Jedro

Ker tedaj, ko je prišlo do nesreče pri delu, toženka zaradi neplačila obrokov zavarovalne premije pri zavarovalnici ni imela več zavarovane civilne odgovornosti, zavarovalnica ni dolžna plačati odškodnine.

Toženka je kriva, ker ni ustrezno predvidela in izpolnjevala ukrepov za varstvo pri delu. V praksi ni skrbela za varno delo delavcev, saj v rovu globine 2,6 m in širine 1,2 m ni pravilno namestila razpiralnih elementov, poleg tega je pa delavcem naložila delo v bližini delujočega bagra. V takih delovnih okoliščinah je bil tožnik močno ogrožen. Res je sicer, da je tudi tožnik kršil pravila varnega dela, saj je bil zelo močno vinjen, toda toženka mu dela ni preprečila in ga je pustila delati brez čelade. Ker je bila tudi možnost tožnika, da bi odklonil delo, majhna, saj je naproti delodajalca v podrejenem položaju, je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo njegov soprispevek k nastanku škodo na 15 %.

Izrek

Reviziji tožeče in tožene stranke se zavrneta.

Vsaka stranka krije svoje stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod I. zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki (v nadaljevanju zavarovalnica), glede druge tožene stranke (v nadaljevanju toženka) pa je pod II. razsodilo, da mora plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) znesek 25.705,22 euro z zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2002 do 27. 6. 2003 po 13,5 % obrestni meri, od 28. 6. 2003 do plačila pa po zakonski obrestni meri za zamudne obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da 12. 6. 2001, ko je prišlo do delovne nezgode, toženka ni imela več zavarovane svoje odgovornosti pri zavarovalnici. Ker pa je ugotovilo, da je za njen nastanek in tožnikovo hudo telesno poškodbo krivdno odgovorna druga toženka, tožnik pa je soodgovoren do 30 %, ji je naložilo plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 70% od skupne odškodnine 36.721,75 euro (za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 10.051,02 euro, za strah 2.921,05 euro, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 20.864,63 euro in za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.921,05 euro). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

2. Proti tej sodbi sta se pritožila tožnik in toženka in sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti zavarovalnici (pod I. izreka) in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Glede odločitve o obveznosti (druge) tožene stranke (pod II. izreka), pa je ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je toženki naložilo plačilo 42.563,85 euro z zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2002 do 27. 6. 2003 po 13,5 % obrestni meri, od 28. 6. 2003 do plačila pa po zakonski obrestni meri za zamudne obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Višja odškodnina je bila tožniku prisojena zato, ker je sodišče druge stopnje ocenilo tožnikovo sokrivdo le na 15 % in ker je prisodilo odškodnino v znesku 50.075,11 euro (za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 16.691,70 euro, za strah 4.172,93 euro, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 33.383,41 euro in za duševne bolečine zaradi skaženosti 4.172,93 euro).

3. Proti zavrnilnemu delu sodbe, ki se nanaša na plačilo odškodnine od zavarovalnice, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo tega dela sodbe tako, da se tožnikovemu zahtevku ugodi tudi proti zavarovalnici. Navaja, da sta zavarovalnica in toženka sklenili zavarovalno polico kot dolgoročno pogodbo za 10 let, s pričetkom zavarovanja 8. 12. 2000, in da sta plačilo letne premije določili v 12 mesečnih obrokih. Zato meni, da bi celotna premija po drugem odstavku 913. člena ZOR zapadla šele z iztekom zavarovalnega obdobja 8. 12. 2001. Obročno dogovorjeno odplačilo premije ne pomeni bonitete v smislu načina plačila in zlasti ne pomeni, da bi plačilo premije zapadlo takoj po sklenitvi zavarovalne pogodbe ali da bi z zamudo plačila premije zavarovalnica pridobila pravico do razdrtja pogodbe. Zavarovalnica je do toženke pridobila le pravico zahtevati plačilo zapadlih obrokov, saj je treba zavarovalno premijo upoštevati kot celoto. Največ, kar bi smela zavarovalnica uveljavljati je, da ni bilo zavarovalnega jamstva za obdobje do 3. 4. 2001, za katerega je toženki poslala opomin za plačilo zapadlih obrokov premij. Zato ne vzdrži primerjava Višjega sodišča s 546. členom ZOR, ki ureja povsem druga pravna razmerja. V tretjem odstavku 913. člena ZOR ni podlage za razdrtje pogodbe, kadar obrok zapadle zavarovalne premije ni plačan, razdrtje je mogoče le, ko celotna premija ni poravnana v roku, ki je določen v zavarovalni pogodbi. 919. člen ZOR določno preneha predvidevanje pogodbe le za primer, ko zapade celotna premija.

