Jedro

Gre za tako imenovano nepristno solidarnost, kadar stranke delajo neodvisno druga od druge. Ravna se po pravilih o solidarni obveznosti in torej vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost, upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena.

Oškodovanec mora v položaju, ki ga ureja tretji odstavek 186. člena OZ, za vsakega od povzročiteljev dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti, torej tudi, da je protipravno dejanje posameznega povzročitelja škode v vzročni zvezi s povzročeno škodo, vendar le z verjetnostjo, ki presega mejni prag verjetnosti. Že samo pojmovanje vzročnosti se namreč zadovolji z verjetnostjo in ne zahteva gotovosti. Vsak od zatrjevanih sopovzročiteljev se torej odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da njegovo ravnanje ni bilo vzrok za škodo, oziroma, da je za nastalo škodo v celoti kriv drug povzročitelj, oziroma, da takoj dokaže deleže krivde, če bi bili vsi vpleteni v pravdi.

Izrek

I. Pritožbe prvo tožene, drugo tožene in tretje tožene stranke se zavrnejo in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Prvo tožena, drugo tožena in tretje tožena stranka same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Prvo tožena stranka, C., d. d. - v stečaju, je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 401,69 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo.

Drugo tožena stranka, S., d. o. o., je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 532,92 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo.

Tretje tožena stranka, M., d. o. o., je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 421,36 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Iz podatkov poslovnega registra pri AJPES je razvidno, da je bil na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, St 2515/2012, z dne 3. 6. 2013 v sodni register vpisan začetek stečajnega postopka nad prvo toženo stranko, C., d. d. - v stečaju. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Stečajni postopek je bil začet po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja oziroma so potekli roki zanje. Zato je višje sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP tudi ne glede na to prekinitev izdalo odločbo tudi zoper prvo toženo stranko.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženim strankam naložilo, da so dolžne solidarno plačati tožeči stranki znesek v višini 20.311,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2006 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka sodbe). Zaradi umika tožbe za znesek 409,29 EUR in obresti do 15. 10. 2006 je v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka sodbe). Toženim strankam je naložilo, da so dolžne solidarno povrniti tožeči stranki nastale pravdne stroške 2. 580,10 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki C., d. d., povrniti 35,11 EUR pravdnih stroškov, drugo toženi stranki S., d. o. o., 39,03 EUR pravdnih stroškov in tretje toženi stranki M., d. o. o. 38,49 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka sodbe).

