Jedro

Pasivno legitimiran je lahko le tisti, ki ima (tudi) dejansko in pravno možnost odpraviti oziroma preprečiti vznemirjanje.

Ugotovitev, da je toženec najemnik parkirnih prostorov v toženkini lasti, ne zadostuje za obstoj njegove pasivne legitimacije.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe prvi tožnici ter tretjemu, četrtemu in petemu tožniku nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 692,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo,

(1) da je toženka dolžna v 30 dneh z nepremičnine 0000-118 odstraniti jeklene stebre in drsna vrata na nepremičninah 0000-52, 0000-53, 0000-54 in 0000-55 in na nepremičnini 0000-118 vzpostaviti prvotno stanje in tožnikom omogočiti dostop in uporabo celotne nepremičnine, ki predstavlja skupni prostor - vozišče, namenjen uporabi vseh etažnih lastnikov stavbe na ... v ... (I. točka izreka),

(2) da se toženki prepove vznemirjati tožnike pri uporabi in posesti nepremičnine 0000-118 na način, da jim onemogoča uporabo tega skupnega prostora s postavljanjem vrat, stebrov in drugih podobnih konstrukcij ali s podobnimi ravnanji, ki izhajajo iz I. točke izreka (II. točka izreka),

(3) da se zavrne, kar tožniki v razmerju do toženke zahtevajo več ali drugače (tj. glede izročitve nepremičnine 0000-118) (III. točka izreka),

(4) da se zavrne tožbeni zahtevek z vsebino, enako kot v prvih treh točkah izreka, v razmerju do toženca (IV. točka izreka),

(5) da je toženka dolžna tožnikom povrniti stroške postopka in da so tožniki dolžni tožencu povrniti njegove stroške postopka (V. in VI. točka izreka).

2. Prva tožnica ter tretji, četrti in peti tožnik (v nadaljevanju tožniki) v pritožbi zoper IV. in VI. točko navedene sodbe uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku zoper toženca ugodi, podrejeno pa, naj jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po ustaljenem stališču sodne prakse (sklep VSL II Cp 1112/2018) sta za negatorno tožbo pasivno legitimirana lastnik in neposredni posestnik. Zahtevek zoper toženca je bil zavrnjen kljub temu, da je dokazni postopek pokazal, da je bil neposredni uporabnik parkirnih mest 52 in 55 in s tem neposredni motilec. Da sta navedeno potrdili priči A. A. in B. B. je ugotovljeno v 17. točki obrazložitve. Ker si ta ugotovitev in ugotovitev, da ni podana toženčeva pasivna legitimacija, nasprotujeta, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je spregledalo ugotovitev v sodbi, da toženec ni le toženkin zakoniti zastopnik, ampak tudi najemnik parkirnih prostorov 52 in 55. Ker drsna vrata zapirajo navedeni parkirni mesti, ima toženec tudi korist od njihove postavitve.

3. Toženka v pritožbi zoper sodbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek sodbe ni izvršljiv. Toženki je namreč naloženo, naj z nepremičnine 0000-118 odstrani jeklene stebre in drsna vrata, ki se nahajajo na nepremičninah 0000-52, 0000-53, 0000-54 in 0000-55. Ker izrek nasprotuje pravilom logičnega mišljenja, ga ni mogoče preizkusiti.

Izrek je nerazumljiv in nedoločen v delu, v katerem toženki nalaga, naj na delu stavbe 0000-118 vzpostavi prvotno stanje. Ne iz izreka ne iz obrazložitve ne izhaja, kakšna je vsebina toženkine restitucijske obveznosti. Nejasen in nekonkreten izrek ne more predstavljati izvršilnega naslova in je v nasprotju s prvim odstavkom 310. člena v zvezi s prvim odstavkom 180. člena ZPP. Gre za bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (sklep VSL II Cp 2324/2015). Nepremičnine, navedene v izreku, ne obstajajo. Gre namreč za dele stavbe v etažni lastnini.