4. Toženka je vložila revizijo proti zavrnitvi tožbenega zahtevka proti zavarovalnici in proti ugoditvi tožnikovega zahtevka do toženke. Uveljavlja vse revizijske razloge, posebej zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Glede zavrnitve tožnikovega zahtevka proti zavarovalnici navaja, da sta zavarovalnica in toženka sklenili zavarovalno polico kot dolgoročno pogodbo za 10 let za čas od 8. 12. 2000 do 8. 12. 2010 in da mora po drugem odstavku 913. člena ZOR zavarovalnica plačati odškodnino od prvega dne zavarovanja dalje, škodni dogodek pa je bil 12. 6. 2001. Priznava, da je bila v zamudi s plačilom posameznih obrokov, toda zaradi tega zavarovalna pogodba ni mogla prenehati, ker delna zapadlost premij ni podlaga za to. Opomin zavarovalnice bi lahko le delno izključil obveznosti zavarovalnice za čas, ko obroki niso bili plačani, ne pa tudi za naprej. Revizijo vlaga tudi zaradi napačne ocene tožnikovega prispevka k nastanku škode. Meni da ni podlage za znižanje njegovo odgovornosti na 15%, saj je bil vinjen in ni uporabljal čelade. Alkoholiziranost je v nasprotju z delovno pravno zakonodajo in splošno znano je, da so ljudje v takem stanju bolj pogumni in niso zmožni sprejemati razsodnih odločitev. Izvedencu ni bila postavljena naloga, da poda mnenje o tožnikovi zmožnosti za razsodno odločanje. Izraža tudi nestrinjanje z zaključki sodišča glede uporabe razpiralnih elementov in se sklicuje na pritožbene navedbe. Dodaja, da je bilo teh elementov dovolj in da se sodišče ne bi smelo opirati na izjave prič v kazenskem postopku, pač pa bi moralo neposredno zaslišati M. K. in P. L. Tudi če bi se izkazalo, da je Laznik res rekel, da ni treba uporabiti razpiralnih elementov in da je bil tožnik napoten na delo v nezavarovano jamo, bi moral tako delo odkloniti. Predvsem pa bi moral nositi čelado, saj jih je bilo na gradbišču dovolj. Toženka se tudi ne strinja z oceno sodišča, da ni poskrbela za ustrezno varnost pri delu, saj je v svojih pripravljalnih vlogah pojasnila, da so bili delavci izobraženi iz varstva pri delu. Sodiščema prve in druge stopnje še očita, da nista natančno ugotovili dejanskega in pravega spleta okoliščin, ki so privedle do škodnega dogodka, ker ni zaslišalo prič K., L. in D. in nista soočili zaslišanih prič. Glede višine odškodnine meni, da so bili tožniku prisojeni nerazumno visoki zneski. Pri odškodnini za strah sodišče ni upoštevalo ugovorov toženke, da oseba z 2,8 g/kg telesne teže ne more čutiti primarnega strahu in da bistveno manj občuti telesne bolečine. Ne nazadnje je bil tožnik fizični delavec in je bil navajen premagovati hude in zelo hude fizične napore, zaradi česar ni bil tako občutljiv in dojemljiv za razne bolečine. O tem sodišče ni zaslišalo izvedenca medicinske stroke.

5. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , sta bili reviziji vročeni pravdnim strankam in čeprav je v odgovoru na revizijo uvodoma navedeno, da gre za prvo toženo stranko, je odgovor vložil pooblaščenec (druge) toženke, ki se je tako tudi podpisal. Vsebinsko je v odgovoru na revizijo ponovil svoje revizijske navedbe o tem, da je odgovorna tudi zavarovalnica. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Reviziji nista utemeljeni.

O zavrnitvi tožbenega zahtevka proti zavarovalnici.