3. Zoper sodbo so se pravočasno pritožile prvo tožena, drugo tožena in tretje tožena stranka.

Prvo tožena stranka se je zoper izpodbijano sodbo pritožila v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne naslovnemu sodišču v ponovno obravnavanje, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Drugo tožena stranka je vložila pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, stroške pritožbenega postopka pa v celoti naloži v plačilo tožeči stranki. Podrejeno je predlagala razveljavitev sodbe in vračilo zadeve v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Tretje tožena stranka je sodbo izpodbijala v I. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov, višjemu sodišču pa predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi, zahtevek tožeče stranke pa zavrne, skupaj s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Tožeča stranka je v tej zadevi od toženih strank zahtevala povračilo škode, ker je na lastne stroške odstranila gradbene in druge odpadke, ki so jih tožene stranke protipravno odlagale na njenem zemljišču v kompleksu L. Tožbeni zahtevek je utemeljevala na pravni podlagi tretjega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po katerem, kadar je škodo povzročilo več oseb, ki so delovale neodvisno druga od druge in ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi, te osebe odgovarjajo solidarno.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila na zemljišču tožeče stranke odložena večja količina gradbenih in drugih odpadkov (ocenjena na 2.950 m3), od tega zlasti ostankov nosilnih armiranobetonskih elementov večjih presekov, pomešanih gradbenih ruševin, ostankov neuporabljenega betona (izlitega iz mešalcev, ostanki asfalta, drug material), pri čemer je šlo za material več strank oz. je ta izviral iz prenov več industrijskih objektov. .Tožeča stranka je naročila odvoz odpadnega materiala, iz računa št. 26033, ki ga je U., d. o. o., izstavil tožeči stranki, pa izhaja, da je bila storitev po pogodbi in dodatku k pogodbi opravljena. Postavka za odvoz odpadnega materiala je znašala 4.867.500,00 SIT oziroma 20.311,72 EUR. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo listinske dokaze, v dokaz trditev pravdnih strank o okoliščinah škodnega dogodka pa je zaslišalo zakonite zastopnike prvo tožene, drugo tožene in tretje tožene stranke, S. P., R. F. in S. M. ter priče S. Z., Z. G., A. P., S. P., B. M., S. R., V. K., Đ. U. in Z. T. Za vsako toženo stranko posebej je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja njena odškodninska odgovornost. 7. Uvodoma višje sodišče odgovarja na pritožbene razloge, skupne pritožbam vseh treh pritožnic. Prvega gre povzeti v smislu, da tožene stranke niso vedele, da gre za zasebno zemljišče oz. zemljišče, na katerem odpadkov ni dovoljeno odlagati. Tožeča stranka „deponije“ ni zaprla, niti je ni ustrezno označila ali navedla, da gre za zasebno zemljišče oz. da odlaganje tam ni dovoljeno. Prav tako stranke niso bile opozorjene, da je tam odlaganje prepovedano. Tretje tožena stranka še trdi, da tožeča stranka ni izkazala, da je bilo zemljišče ograjeno in da ni bilo odlagališče. 8. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno navedlo, da tudi v primeru, da zemljišče ni ograjeno, ob zavedanju, da za tako odlaganje materiala ni pravne podlage, saj za ta namen obstajajo registrirane deponije, to dejstvo odlaganja materiala ne opravičuje. Vse tožene stranke se ukvarjajo z gradbeno dejavnostjo. Nesporno so vedele, da ravnajo z gradbenimi odpadki, zato so bile dolžne upoštevati pravila ravnanja z odpadki po predpisih o gradbeništvu (1). Splošno znano dejstvo pa je tudi, da je odpadke dovoljeno odlagati samo na odlagališčih, pri čemer zemljišče tožeče stranke kot tako ni bilo označeno (2). Odlaganje katerihkoli gradbenih odpadkov na zemljišču tožeče stranke je bilo torej protipravno ravnanje, o prispevku tožeče stranke z ravnanjem, ki ga zatrjujejo tožene stranke, pa zato prav tako ni mogoče govoriti.

9. Pritožnice v svojih pritožbah nadalje uveljavljajo, da tožeča stranka sploh ni opredelila, koliko posameznega materiala je na deponijo odložila posamezna tožena stranka, kot tudi ne, kakšen del škode naj bi zato odpadel na posamezno stranko, kar je nepošteno in v nasprotju z dejanskim stanjem. Pri tem drugo tožena stranka trdi, da so bile količine tekočega betona, ki so na zemljišču ostale po pranju hrušk, zanemarljivo majhne, tudi priča D. U. je izpovedal, da je po pranju na zemljišču ostal le manjši kupček betona. Tretje tožena stranka pa uveljavlja, da 12,5 m3 peska predstavlja le neznaten del spornega deponiranega materiala. Na ta dejanski sklop se nanašajo tudi trditve prvo tožene stranke, da je dokazni postopek pokazal, da so tudi tretje osebe oz. „cela Ljubljana“ tam odlagale svoj odpadni material. Zato škode niso povzročile le tožene stranke, temveč nedoločen krog oseb, pri čemer tožeča stranka ni dokazala višine škode, ki so jo povzročile tožene stranke, tretje tožena stranka pa uveljavlja, da je šlo za začasno deponijo tožeče stranke, ki je v vtoževano škodo vključila tudi odvoz svojih odpadkov (slednjega dokazni postopek ni potrdil).

10. Odškodninska odgovornost toženih strank temelji na določilih OZ o odgovornosti več oseb za isto škodo. Temeljno pravilo krivdne odgovornosti, po katerem vsak odgovarja za povzročeno škodo v okviru svoje krivdne odgovornosti, se je najprej v sodni praksi (že pred uveljavitvijo ZOR) umaknilo v korist oškodovancu, zato za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (prvi odstavek 186. člena OZ). Po tretjem odstavku 186. člena OZ solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Namen tudi te norme je zaščititi oškodovanca in mu olajšati položaj s tem, da so vsi povzročitelji škode proti njemu solidarno odgovorni (3). Gre za tako imenovano nepristno solidarnost, kadar stranke delajo neodvisno druga od druge (4). Ravna se po pravilih o solidarni obveznosti in torej vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost, upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ). Ker njihovih deležev ni bilo mogoče ugotoviti, so zato nerelevantne vse pritožbene trditve toženih strank v smeri zanemarljivega prispevka vsake od njih k tej škodi, odgovornosti pa se ne morejo razbremeniti kljub dejstvu, da je na isto sporno zemljišče gradbene odpadke odlagalo še več drugih oseb, ki s to tožbo niso zajete.

11. Oškodovanec mora sicer v položaju, ki ga ureja tretji odstavek 186. člena OZ, za vsakega od povzročiteljev dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti, torej tudi, da je protipravno dejanje posameznega povzročitelja škode v vzročni zvezi s povzročeno škodo, vendar le z verjetnostjo, ki presega mejni prag verjetnosti (5). Že samo pojmovanje vzročnosti se namreč zadovolji z verjetnostjo in ne zahteva gotovosti. Vsak od zatrjevanih sopovzročiteljev se torej odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da njegovo ravnanje ni bilo vzrok za škodo (6) (kar po stališču višjega sodišča ni uspelo nobeni od toženih strank, več o tem bo sodišče odgovorilo v nadaljevanju glede na pritožbene trditve posamezne tožene stranke), oziroma, da je za nastalo škodo v celoti kriv drug povzročitelj, oziroma, da takoj dokaže deleže krivde, če bi bili vsi vpleteni v pravdi (7). Takih trditev pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala nobena od toženih strank.

12. V zvezi z očitki o višini škode, ker naj bi tožeča stranka v odvoz vključila tudi svoje odpadke, pa gre v celoti pritrditi razlogom sodišča prve stopnje (v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Ti so izčrpni in prepričljivi, zato se jim višje sodišče v celoti pridružuje.

K pritožbi prvo tožene stranke:

13. Tudi po mnenju višjega sodišča se toženi stranki v postopku ni uspelo razbremeniti odgovornosti. Neutemeljene so pritožbene trditve, da priče pisnih izjav, ki jih je tožeča stranka predložila že pred zaslišanjem, niso napisale in podale same, pač pa so zgolj podpisale že napisane izjave, ki jim jih je v podpis predložila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je Z. G., ko je bil neposredno zaslišan, izpovedal, da je videl tovorno vozilo tožene stranke, ki je na zemljišče odložilo asfalt, enako pa je potrdil tudi S. P., ki je bil kot priča prav tako neposredno zaslišan. Da je kamion videl zvečer, je izpovedal Z. G., pri čemer dejstvo, v katerem delu dneva je tretje tožena stranka odpadke odložila, niti ni pomembno. Tretje tožena stranka sama priznava, da se je vozilo tam nahajalo, zato je nepomembno, da je S. P. vozilo videl v dopoldanskem času, neposredno zaslišan pa o tem ni povedal nič konkretnega. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa tretje tožena stranka ni podala nobenih konkretnih trditev o tem, da bi njena vozila kdo zlorabil oziroma, trditev, ki bi jo razbremenile odgovornosti za svoje delavce.