Sama je v pravdi trdila, da ji točen potek meje med nepremičninami 0000-52, 0000-53, 0000-54 in 0000-55 in 0000-118 ni znan. Da se iz dokumentacije, ki so jo predložili tožniki, poteka meje ne da ugotoviti, je potrdil tudi izvedenec C. C. Do njegovih ugotovitev se sodba ni opredelila. Sledila je le ugotovitvam izvedenca D. D., ne da bi tehtalo obe mnenji in ne da bi sodišče strankam dalo možnost, da izvedensko mnenje preizkusijo z zaslišanjem obeh izvedencev. Postavlja se vprašanje, kako je lahko sodišče, ki nima strokovnega znanja, določilo mejo, če je izvedenec navedel, da meje na podlagi dokumentacije v spisu ni mogoče določiti. To je storilo na podlagi fotografij, ki ne dokazujejo poteka meje, ampak le izgled objekta, priče B. B., za katero se ne zatrjuje, da je bila prisotna ob odmeri in mnenja izvedenca D. D., o čigar pravilnosti so podvomili tako stranki in sodišče kot izvedenec C. C. Ugotovitve o poteku meje v sodbi so zato napačne.

Sodišče se je oprlo na mnenje D. D. kljub temu, da ga ni moglo zaslišati, da je izvedenec C. C. grajal pravilnost njegovih strokovnih zaključkov in da je tudi sodišče sámo podvomilo o njegovi pravilnosti, ni pa pojasnilo, od kod črpa strokovno znanje za ugotovitev, da je izvedenec D. D. ugotovitve o poteku meje napačno opiral na površino parkirnih prostorov. Mnenju D. D. je sama oporekala iz razloga, ker je temeljilo na listinah, ki jih nobena od strank ni vložila v spis. Pridobivanje novih listin ni sodilo v njegovo nalogo, opredeljeno s sklepom sodišča. S kršitvijo navodil v sklepu o imenovanju in zbiranjem in vlaganjem izvedenca. Predlagala je zaslišanje izvedenca, a ga sodišče kljub argumentiranim pripombam in pomislekom o verodostojnosti njegovega mnenja ni ponovno zaslišalo. Iz obrazložitve niso razvidni razlogi, zaradi katerih je sodišče sledilo mnenju izvedenca D. D. in ne mnenju izvedenca C. C. Z opustitvijo zaslišanja je bila kršena toženkina pravica do izjave. Da stranka mora imeti možnost učinkovitega preizkusa pravilnosti mnenja, izhaja tudi iz sodbe ESČP v zadevi Matytsina proti Rusiji (169. točka obrazložitve) in odločbe US RS Up-680/14 z dne 5. 5. 2016. Kršitev načela enakosti orožij predstavlja tudi pomanjkanje nevtralnosti izvedenca (sodbe ESČP Bönisch proti Avstriji, Lasmane proti Latviji, Eggertsdottir proti Islandiji, Letinčič proti Hrvaški).

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je lastnica nepremičnin 0000-52 in 0000-55 toženka, lastnica nepremičnin 0000-53 in 0000-54 pa družba E. d.o.o. Tožniki niso niti lastniki niti solastniki navedenih nepremičnin, niti niso zatrjevali, da bi bili njihovi neposredni posestniki. Sodišče bi zato moralo zahtevek zavrniti. Četudi bi držale tožbene navedbe o toženkini razširitvi oziroma povečanju parkirnih mest na račun vozišča in trditve o odvzemu posesti, bi lahko šlo kvečjemu za motenje posesti in ne za njeno vznemirjanje.

Navedbe in dokazi o lokaciji in poteku meje med parkirnimi mesti so ključni del tožbene trditvene in dokazne podlage. Skrben odvetnik bi jih lahko pravočasno navedel. S pozivom tožnikom z dne 6. 11. 2018, naj dopolnijo trditve in dokaze, je sodišče kršilo pravila postopka. Navedbe, podane v vlogi z dne 21. 12. 2018 in na narokih 2. 7. 2019 in 20. 8. 2019, so prepozne. Z njihovim upoštevanjem je kršena toženkina pravica do enakega varstva pravic. Sodišče je tožnika očitno privilegiralo v razmerju do toženke. Na to kaže tudi dejstvo, da je sodišče upoštevalo navedbe tožnikov, podane po prvem naroku za glavno obravnavo, ni pa upoštevalo toženkinih pravnih naziranj, podanih v vlogah z dne 21. 12. 2018 in 17. 6. 2019 ter na narokih 2. 7. 2019 in 20. 8. 2019. Poseg v enakost orožij pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja (tako tudi ESČP v zadevah Dombo Beheer B.V. proti Nizozemski ter Colak in Tsakiridis proti Nemčiji).