7. Revizijsko sodišče je na podlagi 371. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Obe pravdni stranki izpodbijata ta del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zlasti 912. in 913. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), ki sta ga sodišči uporabili na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakona (OZ).(4) Določilo o plačilu zavarovalne premije v 912. členu ZOR je jasno: pogodbeni stranki se lahko sporazumevata o plačilu premije, pri čemer mora sklenitelj zavarovanja plačati zavarovalno premijo ob dogovorjenih rokih. Če ti niso dogovorjeni, zakon določa celotno plačilo ob sklenitvi pogodbe. Sankcije, če premija ni plačana, določa 913. člen ZOR. Pri tem je posebej pomembno prvo plačilo premije, kajti če to ni plačano, pogodba sploh ne učinkuje.(5) Če pa je določeno (obročno) plačilo po sklenitvi pogodbe, je sankcija predvidena v tretjem odstavku 913. člena ZOR. Kadar zavarovalec ali kdo tretji ne plača zavarovalne premije do zapadlosti, zavarovalna pogodba preneha. Pogodba se ne razveže takoj, ker mora zavarovalnica v priporočenem pismu sporočiti zavarovancu, da je premija zapadla. Po preteku 30 dni se pogodba razveže. Če zavarovalnica zavarovanca opozori na plačilo pred zapadlostjo premije, je določen rok od zapadlosti premije (in ne od opomina).

8. Ker sta sodišči ugotovili, da sta zavarovalnica in toženka sklenili zavarovalno pogodbo in se sporazumeli za mesečno obročno plačevanje zavarovalne premije in je tožena stranka prenehala plačevati obroke, sta pravilno uporabili tretji odstavek 913. člena ZOR in ugotovili, da je pogodba prenehala na podlagi zakona v 30 dneh od prejema obvestila, to je 6. 5. 2001. Ker je prišlo do nesreče pri delu 12. 6. 2001, tedaj toženka pri zavarovalnici ni imela več zavarovane civilne odgovornosti in zavarovalnica ni dolžna plačati odškodnine.

9. Sklicevanje revidentk na sporazum o 10 letnem zavarovanju za veljavnost pogodbe ni pomembno, ker se zavarovalna premija plačuje letno. Izvajanje o tem, da bi morala toženka plačati zavarovalno premijo do konca enoletnega obdobja 8. 12. 2001 pa ni razumno, saj potem pogodbeni stranki ne bi dogovorili mesečnega plačila obrokov zavarovalne premije, temveč plačilo ob koncu zavarovalne dobe – seveda, če bi zavarovalnica na to pristala.

10. Dejstvo, da se je pritožbeno sodišče pri razlagi sklicevalo na analogijo s 546. člena ZOR, ki ureja kupno pogodbo, za odločitev o prenehanju zavarovanja ni pomembno.

O odločitvi , da mora toženka plačati 42.563,85 euro z zamudnimi obrestmi.

11. Toženka izraža nestrinjanje v zvezi z odločitvijo o njeni odgovornosti in o tožnikovi soodgovornosti. Toda sodišči sta pravilno izhajali iz splošnih načel o škodi in sta pravilno uporabili 154. člen ZOR, ki načeloma uzakonja krivdno odgovornost, in 192. člen ZOR, ki določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pojasnilo, da je toženka kriva, ker ni ustrezno predvidela in izpolnjevala ukrepov za varstvo pri delu. V praksi ni skrbela za varno delo delavcev, saj v rovu globine 2,6 m in širine 1,2 m ni pravilno namestila razpiralnih elementov, poleg tega je pa delavcem naložila delo v bližini delujočega bagra. V takih delovnih okoliščinah je bil tožnik močno ogrožen. Res je sicer, da je tudi tožnik kršil pravila varnega dela, saj je bil zelo močno vinjen, toda toženka mu dela ni preprečila in ga je pustila delati brez čelade. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da vinjenost ni prispevala k nastanku škode, nošenje čelade pa v pretežnem delu tudi ne bi preprečilo poškodb. Ker je bila tudi možnost tožnika, da bi odklonil delo, majhna, saj je naproti delodajalca v podrejenem položaju, je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo njegov soprispevek k nastanku škodo na 15 %.