14. Na pritožbene trditve, da so na zemljišče odlagale material vse mogoče osebe, da to niti ni bilo zavarovano in v zvezi z deležem škode, ki odpade na prvo toženo stranko, je višje sodišče že odgovorilo v 9. do 11. točki obrazložitve. Pritožba prvo tožene stranke zato ni utemeljena.

K pritožbi drugo tožene stranke:

15. Na bistvo pritožbenih trditev drugo tožene stranke je višje sodišče že odgovorilo zgoraj (8. do 12. točka obrazložitve), dodati pa gre še, da je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo dejanske ugotovitve v zvezi z odloženim materialom, ki je bil posledica pranja hrušk drugo tožene stranke na zemljišču tožeče stranke. Upoštevaje navedeno v 10. točki obrazložitve zato tudi ta predstavlja delež v škodi tožeče stranke.

K pritožbi tretje tožene stranke:

16. Uvodoma tretje tožena stranka očita sodišču kršitev določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo priče J. J., ni pa se opredelilo niti do njegove pisne izjave, ki je že v spisu. Sodišče je dokaz pravilno zavrnilo kot nepomemben. Zavrnitev dokaza je pravilna tudi zato, ker tretje tožena stranka pisne izjave J. J. na način, kot ji je bil naložen v dokaznem sklepu, sploh ni predložila. Kot izjavo priče je namreč predložila dopis družbe E., d. o. o., ki ga je J. J. sicer podpisal kot direktor družbe, vendar je dopis naslovljen na odvetniško družbo tožeče stranke (priloga B23). Upoštevaje opozorilo iz dokaznega sklepa (izjavi tudi ni predložena kopija osebnega dokumenta, prim. peti odstavek 236.a člena ZPP), zato sodišče prve stopnje z neizvedbo tega dokaza ni kršilo določb pravdnega postopka. Tretje tožena stranka ni niti navedla, da izjave ne bi mogla dobiti (prim. drugi odstavek 236.a člena ZPP), kršitve pa, skladno z 286b.členom ZPP, tudi ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje.

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tretje tožena stranka trdila in izkazala, da je bil edini material, ki ga je zgolj začasno odložila na zemljišču, pesek, in sicer v zanemarljivi količini. Tega dokazni postopek ne potrjuje; S. Z. je izpovedal, da je tretje tožena stranka pripeljala vse, kar je adaptirala za E., d. o. o., - gradbeni material, tam je bila školjka in neke cevi itd. Vrsta gradbenega materiala niti ni pomembna, saj tretje tožena stranka na zemljišče tožeče stranke ne bi smela odložiti ničesar; ni ji namreč uspelo dokazati, da je za to imela dovoljenje tožeče stranke, pri čemer je dokazna ocena dejstva, da S. Z., ki je bil za to edini pooblaščen, tretje toženi stranki ni dal dovoljenja za odlaganje česarkoli na zemljišču tretje tožene stranke, prepričljiva in izčrpna, S. Z. je o tem izrecno izpovedal, nesporno pa je, da je bil edini, ki bi to dovoljenje lahko dal. Zato je pritožbeno sklicevanje na dovoljenje Komunale pravno nepomembno.

18. Neutemeljene so tudi trditve o prekoračitvi tožbenega zahtevka z ugotovitvijo, da bi se morala tretje tožena stranka pri dovozu/odvozu materiala javiti pri varnostni službi L., d. o. o. Tega tožeča stranka ni trdila, ugotovitev pa ne izhaja niti iz sodbe sodišča prve stopnje.