4. Tožniki in toženka v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagajo njuno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožniki, etažni lastniki stavbe na ... v ..., so zahtevke utemeljevali s trditvami, da sta toženca, lastnika in uporabnika štirih garažnih prostorov v stavbi, s postavitvijo treh jeklenih stebrov in drsnih vrat pred garažnimi prostori, posegla v skupni del stavbe, ne da bi za tako ravnanje imela soglasje ostalih etažnih lastnikov. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali konstrukcija sega v skupni del stavbe in ali sta jo toženca dolžna odstraniti (ali sta soglašala s postavitvijo konstrukcije, imata od nje korist in jo uporabljata).

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da del stavbe 0000-118 v naravi predstavlja vozišče, po katerem etažni lastniki dostopajo do parkirnih mest v več etažah stavbe 0000, - da je toženka lastnica posameznih delov 0000-52 in 0000-55, ki predstavljata dve parkirni mesti v prvi etaži navedene stavbe, lastnica parkirnih prostorov 53 in 54 pa je E. d.o.o., - da je toženec toženkin zakoniti zastopnik in najemnik in uporablja navedena parkirna prostora, - da sporna konstrukcija sestoji iz treh jeklenih stebrov, naslonjenih na betonske podporne stebre, na katere so vpeta drsna vrata, ki zapirajo prej navedene štiri parkirne prostore, - da ni zanesljivo ugotovljeno, ali je toženka naročila postavitev konstrukcije, a je bila (glede na to, da je bila lastnica enega od parkirnih prostorov že ob postavitvi konstrukcije, kasneje pa je pridobila v last še enega od štirih prostorov, ki jih zapira) z njeno postavitvijo seznanjena in je z njo soglašala, - da načrt stavbe in delov stavbe za prvo etažo (A33) ne vsebuje meritvenih (geodetskih) podatkov, a je vidna razmejitev, in sicer da meja med parkirnimi prostori in voziščem poteka v ravni črti, vrisani v načrtu stavbe in delov stavbe za prvo etažo, in da teče od enega podpornega betonskega stebra do drugega, - da praktično celotna konstrukcija z drsnimi vrati stoji na vozišču, - da toženec ni naročil postavitve konstrukcije in da parkirna mesta uporablja kot zakoniti zastopnik toženke, - da toženka ni imela soglasja etažnih lastnikov za postavitev sporne konstrukcije.

O toženkini pritožbi

8. Neutemeljeni so očitki o neizvršljivosti in nedoločnosti izreka. Iz izreka dovolj jasno izhaja vsebina toženkinega dolžnega ravnanja. Jeklene stebre in drsna vrata, postavljene na nepremičninah z ID znaki 0000-52, 0000-53, 0000-54 in 0000-55, je dolžna odstraniti v delu, v katerem segajo na nepremičnino ID znak 0000-118. Navedba, da gre za nepremičnine, ni natančna – v smislu zakona, ki ureja evidentiranje nepremičnin, gre za sestavine nepremičnine,1 a iz tridelne oznake nedvoumno izhaja, da gre za posamezni del stavbe (74. člen ZEN),2 in – kar je za določljivost izreka še pomembneje – na katero konstrukcijo se nanaša toženkina dolžnost odstranitve.

9. Neutemeljeni so pritožbeni pomisleki o zmotnosti ugotovitve, da sporna konstrukcija (v znatnem delu) sega v del stavbe, ki je v solasti etažnih lastnikov. Ugotovitev temelji primarno na oceni načrta stavbe in delov stavbe za prvo etažo (A33) in fotografij, kot z njima skladni pa je sodišče ocenilo izpovedbo predstavnika upravnika stavbe in mnenje izvedenca D. D. 10. Izvedensko mnenje D. D. je bilo torej le postranskega pomena za dokazni zaključek o poteku razmejitvene črte med posebnimi deli stavbe in njenim skupnim delom. Ker pritožnica oporeka le izvedenčevi ugotovitvi o poteku razmejitvene črte in le v zvezi s to ugotovitvijo uveljavlja očitek nepopolne izvedbe dokaza, se o utemeljenosti pritožbenih očitkov v zvezi s tem mnenjem ni treba izreči.3 Napačen izvedenčev pristop k ugotavljanju meje, ki mu je oporekala pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje,4 namreč ne jemlje dokazne teže listinam, na katerih temelji dokazna ocena o poteku mejne črte v izpodbijani sodbi, niti mnenju izvedenca D. D. o legi sporne konstrukcije glede na ugotovljeno mejno črto.

