnega dokaza. Obstajajo zgolj trditve tožencev, ki pa niso resnične. Graja dokazno vrednost predloženih (s strani tožencev) kreditne pogodbe z dne 8. 9. 1998, dogovora o zavarovanju za zemljiški dolg ter izjava o zastavitvi – hranilno pismo S. Tudi številni izpiski iz bančnih računov toženke in njenega moža ne dokazujejo tega, kar se skuša z njimi dokazati. Opozarja tudi, da podatki AJPES-a (da naj bi fitnes center formalno ves čas posloval z izgubo) niso realen pokazatelj dejanske poslovne uspešnosti fitnes centra. Fitnes center naj bi že upoštevajoč izpovedbo toženca mesečno prinašal dohodek od 1.000,00 do 3.000,00 EUR. Seveda pa je izpovedba toženca neresnična, saj so dejanski prihodki fitnes centra bistveno višji in jih toženec „kasira na črno“. Opozarja, da je toženec v svoji izpovedbi potrdil, da se je med stroške fitnes centra štelo tudi odplačevanje kredita S. Graja pa tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje glede poslovanja fitnesa „na črno“. Graja tudi dokazno oceno glede toženkinih dejanskih vlaganj v izgradnjo fitnesa in odplačevanje obrokov kredita ter meni, da je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno verjelo tožencema, sploh glede njegovih prihrankov, saj le-ti niso izkazani, še manj njihova višina. Dokazna ocena glede tega je necelovita in v nasprotju z določbo 8. člena ZPP, kar predstavlja realativno bistveno kršitev postopkovnih določb, saj je to nedvomno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Graja tudi pavšalno sklepanje sodišča, da gre pri fitnes centru za poslovni objekt izjemno visoke vrednosti. Opozarja tudi na nedokazanost trditev, da naj bi toženec ob začetku gradnje imel kakršne koli prihranke. Opozarja tudi, da je vrednost predčasnega odplačila dolgoročnega kredita v letu 2006 znašala le cca 5.000,00 EUR, kolikor je po izpovedbi toženca znašal mesečni zakup fitnesa za Tovarno X, zaradi česar tožnica ne verjame, da bi ta denarni znesek plačala toženka (kljub temu da je bila očitno zainteresirana za poplačilo kredita zaradi izbrisa zastavne pravice pri hiši na D.). Opozarja tudi na izpovedbo toženca, da mu je bilo odobrenih več kratkoročnih kreditov, še posebej koncem leta 1998, s katerim je bila omogočena izdelava in dokončanje podstrešne etaže fitnes centra ter financiranje asfaltiranja in ureditve okolice.