19. Ne drži, da so trditev tretje tožene stranke, da je pesek odpeljala, potrdile vse priče. S. Z. je izpovedal, da so bili tudi drugi gradbeni odpadki, školjka, cevi, potrdil pa je, da je tretje tožena stranka odpeljala velike betonske bloke, kar potrjuje, da ni bil odložen le pesek. Z. T. je izpovedal, da je tretje tožena stranka na tem območju izvajala gradbena dela, potrdil pa je le, da mu je S. M. v pogovoru povedal, da je material odpeljal. Tega Z. T. sam torej ni videl, pri čemer mu je S. M. rekel tudi, da ga je pri odlaganju materiala nekdo videl, kar ni logično glede na trditve, da je za to imel dovoljenje tako S. Z. kot K. Tudi D. U. je bil prisoten le, ko je bil material na zemljišče odložen. Ne držijo zato pritožbene trditve, da so vse tri priče v celoti potrdile trditve glede odstranitve peska. Stališče, da se tretje tožena stranka v postopku svoje odgovornosti ni razbremenila, je zato pravilno. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, dokazna ocena pa je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (8. člen ZPP), odločitev pa izčrpno in prepričljivo obrazložena in je pritožbene trditve niso izpodbile.

20. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbe prvo tožene, drugo tožene in tretje tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Vse pritožnice svoje stroške pritožnega postopka nosijo same, saj s pritožbo niso uspele. Vsaka pa je tožeči stranki dolžna povrniti stroške, ki jih je imela tožeča stranka z odgovorom na njeno pritožbo. Skladno z določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi jih je višje sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi (OT).

22. V odgovoru na pritožbo prvo tožene stranke je tožeča stranka priglasila 715 točk za odgovor na pritožbo, materialne stroške in 20% DDV. Po 1. točki tar. št. 21 OT in v mejah zahtevka ji gre tako 328,18 EUR za odgovor na pritožbo, kar skupaj z 2% materialnih stroškov v višini 6,56 EUR in 20 % DDV znaša 401, 69 EUR. Prvo tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti tako, kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe.

23. V odgovoru na pritožbo drugo tožene stranke je tožeča stranka priglasila 750 točk za odgovor na pritožbo, materialne stroške 2% in 20% DDV ter sodno takso. Po 1. točki tar. št. 21 OT ji gre tako 344,25 EUR za odgovor na pritožbo, kar skupaj z 2% materialnih stroškov v višini 6,88 EUR in 20 % DDV znaša 421, 36 EUR, s sodno takso v znesku 111,56 EUR pa 532,92 EUR. Drugo tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti tako, kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe.

24. V odgovoru na pritožbo tretje tožene stranke je tožeča stranka priglasila 712,00 EUR za odgovor na pritožbo, pavšalni znesek za stroške v višini 20,00 EUR in 20% DDV. Po 1. točki tar. št. 21 OT pa ji gre le 344,25 EUR za odgovor na pritožbo, kar skupaj z 2% materialnih stroškov v višini 6,88 EUR in 20 % DDV znaša 421, 36 EUR. Tretje tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti tako, kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe.

(1) Skladno s katerimi mora projektna dokumentacija za rekonstrukcijo in odstranitev objekta vsebovati tudi dokumentacijo o ravnanju z gradbenimi odpadki (prvi odstavek 38. člena Zakona o gradnji objektov).

(2) Prim. tudi 5. in 37. člen Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (UL RS 61/2011 s sprem. in dop.), po katerih je dovoljeno odpadke odlagati samo na odlagališčih, ki so posebej opremljena: nameščena mora biti tabla z navedbo imena upravljavca odlagališča, vrste odlagališča, biti mora ograjeno, pod stalnim nadzorom, zagotovljeno mora biti tehtanje odpadkov itd. (3) Dr. Boris Strohsack v :Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (obligacijska razmerja II), ČZ Uradni list RS, 1994, str. 265 in 266. (4) Glej v dr. Stojan Cigoj: "Obligacijska razmerja, Ljubljana 1978", ČZ Uradni list SR Slovenije, stran 222. (5) Dr. Nina Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 1070. (6) Prim. VSL Sklep II Cp 3726/2008 z dne 3. 12. 2008. (7) Prim. VSL Sodba II Cp 3499/2009 z dne 25. 1. 2010.