Jedro

Tožnica od toženke zahteva plačilo le v takšnem obsegu, kot se je ta z njenimi vlaganji okoristila, torej toliko, kolikor je vrednost njenih nepremičnin sedaj večja, kot je bila pred tožničinimi vlaganji.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zoper toženo stranko vtoževala plačilo 31.500,00 EUR iz naslova neupravičene obogatitve ter tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.674,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi izpostavlja, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnica zaradi razveze s sedaj že bivšim možem D.D. vlagala v nepremičnino toženke (bivša tašča tožnice). Da so bila vlaganja opravljena izhaja iz izpovedbe tožnice, kot tudi D.D., ki je bil zaslišan kot priča, zraven tega pa vsaj nekatera izmed zatrjevanih vlaganj (delno) potrjuje tudi toženka. Prvostopno sodišče bi tako lahko že na podlagi navedenih dokazov ugotovilo, da so bila nekatera vlaganja opravljena in brez izvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke (tega dokaza prvostopno sodišče ni izvedlo zaradi neplačila predujma za izvedenca) bi lahko vsaj delno ugodilo zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve. Tako presojo prvostopnega sodišča narekuje tudi pravilo prostega preudarka po določbi 216. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zraven tega v obravnavani zadevi tudi ni bil izveden mediacijski postopek oziroma se je ta izvedel v procesni fazi, ko je bila tožnica zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem že v slabšem položaju. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno, da je toženka lastnica nepremičnine (stanovanjska hiša), ki je po zatrjevanju tožnice stvar obogatitve iz naslova vlaganj, in da je tožnica bila poročena s toženkinim sinom D.D. od 2. 6. 1979 do 23. 4. 2013 ter da je tožnica z družino živela v toženkini hiši do oktobra 2011. V tem času bi naj po tožbenih trditvah v hišo po tožnici in njenem možu bila opravljena vlaganja (izvedba centralnega sistema ogrevanja z zamenjavami peči, ureditev kopalnic in obnova le teh, ureditev kuhinje in obnova le te, izgradnja nadstreška - garaže, izvedba obsežnih gradbenih zidarskih del v notranjih prostorih - ometi, podi, zidovi, nakup pohištva, priklop elektrike) v skupni vrednosti 63.000,00 EUR in popravilo skupnega premoženja zakoncev, tako tožnici iz naslova vlaganj v nepremičnino toženke pripada 31.500,00 EUR.

6. Tudi ni sporno, da po tožeči stranki predlagani dokaz z izvedencem gradbene stroke ni bil izveden zaradi postopanja tožnice. Tožnica ni plačala predujma za izvedenca in zato prvostopno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 153. člena ZPP dokaza z izvedencem ni izvedlo.

7. Kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ji za izvršena vlaganja pripada obligacijski zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Tak zahtevek je tožnica tudi postavila. Za tovrstne zahtevke pa velja obogatitveni in ne vrnitveni princip. Po prvem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je namreč tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. To pa pomeni, da lahko tožnica od toženke zahteva plačilo le v takšnem obsegu, kot se je ta z njenimi vlaganji okoristila, torej toliko, kolikor je vrednost njenih nepremičnin sedaj večja, kot je bila pred tožničinimi vlaganji.

8. Iz izvedenega dokaznega postopka (zaslišanje pravdnih strank in izpovedba priče D.D.) sicer izhaja, da so bila po tožnici in njenem bivšem možu opravljena določena vlaganja v stanovanjsko hišo toženke. Obseg in vrednost zatrjevanih oziroma ugotovljenih vlaganj v toženkino hišo, zlasti pa obseg in vrednost zatrjevane več vrednosti hiše, ki bi jo naj toženka pridobila z zatrjevanimi vlaganji, pa bi sodišče lahko ugotovilo le s presojo izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke, kot pravilno pojasnjuje že prvostopno sodišče v točki 14 razlogov izpodbijane sodbe. Dokaz z izvedencem gradbene stroke pa zaradi ravnanja tožnice (neplačila predujma za izvedenca) ni bil izveden. Ker je dokazno breme o zatrjevani obogatitvi (zatrjevani več vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj) na tožeči stranki, je prvostopno sodišče postopalo pravilno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker tožeča stranka ni uspela dokazati neupravičene obogatitve.

9. Odločanje po prostem poudarku po določbi prvega odstavka 216. člena ZPP(1) pa v predmetni zadevi tudi ne pride v poštev, ker je tožbeni zahtevek že po temelju sporen. Ni izkazana oziroma je sporna zatrjevana obogatitev. Zraven tega pa bi se v predmetni zadevi lahko višina obogatitvenega zneska (pod predpostavko, da je podana neupravičena obogatitev) ugotovila z izvedencem, torej brez nesorazmernih težav.

10. V zvezi s pritožbenimi izvajanji o izvedbi mediacijskega postopka pa pritožbeno sodišče le pripominja, da je ta povsem v domeni strank in brez soglasja stranka mediacijskega postopka ni mogoče izvajati.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

12. Pritožbeni stroški niso priglašeni.

Op. št. (1) : Če s ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku.