Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker tožnik naj ne bi v celoti dokazal svoje terjatve, vendar pa to ne predstavlja nasprotja v smislu omenjene 4. točke 1. odst. 318. člena ZPP, nikakor pa pri tem ne gre za vprašanje sklepčnosti oziroma nesklepčnosti tožbe, ki naj bi po stališču sodišča prve stopnje v tej zadevi pogojevala delno zavrnitev tožbenega zahtevka.
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 464.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2004 dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.
Proti zavrnilnemu delu navedene odločitve je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Dejstva namreč niso v ničemer v nasprotju z dokazi. Sodišče je materialno odločalo, ne da bi izvedlo dokazni postopek, ne da bi preizkusilo vse dokaze in ne da bi opravilo narok, kar je nujno za izvedbo dokaznega postopka.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče izda zamudno sodbo, če so za to izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji (318. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Na podlagi te določbe ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Navedeni pogoji so prvenstveno procesne narave, nekateri pa segajo tudi na področje materialnega prava. Tako gre za materialnopravno presojo, ali je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe, utemeljen oziroma sklepčen.
Sodišče mora torej ugotoviti ali dejstva, ki se navajajo v tožbi, pogojujejo takšno pravno posledico, kot jo tožeča stranka zahteva v svojem tožbenem zahtevku oziroma mora najti pravno normo, ki jo bo uporabilo, ter opraviti subsumpcijo pravnorelevantnih dejstev pod to pravno normo. To presojo opravi na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. V dokazovanje tožbenih trditev se torej ne spušča, temveč šteje, da so tožbene trditve resnične, ker jim tožena stranka s tem ko ni vložila odgovora na tožbo, ni nasprotovala (sistem afirmativne litiskontestacije). V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišče torej dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (3. odst. 318. člena ZPP). Ne more pa izdati zavrnilne zamudne sodbe, če so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V tem primeru mora vprašanje nasprotja razčistiti na naroku za glavno obravnavo. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tožbeni zahtevek očitno zato, ker tožnik naj ne bi v celoti dokazal svoje terjatve, vendar pa to ne predstavlja nasprotja v smislu omenjene 4. točke 1. odst. 318. člena ZPP, nikakor pa pri tem ne gre za vprašanje sklepčnosti oziroma nesklepčnosti tožbe, ki naj bi po stališču sodišča prve stopnje v tej zadevi pogojevala delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožnik torej utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj je sodišče napačno uporabilo
318. člen ZPP, kar je pogojevalo razveljavitev sodbe v njenem zavrnilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP).