Jedro

Dejstvo, da v obravnavani zadevi toženčevi prošnji za prekinitev delovnega razmerja ni sledila sklenitev sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ampak le obvestilo tožnice o prenehanju delovnega razmerja z dnem, kot ga je predlagal toženec, ne vpliva oziroma ne spremeni razlage, da se prošnja pripadnika za sporazumno prekinitev delovnega razmerja šteje, da je prekinil pogodbo o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 4. člena Uredbe.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v II. in III. točki izreka tako, da se na novo glasi: "II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 5.063,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2017 dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v višini 397,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati pritožbene stroške v višini 229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da je dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 221,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2017 do plačila (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po vračilu denarne nagrade v višini 5.063,13 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških (I. in III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, da je toženec dolžan vrniti sorazmerni del regresa, ni upoštevalo okoliščine, ki jo je sicer pravilno ugotovilo, da tožnica ni imela pravne podlage za enostransko spremembo načina prenehanja delovnega razmerja. Glede na ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja pa toženec ne more in ne sme nositi kakršnihkoli negativnih posledic takšnega prenehanja, med katere sodi tudi vračilo sorazmernega dela regresa. Meni, da je zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust, posledično pa tudi do celotnega regresa za letni dopust. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede stroškov postopka v delu, da naj toženec ne bi bil upravičen do povračila potnih stroškov pooblaščenca za pristop na narok, poudarja, da je sodišče v zvezi s tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. V obravnavanem primeru gre za pooblaščenca, ki toženca zastopa oziroma ga je zastopal v vseh sodnih postopkih, ki so po svoji naravi in tematiki specifični. Nenazadnje pa ima pooblaščenec s sindikatom, v katerega je včlanjen toženec, sklenjeno Pogodbo o opravljanju odvetniških storitev in torej izbira pooblaščenca s strani toženca ni bila prosta. Obe izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje pa tudi nista ustrezno obrazloženi in se jih posledično ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (II. in III. točka izreka) se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ali napačne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je bila tožencu pogodba o zaposlitvi odpovedana s strani tožnice, ker je toženčevo vlogo za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi brez pravne podlage obravnavala kot enostransko odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani toženca z upoštevanjem odpovednega roka. V pritožbi priznava, da ni mogla sprejeti sporazumne prekinitve delovnega razmerja, ker bi tako tvegala, da v morebitnem sporu vračila nagrade ne bi dosegla, saj se je sodna praksa, da je treba nagrado vrniti tudi v primeru sklenitve sporazuma, izkristalizirala šele kasneje. Meni, da je treba izhajati iz želje in namere toženca, tj. po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri tožnici zaradi zaposlitve drugje. Želji toženca je tožnica sledila in mu omogočila, da se je z dnem 1. 9. 2017 lahko zaposlil pri novem delodajalcu, kar pa je sodišče štelo za nedopustno ravnanje in zaradi tega tožnico "kaznovalo" v smislu, da ji vračilo nagrade v takem primeru ne gre. Toženec bi vlogo za prenehanje pogodbe o zaposlitvi lahko umaknil in nadaljeval z delom pri tožeči stranki, če mu odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila v interesu, vendar mu je očitno bila, saj se je z naslednjim dnem že zaposlil pri drugem delodajalcu, kar jasno kaže na to, da je imel voljo prekiniti pogodbo o zaposlitvi pri tožnici. V kolikor tega ne bi želel, kot sam navaja, si v tako hitrem časovnem obdobju ne bi poiskal druge zaposlitve.

4. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnice je utemeljena, medtem ko je pritožba toženca neutemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zlasti ne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženec v pritožbi pavšalno uveljavlja, saj je sodba ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi z določenimi dejstvi, ki jih je sicer pravilno in popolno ugotovilo, zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega sprejelo napačno odločitev. Predvsem je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da pogodbe o zaposlitvi ni prekinil ali enostransko odpovedal toženec, temveč tožnica.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na vračilo denarne nagrade, ki jo je tožnica tožencu izplačala ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vojaka, utemeljilo na dejstvu, da je bila tožencu pogodba o zaposlitvi odpovedana s strani tožnice, vendar ne iz krivdnih razlogov na strani toženca, zato je zaključilo, da ne obstoji obveznost vračila nagrade po drugem odstavku 4. člena Uredbe o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) ter tretjem odstavku 7. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2009. 8. Pri tem je upoštevalo, da sta stranki 22. 4. 2009 za čas veljavnosti 10 let sklenili pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere se je tožencu skladno z veljavno zakonodajo dne 4. 2. 2011 izplačala posebna denarna nagrada v višini petih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Tožnica je 20. 7. 2017 prejela toženčevo prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja z dnem 31. 8. 2017, na kar je 28. 7. 2017 odgovorila, da ne pristane v sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Nadalje je tožnica 3. 8. 2017 toženca obvestila, da njegovo vlogo obravnava kot njegovo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom do dne, ki ga je sam predlagal, s prenehanjem delovnega razmerja dne 31. 8. 2017. 9. Glede na navedbe obeh strank je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec podal predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, vendar pa ni upoštevalo sedaj že ustaljenega stališča sodne prakse o naravi pripadnikove prošnje oziroma predloga za prekinitev delovnega razmerja, ki nalaga uporabo drugega odstavka 4. člena Uredbe.1 Dejstvo, da v obravnavani zadevi toženčevi prošnji za prekinitev delovnega razmerja ni sledila sklenitev sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ampak le obvestilo tožnice o prenehanju delovnega razmerja z dnem, kot ga je predlagal toženec, ne vpliva oziroma ne spremeni razlage, da se prošnja pripadnika za sporazumno prekinitev delovnega razmerja šteje, da je prekinil pogodbo o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 4. člena Uredbe. Po tej določbi mora nagrado v celoti vrniti pripadnik, ki predčasno pred iztekom desetih let prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, vendar ne iz zdravstvenih razlogov, zaradi katerih ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje vojaške službe. Posebne denarne nagrade pripadniku ni treba vrniti, če mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana s strani Ministrstva za obrambo, vendar ne zaradi krivdnih razlogov na strani pripadnika.