12. V zvezi s prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo pa je treba pojasniti, da ZOR omogoča prisoditev denarne odškodnine v 200. členu in za bodočo škodo v 203. členu, ki ju je sodišče druge stopnje pravilno in ustrezno uporabilo. ZOR določa dva pogoja za določitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine: najprej mora biti škoda dovolj velika, da upravičuje denarno odškodnino, nato pa določa kako je treba uporabiti pravni standard pravične odškodnine, torej določiti višino denarnega nadomestila. Sodišči prve in druge stopnje sta natančno ugotovili in v sodbah razložili, kakšna je bila tožnikova poškodba, kako je potekalo zdravljenje in kakšne posledice so tožniku ostale po končanem zdravljenju. Na te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano, saj po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nepremoženjska škoda, ki jo je trpel mladi tožnik, je zelo huda in sodišče ne dvomi, da telesne in duševne bolečine ter strah glede na svojo intenzivnost in trajanje opravičujejo zahtevek za denarno odškodnino in sodišči prve in druge stopnje nista določili previsoke odškodnine, saj sta tožniku prisodili pravično odškodnino. Ta je znašala na dan, ko je razsodilo sodišče prve stopnje, 77 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji(6) ,

kar glede na podobne primere v sodni praksi ni preveč (širša individualizacija, ki je v objektivni pogojenosti višine odškodnine, to je določitvi razpona, ki se upošteva za primere te vrste), je pa tudi prilagojena konkretnemu tožnikovemu primeru (ožja individualizacija).

13. Toženka poudarja, da je bil tožnik močno vinjen in zaradi tega ni mogel trpeti bolečin in primarnega strahu, toda izvedenec medicinske stroke temu ni pritrdil. Na toženkin ugovor je v dopolnilnem mnenju pojasnil, da količina alkohola, ki je bila ugotovljena pri tožniku, drugače vpliva na človeka, ki ni vajen alkohola, kot pri tožniku, ki je očitno redno užival alkohol in je zato ob taki količini zaužitega alkohola lahko opravljal svoje delo. Zato je ob hudi poškodbi doživljal hude bolečine, iz medicinske dokumentacije pa izhaja, da je bil neposredno po poškodbi pri polni zavesti in orientiran. Tudi ugovor, da ni trpel bolečin, ker je bil fizični delavec, pri tako hudi poškodbi, kot jo je trpel tožnik, ni utemeljen. Zaradi tega, ker je bil fizični delavec, je bil lahko še bolj zaskrbljen za izid zdravljenja.

14. Tako se izkaže, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo tožniku pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 50.075,11 euro. Ker je treba to odškodnino zmanjšati za 15 %, kolikor je tudi sam kriv, da je nastala škoda, mu je pravilno prisodilo 42.563,85 euro.

15. V zvezi z bistvenimi kršitvami določb ZPP toženka pavšalno navaja, da sodišči nista dovolj popolno in natančno upoštevali njenih predlogov pri ugotavljanju dejanskega stanja in jih ne precizira. Njen očitek, češ da sodišče ni neposredno zaslišalo prič K., L. in D. ter ni soočilo zaslišanih prič, ni bistvena kršitev postopka. V drugem odstavku 213. člena ZPP je odločitev o tem, kateri dokazi naj se izvedejo, pridržana sodišču. Izvesti mora tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev in sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na 4. strani razlage sodbe pojasnilo, da po oceni zaslišanih prič, mnenj dveh izvedencev in listin z izjavami prič v kazenskem postopku, ustno zaslišanje ni bilo potrebno in ne bi moglo vplivati na dokazno oceno. Tudi očitek, da izvedencu ni bila dana naloga, naj poda mnenje o tožnikovi zmožnosti za delo in da izvedenec ni bil ustno zaslišan o različnem vplivu alkohola na ljudi, ni utemeljen, ker je izvedenec medicinske stroke v dopolnjenem mnenju na ta ugovor toženke izčrpno odgovoril. 16. Ker se tako izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi reviziji, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, ju je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. Zaradi tega je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije tožnika in toženke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), stroškov za odgovor na revizijo pa tudi ni priznalo, ker ni bil uspešen in je bil vsebinsko reviziji.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008-137/2009 Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001-97/2011 Op. št. (5): S. Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, ČZ Uradni list, Ljubljana 1986, IV. knjiga, stran 2436 Op. št. (6): Po statističnih podatkih je znašala decembra 2006 povprečna mesečna neto plača v Republiki Sloveniji196.251 tolarjev.