Jedro

Ker tožnik izkazano sprejema sodna pisanja na naslovu v Sloveniji, ni bilo podlage za zavrženje tožbe zaradi neimenovanja pooblaščenca za sprejemanje sodnih pisanj v Sloveniji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. I Uv 2/96-13 z dne 5.12.2001 razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS) ter na podlagi določbe 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo tožnikovo tožbo zoper toženo stranko, in sicer iz razloga, ker tožnik ni imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, čeprav iz uradnih evidenc izhaja, da nima prijavljenega niti začasnega niti stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

V pritožbi uveljavlja tožnik pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in nadalje, da pritožbeno sodišče ugotovi, da zavrnitev vstopa v državo ni bila pravno in zakonito opravičljiva. Ni pravilna trditev v izpodbijanem sklepu, da se tožnik nahaja v tujini in da nima nikakršnega statusa v Republiki Sloveniji. Tožnik se na podlagi prošnje za dovoljenje za stalno prebivanje z dne 3.11.1999 nahaja na naslovu S., C., kjer je tudi prejel izpodbijani sklep. V dopolnitvi pritožbe je še navedel, da je na podlagi prošnje za dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji lahko potoval v tujino, in sicer že dvakrat. Sicer pa mu je bil poslan na c. naslov tudi taksni opomin in gre torej za sprenevedanje o tožnikovem prebivališču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi določbe 146. člena ZPP sodišče lahko tožeči stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, preko začasnega zastopnika naloži, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Sankcija neimenovanja pooblaščenca za sprejemanje pisanj je zavrženje tožbe. Kot pravilno navaja tožnik, je navedena določba ZPP res namenjena hitrejšemu poslovanju sodišča. V obravnavani zadevi pa sodišče ni imelo podlage, da bi tožbo zavrglo, saj je tožnik po pozivu na imenovanje pooblaščenca za vročitve poslal sodišču dopis (7.11.2001), v katerem navaja, da ne potrebuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, ker se nahaja na naslovu S. v C. Iz podatkov spisa je razvidno, da je na navedenem naslovu tožnik prejel izpodbijani sklep in nadalje, da si je v pritožbenem postopku imenoval tudi pooblaščenca.

Ker tožnik izkazano prejema sodna pisanja na naslovu S., C., ima pa tudi pooblaščenca, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep razveljavilo.