3. Na pritožbo sta odgovorila toženca, ki menita, da so pritožbene navedbe neutemeljene, celo nekorektne in predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene s stroškovno posledico. V odgovoru soglašata z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki so plod celovite in prepričljive dokazne ocene, medtem ko tožnica za trditve, v celoti nekritične pa tudi neresnične, ni ponudila nobenih potrebnih in zlasti ne verodostojnih dokazov. Če pa se tožnica z izpovedbami prič in dokazno oceno sodišča ne strinja, to še ne pomeni, da ima prav, saj pri svojih nedokazanih trditvah, ki jih ponavlja v pritožbi, v celoti izhaja iz svojega logično pristranskega izhodišča in svojih potreb te pravde. Opozarjata, da sta dokazala, da parc. št. 1020/26 k. o. X, pri kateri je vknjižena lastninska pravica toženca, ne predstavlja skupnega premoženja, saj ne gre za rezultat, ki bi ga zakonca pridobila z delom. Toženca sta v obravnavani zadevi dokazala, da sporna nepremičnina in oprema v njej ni pridobljena z delom tožnice in prvega toženca. Toženca sta dokazala, da je bila nepremičnina kupljena s toženčevimi prihranki, poslovni objekt (fitnes center) pa je bil zgrajen tudi s finančnimi sredstvi toženke ob finančni pomoči njenega moža N. in iz kreditov, ki jih je pri S. b. d.d. najel toženec, odplačala pa toženka. Pod takimi pogoji pa sporna nepremičnina ne more imeti režima „skupnega premoženja zakoncev“. Ne gre za premoženje, ki bi bilo pridobljeno z delom zakoncev. Opozarjata na ugotovitve sodišča prve stopnje glede objektivno nepomembnih tožničinih sredstev, ki naj bi bila vložena v financiranje izgradnje športnega centra ter nakup osnovnih sredstev podjema ter na njeno nizko plačo (od 266,00 do 466,00 EUR mesečno – protivrednost) v tistem času ter da so prihranki, ki jih je zatrjevala tožnica, po višini sporni in v resnici dvomljivi. Opozarjata tudi, da je v času, ko je toženka odplačevala obe S. posojili (dolgoročno 73.000,00 EUR in kratkoročno 14.000,00 EUR), znašala mesečna obveznost preko 2.000,00 EUR, tako da tožnica pri navedeni plači ni mogla in ni bila pripravljena karkoli prispevati k investiciji. Izpostavlja tudi, da je bilo treba samo za dolgoročno posojilo S. vrniti znesek (v protivrednosti) 146.000,00 EUR. Opozarjata tudi, da tožnica nikoli ni bila „vpeta“ v izgradnjo fitnes centra, pa tudi ne v njegovo „dejavnost“, saj je bila in je še vedno uslužbenka Tovarne X. Opozarjata tudi, da je tožnica odvetnici A. iz N., kamor je spremljala toženko, jasno povedala, da pri fitnes centru nima nobenih upravičenj, ker vanj ni ničesar vložila. V ostalem pritožbene navedbe ostajajo na nivoju omalovaževanja toženca, zlasti pa toženke in njenega premoženja, sploh pa da naj bi toženka denarna sredstva tožencu zgolj posojala, za takšne trditve pa tožnica tudi ni ponudila nobenih dokazov. Opozarjata tudi, da je šlo pri tožničinih pričah po vrsti za najožje sorodnike, ki so izpovedovali izrazito tendeciozno in očitno naučeno. Menita tudi, da je sodišče prve stopnje utemeljeno vlogo A. L. pri izgradnji poslovnega objekta štelo za objektivno nepomembno glede na velikost in vrednost poslovnega objekta. Njegova navzočnost na gradbišču ni pomenila, da je tam tudi delal in da je k gradnji prispeval toliko, da bi bilo pravno upoštevno, še posebej ker je v času gradnje razen rednega dela imel in urejal vinograd v L., obnavljal in gradil v B., v Š. doma urejal pokrito teraso, hodil na letni dopust ... Graja tudi pritožbene trditve glede toženkinega premoženjskega stanja, sploh upoštevajoč dokumente, predložene notarju F. ob sklenitvi Sporazumov (o vlaganjih) med tožencema. Opozarjata, da je toženka v financiranje spornega objekta vložila najmanj 379.000,00 EUR, s tem pa je bila ob upoštevanju lastnih sredstev toženca investicija v celoti pokrita in zaključena, brez karkršnegakoli pravno upoštevnega prispevka tožnice. Neutemeljene in nedokazane so tudi pritožbene trditve o poslovanju toženca v fitnes centru „na črno“. To ne drži niti ni tožnica v tej smeri predlagala kakršnega koli dokaza. Opozarjata tudi na nedobičkanosno dejavnost, ki nobeno leto ni prinašala toliko prihodkov, da bi zadostovalo za vsa plačila, sploh upoštevajoč izredno visok strošek ogrevanja objekta. Dejstvo, da je tožnica ob navedenem uveljavljala celo višji delež na domnevno skupnem premoženju, kaže na nekritičnost tožnice.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba o nekaterih odločilnih dejstvih nima razlogov oziroma na nejasne oziroma kontradiktorne razloge, kar predstavlja bistveno kršitev postopkovnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tudi po uradni dolžnosti upošteven pritožbeni razlog – drugi odstavek 350. člena ZPP), kar onemogoča pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe. Odsotnost, nejasnost oziroma kontradiktornost razlogov o odločilnih dejstvih se nanaša na: - odsotnost razlogov o premoženju, ki ga je pridobil toženec z delom v (zakonski) skupnosti (ne le v cca dveh letih in pol od začetka skupnosti, temveč tudi v nadaljevanju – do prenehanja skupnosti, in ne le s skupnim delom),(2) - kontradiktornost (oziroma vsaj nejasnost) razlogov glede izgradnje (lastnega)(3) fitnes centra kot projekta, ki je izključeval tožnico,(4) - odsotnost razlogov tako o obsegu (v izgradnjo fitnes centra) vloženih lastnih sredstev toženca kot tudi sredstev (večjih denarnih), ki naj bi jih vložila toženka,(5) sploh v primerjavi s tožničinim ugotovljenim prispevkom (po njenih denarnih zmožnostih in osebni pomoči pri izgradnji in poslovanju) vključno z ugotovljenim delovnim prispevkom tožničinega očeta na strani tožnice, - odsotnost razlogov o tem, na kakšni podlagi in s kakšnim namenom je toženka v izgradnjo fitnes centra vlagala (velika)(6) denarna sredstva in nenazadnje - kontradiktornost oziroma nejasnost razlogov o dolgoročnem posojilu S. tožencu.