11. Ugotovitvi o poteku meje ne jemlje prepričljivosti niti sklicevanje na izvedensko mnenje C. C. Opirajoč se na to izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje zaključilo, da pristop prvega izvedenca k ugotavljanju razmejitvene črte ni bil strokovno pravilen. Neutemeljen je očitek, da se sodišče ni opredelilo do vseh ostalih pomembnih ugotovitev v mnenju izvedenca C. C. Izvedenec je resda podal mnenje, da na podlagi listin, predloženih v postopku, ni mogoče ugotoviti poteka meje, vendar pa to še ne pomeni, da tožniki niso dokazali trditve, da sporna konstrukcija sega v skupni del stavbe.

12. Izhajajoč iz pravil geodetske stroke o določanju meje je izvedenec navedel, v katerih dokumentih se nahajajo podatki, potrebni za tako ugotovitev. Poleg tega je tudi navedel, da zakon predvideva še druga pravila za ugotavljanje meje v sodnem postopku. Kot so opozorili tožniki v odgovoru na pritožbo, obravnavani postopek ni postopek (sodne) določitve meje. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je o dokazanosti odločilnih dejstev sodilo po pravilih pravdnega postopka ter o poteku razmejitvene črte odločilo na podlagi predloženega dokaznega gradiva in v oceno vključilo tako aktivnost tožnikov pri predložitvi listin, ki bi omogočale čim bolj zanesljivo ugotovitev spornega dejstva, in na drugi strani toženkino pasivnost tako v zvezi s konkretno opredelitvijo mejne črte kot glede dokazov, ki bi njeno nasprotovanje s strani tožnikov zatrjevani mejni črti potrjevali. Očitek, da se sodišče ni opredelilo do bistvenih ugotovitev v mnenju C. C., po navedenem ni utemeljen.

13. Neutemeljen je očitek, da je bila z upoštevanjem navedb tožnikov, podanih kot odgovor na dopis sodišča z dne 6. 11. 2018, storjena bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje se je o tem toženkinem očitku izčrpno izreklo (21. do 26. točka obrazložitve). Opirajoč se na 285. člen ZPP je navedlo, da je sodišče dolžno tudi po zaključku prvega naroka vzpodbuditi pravdni stranki k dopolnitvi dejstev in dokaznih predlogov, hkrati pa dati nasprotni stranki pravico, da se o novih navedbah in dokazih izjavi. Navedbe tožnikov, s katerimi so se odzvali na poziv sodišča ter na nasprotne toženkine navedbe, in elaborat za vpis podatkov v kataster stavb,5 so bili zato podani oziroma predloženi pravočasno, toženka pa se je o njih imela možnost izreči. Ti razlogi so pravilni. Pritožničina ocena, da bi skrben odvetnik lahko navedbe in dokaze o lokaciji in poteku meje predložil pravočasno, ne vpliva na pravilnost izpodbijanega stališča. Kot je obrazloženo že v izpodbijani sodbi, sme sodišče materialno procesno vodstvo izvesti tako na prvem naroku za glavno obravnavo kot tudi kasneje. Iz stališč sodne prakse, na katere se je oprlo, tudi izhaja, da ima sodišče to dolžnost ne glede na to, ali stranko zastopa odvetnik ali ne6 (izjema so le primeri, ko je na pomanjkljivosti opozorila nasprotna stranka,7 a obravnavani primer ni tak).

