Jedro

Morebitne pomanjkljivosti vsebine predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ne pomenijo, da je vloga nepopolna, če niso takšne, da sploh ni mogoče šteti, da je bil zahtevi priložen projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Investitor je vlogi priložil ustrezen dokaz, in sicer izračun pristojnega organa, iz katerega izhaja, da raven hrupa obratovanja poslovnega objekta tako v primeru odprtih vrat in oken, kot v primeru zaprtih vrat in oken, ne bo presegla zakonsko določene meje. Glede na to, da gre za strokovno mnenje pristojne inštitucije, ki temelji na predpisanih zakonskih aktih in normativih (v katerih so predpisane tudi dopustne negotovosti), in za katerega navedena organizacija odgovarja, se sodišče v podrobnejšo presojo njegove pravilnosti ne bo spuščalo in tudi ne v ugovore v zvezi z njo.

Podpis odločbe ni konstitutivni element odločbe, temveč predvsem dokaz, da je odločbo izdala oseba, ki je za njeno izdajo pooblaščena, in opustitev podpisa odločbe s strani osebe, ki je pooblaščena za odločanje, v ZUP ni izrecno sankcionirana in ne gre za kršitev, navedeno med bistvenimi kršitvami določb pravil postopka, zato gre po presoji sodišča za kršitev pravil postopka, ki je zgolj relativna, tožnika pa ne navajata, kako ta kršitev vpliva na odločitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) dovoli gradnjo poslovnega objekta v Krupi, na zemljišču s parc. št. 2537/6 in 2537/4, obe k.o. ..., v skladu s tam navedenim projektom in pod tam navedenimi pogoji. Odločila je še, da gradbeno dovoljenje preneha veljati, če se z gradnjo ne začne v dveh letih po njegovi pravnomočnosti in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. V obrazložitvi navaja, da je prizadeta stranka dne 11. 3. 2013 zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo poslovnega objekta. Po podrobnem opisu poteka postopka toženka ugotavlja, da sta bili vlogi prizadete stranke priložena dva izvoda PGD, iz vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo pa izhaja pravica graditi prizadete stranke na predmetnem zemljišču. Glede na navedeno je bila vloga prizadete stranke ob vložitvi formalno popolna, zato je v skladu s 141. členom Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Semič (Uradni list RS, št. 60/2013 in naslednji, v nadaljevanju OPN), ki velja od 20. 7. 2013, postopek vodila po določbah izvedbenih aktov, veljavnih v času vložitve vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, torej na podlagi Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Semič (Uradni list RS, št. 90/2004 in nadaljnji, v nadaljevanju PUP).

3. Glede ugovorov tožnikov glede prekomerne hrupne obremenitve toženka ugotavlja, da iz priloženega modelnega izračuna obremenjenosti okolja s hrupom za predmetni objekt, ki ga je izdelal B. d. o. o. dne 14. 9. 2015 (v nadaljevanju modelni izračun) izhaja, da raven hrupa zaradi obratovanja poslovnega objekta tako v primeru odprtih vrat in oken v proizvodnji, kot v primeru, da so ta zaprta, znaša manj od dovoljenih 52 dBA. Pri izračunu je bilo upoštevano slabljenje zvoka zaradi geometrijske divergacije in absorpcije v atmosferi, kar je precej konzervativna metoda in pomeni najbolj neugoden scenarij. V modelu ni bilo upoštevano slabljenje zvoka zaradi absorpcije v tleh in meteoroloških pogojev, prav tako niso bili upoštevani vplivi zaslanjanja, rastlinskih pasov in pozidave. Tožnika sta po prejemu navedenega izračuna v spis vložila dopis z dne 7. 4. 2016, ki je pripravil predstavnik družbe C. d. o. o., v katerem navaja pomanjkljivosti predložene strokovne ocene, vendar nista dostavila popravljenega modelnega izračuna, ki ga je ista družba izdelala junija 2013. Navedena družba je v modelnem izračunu iz junija 2013 sicer pravilno prikazala lokacijo umestitve poslovnega objekta in dostopa v prostoru, vendar je napačno prikazala lokacijo nekaterih virov hrupa - delovno območje viličarjev je prikazala na zahodni strani predvidenega objekta, čeprav iz projekta izhaja, da bo manipulativni prostor za potrebe proizvodnega objekta izključno na južni strani predvidenega objekta. Ker gre za ugovore, ki se izključno nanašajo na varstvo javnega interesa, tožnika ne moreta uspešno uveljavljati ugovorov glede oblikovanja in velikosti predvidenega objekta, kolikor niso v povezavi z vplivi na njuno nepremičnino.

4. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo. Pritrjuje odločitvi in razlogom, ki jih je v obrazložitvi svoje odločbe navedel prvostopenjski organ, in jih mestoma dopolnjuje.

5. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi med drugim navajata, da bi morala toženka pri odločanju uporabiti OPN namesto PUP. Med drugim se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe I U 707/2004, iz katerega izhaja, da mora v primerih, ko je prvostopenjska odločba izdana v ponovnem postopku, po tem, ko je drugostopenjski organ pred tem odpravil odločbo in zadevo vrnil v ponovno odločanje, organ o zadevi odločati po predpisih, veljavnih v času odločanja na prvi stopnji, ne pa po predpisih, veljavnih na dan vložitve vloge. V zvezi z dejstvom, da je drugostopenjski organ odpravil odločbo prvostopenjskega organa in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, organa nista navedla ničesar. Me strinjata se tudi s stališčem toženke, da so s spremembe in dopolnitve projekta predstavljale zgolj formalne popravke sicer popolne vloge.

6. Nadalje navajata, da toženka ni ugotavljala jakosti hrupa, ki bi izvirala iz dejavnosti v okolju, ampak je svojo odločitev oprla na poročilo o modelnem izračunu, v katerem pa so vhodni podatki namerno zavajajoči, nepravilni in izmišljeni. Poleg tega jih ni ugotovil izvedenec za hrup, pač pa jih je investitor zgolj sporočil izvedencu. Zato sta tožnika ves čas soočanja pozivala tako prvostopenjski organ, kot investitorja, da se dogovorita in uskladita glede vhodnih podatkov, ki predstavljajo osnovo za izdelavo akustičnega modela, na osnovi katerega se izdeluje predikcija hrupnih obremenitev. Niti investitor, niti upravni organ se z izvedbo takšnega soočenja nista strinjala. Poudarjata, da sta upravna organa spregledala ključni podatek, ki izhaja iz modelnega izračuna, da obstaja negotovost in sicer samo z računsko metodo za razdalje do 100 m s +/-2 dBA. Dodatna negotovost se pojavi pri posameznih vhodnih podatkih in sicer do jakosti v višini 9 dBA. Zato bi bilo potrebno pridobiti natančnejšo oceno negotovosti za konkreten primer. Glede na to, da v modelnem izračunu avtor ni upošteval vseh virov hrupa ter da bi moral rezultat ovrednotiti tudi z upoštevanjem negotovosti, je očitno, da je večja verjetnost, da je mejna vrednost 52 dBA presežena, kot ne. Še posebej, če k temu prištejemo še dejstvo, da modelni izračun upošteva idealizirane pogoje. Poleg tega je jakost 52 dBA izdelovalec naračunal za povprečno letno obremenitev objekta z upoštevanjem 210 obratovalnih dni, kar pomeni, da bodo obremenitve v času obratovalnih dni višje.