6. Sodišče prve stopnje tako ugotavlja,(7) da tožnica in toženec (zakonca) v cca dveh letih in pol od začetka skupnosti s skupnimi sredstvi in delom realno nista bila sposobna ustvariti omembe vredno skupno premoženje ali denarne prihranke, katere bi lahko investirala v nakup parcele in izgradnjo poslovne stavbe (športnega – fitnes – centra). Presoja, da je skupno le tisto premoženje, ki naj bi ga zakonca pridobila s skupnim delom in sredstvi, pa je napačna, saj je skupno premoženje tudi tisto premoženje, ki ga tudi vsak od zakoncev pridobi z delom v času trajanja zakonske zveze. Pri tem pa o premoženju, ki naj bi bilo plod toženčevega dela v času trajanja (zakonske) skupnosti oziroma o pridobitvi premoženja z delom toženca izpodbijana sodba nima razlogov, čeprav iz razlogov izpodbijane sodbe (vsaj posredno) sledi znaten toženčev prispevek pri pridobitvi s tožbo uveljavljanega premoženja (fitnes centra ter opreme in sredstev v njem) s toženčevim delom (od organizacije dela, zagotavljanja pridobitve nepremičnine za izgradnjo ter pridobitve potrebnih finančnih sredstev, do same organizacije dela izgradnje, zagona in same dejavnosti fitnes centra). In če se pri tem upošteva še tožničin ugotovljen prispevek (po njenih denarnih zmožnostih in osebni pomoči pri izgradnji in poslovanju) vključno z ugotovljenim delovnim prispevkom tožničinega očeta pri gradnji in delu fitnes centra, se zaključek o tem, da navedeno premoženje ni skupno premoženje pokaže kot najmanj vprašljiv, če ne tudi neutemeljen.

7. Ugotovljen tožničin prispevek v obliki sodelovanja in pomoči tako s finančnimi sredstvi kot z delom tako pri izgradnji kot tudi pri poslovanju fitnes centra, četudi posredna in po njenih denarnih zmožnostih, vključno z ugotovljenim delovnim prispevkom tožničinega očeta pri gradnji in delu ter njen ugotovljen prispevek v skrbi za dva mladoletna otroka in vodenje gospodinjstva (ob pomoči toženca), je kontradiktoren tudi z zaključkom izpodbijane sodbe, da je izgradnja fitnes centra predstavljala skupen projekt družine N., v katerega tožnica ni bila vpeta (da je torej šlo za skupen projekt izgradnje fitnes centra, iz katerega je bila tožnica izključena). Hkrati je ob neugotovljenem obsegu (nekvantificiranem) v izgradnjo in delovanje vloženih lastnih sredstev toženca kot tudi s strani toženke vloženih sredstev zaključek, da ne gre pri tem za skupno premoženje, arbitraren, če ne celo kontradiktoren z ugotovljenim tožničinim prispevkom.