14. Drugačnega stališča ne utemeljuje niti sklicevanje na pravico do enakega varstva pravic v postopku. V primerih, na katera se opira pritožnica, je ESČP zavzelo stališče, da načelo enakosti orožij zahteva, da mora biti vsaki stranki dana razumna možnost, da predstavi svoj primer – vključno z dokazovanjem – pod pogoji, ki je ne postavljajo v bistveno slabši položaj, kot ga ima nasprotna stranka.8 Iz navedenega stališča ne izhaja prepoved aktivne vloge sodišča v postopku. Da ne bi imela možnosti, da se izreče o dejstvih in dokazih tožnikov, predloženih v postopku, pritožnica ne zatrjuje. Navedla je le, da sodišče ni upoštevalo njenih pravnih naziranj, podanih po odzivu tožnikov na poziv sodišča, a je njena trditev neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti.

15. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o prešibki teži dokazov, na katerih temelji ugotovitev o poteku razmejitvene linije med parkirnimi mesti, ki jih zapira sporna konstrukcija, in voziščem v solasti etažnih lastnikov. Ni sporno, da načrt stavbe, ki so ga tožniki predložili v postopku, ne vsebuje meritvenih podatkov, a pritožnica ne izpodbija ugotovitev, da je v tem načrtu vrisana meja med parkirnimi prostori in voziščem, da od parkirnega prostora 42 do parkirnega prostora 55 teče v ravni črti od enega podpornega betonskega stebra do drugega, in tako segajo do zaključka oziroma zunanjega dela teh stebrov, ki gleda na vozišče, da nobeno od označenih parkirnih mest ni daljše od drugih in ne sega prek te linije in da tej liniji sledi tudi zaris parkirnih prostorov na tleh etaže. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvi, da sama ni podala trditev o poteku meje. Ne drži torej pritožbena navedba, da se je sodišče oprlo le na fotografije. Ob izostanku drugačnih toženkinih navedb in dokazov je navedeno zadostovalo za prepričljiv sklep o poteku razmejitvene črte. Iz ocene izpovedbe B. B. ne izhaja, da bi sodišče izhajalo iz predpostavke, da je bil zraven ob zarisu mejne črte. Sodišče jo je ovrednotilo le kot dodatno potrditev ugotovitev, ki izhajajo iz listin. Enako velja za ugotovitev izvedenca D. D. 16. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da iz trditev tožnikov o povečanju površine parkirnih mest v lasti toženke na račun vozišča ne izhaja sklep o toženkinem vznemirjanju njihove lastninske pravice. Toženka je namreč s svojim ravnanjem onemogočila ostalih solastnikom, da uporabljajo del skupne površine. Tudi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sklenilo, da je bilo njeno ravnanje nedopustno, so izčrpni in pravilni (37. do 40. točka obrazložitve). Ker je ugotovljeno, da so tožniki solastniki skupnega dela stavbe, na katerem stoji sporna konstrukcija, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da so upravičeni le do varstva pred motenjem posesti, ne pa (tudi) do varstva lastninske pravice.

O pritožbi tožnikov

17. Očitki tožnikov o zmotni zavrnitvi zahtevkov zoper toženca niso utemeljeni. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da ni dokazano, da bi toženec naročil izvedbo del za postavitev sporne konstrukcije v svojem imenu in za svoj račun, da uporablja parkirni mesti v toženkini lasti, a je njen zakoniti zastopnik, in da tožniki kljub toženčevemu ugovoru niso navedli drugih dejstev, ki bi utemeljevala njegovo vez z zatrjevanim vznemirjanjem. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ni izkazana dovolj tesna povezava med tožencema, ki bi vključevala dejansko in pravno možnost preprečiti vznemirjanje, gola uporaba pa ne izkazuje toženčeve koristi oziroma dovolj tesne povezave z neposrednim motilcem.

18. Po prvem odstavku 99. člena SPZ lahko lastnik v primeru, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Že iz besedila določbe izhaja, da je pasivno legitimiran tisti, ki protipravno vznemirja tožnikovo lastninsko pravico. Po utrjenem razumevanju v sodni praksi je to tudi oseba, ki je dala nalog za vznemirjanje oziroma v čigar korist je bilo vznemirjanje izvršeno, pa je tako ravnanje odobrila oziroma z njim soglašala.9 Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da za razširitev legitimacije na posrednega motilca ne zadostuje kakršnakoli vez med njim in neposrednim motilcem oziroma kakršnakoli korist od vznemirjanja in da je pasivno legitimiran lahko le tisti, ki ima (tudi) dejansko in pravno možnost odpraviti oziroma preprečiti vznemirjanje. To je lahko le oseba, od katere je sprejemljivo zahtevati ravnanje, ki je s ciljem odprave in preprečitve vznemirjanja obseženo v tožbenem zahtevku.