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da tožnica ni imela pravne podlage za enostransko spremembo načina prenehanja v odpoved pogodbe o zaposlitvi, posledično je tako tudi zmoten zaključek, da je pogodbo o zaposlitvi odpovedala tožnica. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da v obravnavanem primeru ne gre za odločanje v sporu o (ne)zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, pač pa za spor o denarni terjatvi, tj. vračilu nagrade, kjer pravno podlago predstavlja določba 4. člena Uredbe, zato v prejšnji točki opisanega načina prenehanja delovnega razmerja ne gre razlagati kot enostranske prekvalifikacije prošnje za sporazum v redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. Toženec je sicer odločitvi tožnice, da toženčev predlog šteje kot odpoved pogodbe o zaposlitvi, nasprotoval z dopisom z dne 31. 8. 2017, v katerem je med drugim navedel, da meni, da je tožnica njegovi vlogi za sporazumno prenehanje delovnega razmerja ugodila, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ne utemeljuje zaključka sodišča prve stopnje, da mu je zato delovno razmerje pri tožnici prenehalo brez pravne podlage s tožničino enostransko spremembo načina prenehanja v odpoved. Tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da je toženec s tem, ko je zaprosil za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, jasno izrazil svojo voljo, da pred potekom določenega roka pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Izraza "prekine pogodbo o zaposlitvi" iz Uredbe sicer ne gre enačiti z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno oba izraza razumeti na način, da predpostavljata voljo oziroma pobudo pripadnika za prenehanje delovnega razmerja. Iz vloge oziroma prošnje toženca po prekinitvi delovnega razmerja tako jasno izhaja, da je želel, da pride do predčasnega prenehanja delovnega razmerja, pri čemer pa motiv oziroma razlog za podajo prošnje za (sporazumno) prekinitev delovnega razmerja za odločitev v tem sporu ter za uporabo 4. člena Uredbe niti ni pomemben.

12. Pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da ne glede na način prenehanja delovnega razmerja, bodisi na podlagi sklenjenega sporazuma bodisi tako kot v obravnavanem primeru, toženec ne bi bil razbremenjen vračila nagrade.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica tožencu za leto 2017 dne 5. 6. 2017 obračunala in izplačala regres za letni dopust v bruto znesku 790,73 EUR oziroma v neto znesku 664,21 EUR. Ker pa je tožencu delovno razmerje pri tožnici prenehalo 31. 8. 2017, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil upravičen le do plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, in sicer do osem dvanajstin. Zaradi prenehanja delovnega razmerja toženca med koledarskim letom je odpadla pravna podlaga za izplačilo celotnega regresa za letni dopust za leto 2017, zato je toženec dolžan tožnici povrniti znesek preveč izplačanega regresa, saj bi bil sicer za ta znesek neupravičeno obogaten (tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Toženec v svoji pritožbi tako neutemeljeno uveljavlja, da je zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust, pri čemer to predstavlja pritožbeno novoto, saj v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izvršiti pred prenehanjem delovnega razmerja. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da ga v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne smejo doleteti negativne posledice, kot je vračilo sorazmernega dela regresa. Že zgoraj je obrazloženo, da vprašanje (ne)zakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni predmet obravnavanega spora, tožnik pa opisanega načina prenehanja delovnega razmerja niti ni izpodbijal v sodnem sporu, zato so tovrstne pritožbene navedbe brezpredmetne.

14. Sodišče prve stopnje je zato tožencu pravilno naložilo, da je dolžan tožnici vrniti štiri dvanajstine prejetega regresa za letni dopust, tj. vtoževan znesek 221,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka iz poziva z dne 27. 9. 2017 (A3).

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za vračilo denarne nagrade, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe, pritožbo toženca pa je kot neutemeljeno zavrnilo, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče presojalo le pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Zaradi tožničinega uspeha v sporu je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ter tožnici zaradi uspeha s pritožbo priznalo še stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Toženec ji je dolžan v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) povrniti stroške za sestavo tožbe - 300 točk, zastopanje na obravnavi - 300 točk, vlogo - 50 točk, 2 % materialne izdatke, kar skupaj znese 397,80 EUR.

17. Toženec je dolžan tožnici povrniti še pritožbene stroške, in sicer nagrado za sestavo pritožbe - 375 točk in 2 % za materialne izdatke, kar znese 229,50 EUR. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, pa svoje pritožbene stroške krije sam (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. VSRS sodba VIII Ips 32/2017 z dne 19. 9. 2017, VDSS sodba Pdp 801/2019 z dne 5. 3. 2020.