8. Poleg tega sodišča prve stopnje ugotavlja, da je fitnes center nastal kot rezultat vlaganj toženke in lastnih sredstev toženca, pri čemer sodišče prve stopnje ni razjasnilo niti obsega lastnih sredstev toženca (njegovih prihrankov)(8) niti ni razjasnjen (konkretiziran) obseg toženkinih vlaganj ter še posebej ne, kaj naj bi predstavljala vlaganja druge toženke (ki naj bi jih ta vložila v gradnjo poslovnega objekta in v pridobitev osnovnih sredstev fitnes centra). Sodišče prve stopnje pri tem tudi ugotavlja, da je zlasti pomembna in odločilna njena vloga pri pridobitvi dolgoročnega bančnega kredita S. d.d. v letu 1997, čeprav je šlo za posojilo tožencu (ne glede na to, da je bilo, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, posojilo odobreno samo zaradi premoženjskega stanja in osebne garancije toženke, da bo sama odplačevala kredit). Da je šlo za pri navedenem bančnem kreditu za posojilo tožencu, dokazuje tudi solidarno poroštvo toženke (vključno s hipotekarnim zavarovanjem hiše na D.). Pri tem pa naveden Sporazum (o ugotovitvi skupnih vlaganj in investiranja v nepremičnine ter o obstoju terjatve), sklenjen med tožencema, nakazuje, da je šlo za toženkino posojilo (tožencu oziroma „njegovemu“ premoženju). A pri tem ni mogoče mimo dejstva, da sodišče pravne narave „vlaganj toženke“ v „toženčevo premoženje“ ni razjasnilo oziroma v izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, kakšna je sploh bila narava (dejanska in posledično pravna) toženkinih vlaganj. In če se pri tem upošteva še dejstvo, da je dolgoročno posojilo v letu 1997 pri S. d.d., bilo posojilo tožencu in je posledično logično sklepanje, da je toženec to posojilo vrnil, se tudi v tem smislu odločitev sodišča prve stopnje (ki sicer ni sposobna pritožbenega preizkusa) pokaže kot najmanj preuranjena, če ne tudi neutemeljena.

9. Na podlagi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP moralo pritožbi tožnice ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem teku postopka najprej odpraviti v 5. točki obrazložitve navedene pomanjkljivosti, nejasnosti oziroma kontradiktornosti (zlasti oceniti, ali v tožbi navedeno premoženje „toženca“ ni morebiti tudi rezultat toženčevega dela v času trajanja zakonske skupnosti, in ne le njegovih prihrankov in „vlaganj toženke“, kar bi utegnilo voditi k zaključku o skupnem premoženju, še posebej upoštevajoč ugotovljene tožničine prispevke, vključno s prispevkom njenega očeta). Pri tem pa bo potrebno poleg ugotovitve obsega vlaganj vseh pravdnih strank oceniti še, ali je pri vlaganjih toženke šlo za vlaganje v premoženje (skupno) oziroma za kakšno vlaganje je pravzaprav pri tem šlo, sploh upoštevajoč navedene okoliščine ter nenazadnje Sporazum, ki nakazuje na obligacijsko (posojilno)(9) razmerje med tožencema (in ki na velikost deleža na skupnem premoženju nima vpliva).

10. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

(1) Po prvem odstavku 338. člena ZPP (razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijat) se sodba sme izpodbijati: 1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka; 2. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; 3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

(2) Upoštevajoč da je napačno stališče, da je skupno premoženje le tisto, ki je pridobljeno s skupnim delom – več o tem v nadaljevanju;

(3) Komu lastnega?

(4) Glede na zaključek, da je ideja za izgradnjo fitnes centra predstavljala skupen projekt družine N., k realizaciji pa da se je pristopilo po letu 1995, ko se je toženec odločil za življenjsko skupnost s tožnico in se preselil v Slovenijo, kjer ni imel zaposlitve;

(5) Glede na zaključek, da je fitnes center nastal kot rezultat vlaganj lastnih sredstev toženca (prihranki, ki jih je imel pred sklenitvijo zakonske skupnosti, ter sredstva, pridobljena s prodajo njegovega osebnega avtomobila in motornega kolesa), predvsem pa večjih denarnih sredstev, ki jih je v toženčevo korist v izgradnjo projekta vložila toženka, toženčeva mati vključno z njeno (pomembno in odločilno) vlogo pri pridobitvi dolgoročnega bančnega kredita S. d.d. v letu 1997;

(6) Kolikšna, kako velika?

(7) Upoštevajoč, da je na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanje zakonske zveze, njuno skupno premoženje;

(8) Še posebej upoštevajoč njegovo nezaposlenost v obdobju od prihoda v Slovenijo do pričetka dejavnosti fitnes centra; kot že navedeno pa sodišče ne ugotavlja niti kakršnihkoli drugih toženčevih dohodkov, ki bi bili plod njegovega dela;

(9) Ne pa morebiti darilno razmerje;