19. Ugotovitev, da je toženec najemnik parkirnih prostorov v toženkini lasti, ne zadostuje za obstoj njegove pasivne legitimacije. Najemnik sme namreč uporabljati stvar le tako, kot to določa pogodba ali kakršen je namen stvari (drugi odstavek 600. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Pritožniki ne izpodbijajo pravilnosti ugotovitve v sodbi, da so toženčevo pasivno legitimacijo utemeljevali zgolj s trditvijo, da uporablja parkirne prostore, ki jih zapira sporna konstrukcija. Četudi jih uporablja na podlagi najemne pogodbe, mu ta pravica sama za sebe ne daje tudi možnosti, da bi spreminjal parkirni prostor na način, kot to od njega zahtevajo tožniki. Odločitev o zavrnitvi zahtevka zoper toženca je zato pravilna.

O odločitvi

20. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Ker pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, nista upravičeni do povrnitve stroškov, nastalih z njuno vložitvijo. Toženka ni upravičena do povrnitve stroška odgovora na pritožbo, ker za njegovo vložitev nima pravnega interesa. Tožniki so namreč s pritožbo izpodbijali odločitev o zahtevku zoper toženca, z ugoditvijo njihovi pritožbi pa se njen pravni položaj ne bi spremenil. Tožniki so upravičeni do povrnitve stroškov, nastalih z vložitvijo odgovor na toženkino pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena člena ZPP). Priznani stroški tožnikov znašajo 692,35 EUR, in sicer za zastopanje v pritožbenem postopku 547,50 EUR (219 EUR x 2,5 po tar. št. 3210 in 1200) in pavšalni znesek stroškov 20 EUR (po tar. št. 6002), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem na podlagi pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Člen 2 Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) (nepremičnina): (1) Nepremičnina je zemljišče s pripadajočimi sestavinami. (2) Zemljišče je zemljiška parcela, ki je evidentirana v zemljiškem katastru. (3) Pripadajoče sestavine zemljišč so stavbe in deli stavb, ki so evidentirani v katastru stavb. 2 Člen 74: (1) Identifikacijska oznaka stavbe je oznaka stavbe v povezavi s šifro katastrske občine (v nadaljnjem besedilu: številka stavbe). Številka stavbe se določi v okviru katastrske občine. (2) Identifikacijska oznaka dela stavbe je oznaka dela stavbe v povezavi s številko stavbe (v nadaljnjem besedilu: številka dela stavbe). Številka dela stavbe se določi v okviru posamezne stavbe. 3 Ravnanje izvedenca, s katerim pritožnica utemeljuje njegovo pristranskost, se je nanašalo le na samoiniciativno pridobitev listin, pomembnih za ugotovitev mejne linije. Pritožnica tudi ne trdi, da se je predlagano zaslišanje izvedenca nanašalo na kaj drugega. 4 Spričo dejstva, da je pritožnica na prvi stopnji ugovarjala pristopu izvedenca D. D. k ugotavljanju mejne linije, ni razumljiv njen pritožbeni očitek, da sodišče ni imelo strokovnega znanja za oceno, da ta pristop ni bil strokovno pravilen. Le ob robu naj bo dodano, da je ocena temeljila na mnenju izvedenca C. C. 5 Sodišče je ugotovilo, da zgolj ta listina dotlej še ni bila predložena, že prej pa je bila predložena skica iz te listine, ki prikazuje lego spornih parkirnih prostorov in vozišča v prvi etaži stavbe. Tej ugotovitvi toženka v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje. 6 Tako sodba VS RS II Ips 33/2014 z dne 8. 10. 2015, 10. in 11. točka obrazložitve. 7 Tako sodba VS RS II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013, 9. točka obrazložitve. 8 Prim. sodbi Dombo Beheer B.V. proti Nizozemski (št. 14448/88 z dne 27. 10. 1993), 33. točka obrazložitve, in Colak in Tsakiridis proti Nemčiji (št. 77144/01 in 35493/05 z dne 5. 3. 2009), 41. točka obrazložitve. 9 Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 894/2009 z dne 25. 4. 2013.