7. Poleg tega se ne strinjata z drugostopenjskim organom, da za svoje trditve nista predložila dokazov. Sklicujeta se na strokovno mnenje družbe C. iz leta 2015, iz katerega izhaja, da bi bile mejne vrednosti ob izvajanju dejavnosti presežene. Oba upravna organa sta navedeno izvedensko mnenje zavrnila, češ da napačno prikazuje lokacijo nekaterih virov hrupa, medtem ko se na pozive tožnikov k razjasnitvi očitno nasprotujočih si mnenj nista hotela izjasniti. Poleg tega sta tožnika še s štirimi različnimi poročili dokazovala, da je strokovna ocena, predstavljena s strani prizadete stranke napačna, pomanjkljiva in zavajajoča. V teh poročilih in dopisih sta tožnika opozorila na pomanjkljivosti modelnega izračuna, npr. da ni kalibriran, kar pomeni, da je pri vrednotenju treba upoštevati računsko negotovost, poleg tega modelni izračun ne navaja lokacije za dovoz in odvoz vozil, zaradi česar je tudi ta nepopoln in ne prikazuje vseh virov hrupa. Ob upoštevanju načela enakosti bi morala toženka zavrniti tudi tega. Poleg tega vhodni podatki glede virov hrupa v modelnem izračunu niso podani na način, da bi drug izvedenec ali strokovnjak lahko naredil preverbo izračuna, saj manjka navedba pozicij virov hrupa, navedbo upoštevanih zvočnih moči ter navedba, ali je bil izračun opravljen zgolj v nenatančnem načinu. Kot najbolj skrb vzbujajoče pa sta stranki izpostavili dejstvo, da na nobeni sliki ni prikazana pozicija vrat in oken. Zato ni mogoče preveriti, katera vrata in okna je avtor v modelnem izračunu sploh upošteval. Poleg tega avtor meša pojma zvočna moč in raven zvočnega tlaka ter se norčuje, ko poleg stružnice kot vira hrupa v objektu navaja še izvijače, klešče, mometne ključe, multimeter ipd., namerno pa izpusti kotno brusilko, vrtalne stroje ipd.

8. Oporekata stališču toženke, da investitor lahko sam določi okvirje, potrebne za izračun vrednosti hrupa pri izvajanju svoje dejavnosti, ker menita, da mora upoštevati vse možne dejavnike in navesti vse možne vrste hrupa. Menita, da sta z izračunom družbe C. nedvomno vzbudila dvom v resničnost in pravilnost izračuna vrednosti hrupa v modelnem izračunu ter opozorila, da določeni momenti, ki vplivajo na količino hrupa v modelnem izračunu in strokovni oceni, sploh niso bili upoštevani, ker jih investitor pač ni sporočil izvedencu. Tožnika sta zato ves čas zahtevala, naj se postavi tretjega izvedenca, ki bo sam ugotovil vse vhodne podatke in na ta način pripravil strokoven in realen modelni izračun.

9. Ne strinjata se tudi s trditvijo organov, da nimata pravnega interesa, da oporekata gradnji, ker bi ta negativno vplivala na izvajanje njune dejavnosti izvajanja turizma ter na kvaliteto življenja v naselju. Pri tem se sklicujeta na 53. člen OPN, ki določa, da dejavnosti na območju podeželskega naselja, torej tudi na območju naselja Krupa, ne smejo imeti škodljivih vplivov na okolje in na bivanje ter delovne pogoje. Svoj pravni interes torej utemeljujeta na tretjem odstavku 53. člena OPN. Poudarjata, da imata pravni interes, saj v navedenem okolju bivata in imata s pravnim aktom zagotovljeno pravico, da njuno bivanje ne ovirajo dejavnosti, ki imajo negativen vpliv. Poleg tega tudi sama izvajata turistično dejavnost, na katero bo hrupna industrijska dejavnost imela škodljive vplive. Opozarjata še, da prizadeta stranka že sedaj s svojim hrupnim izvajanjem dejavnosti vpliva na njune zaščitene interese. Navajata še, da odločba drugostopenjskega organa ni podpisana s strani osebe, ki je odločbo izdala, zato jo je treba šteti za neobstoječo in se pri tem sklicujeta na sklep VS RS I Up 205/98. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskem organu v ponovno odločanje oz. podrejeno drugostopenjskemu organu, v obeh primerih pa zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

10. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

11. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da so očitki tožnikov glede zmotne uporabe PUP neutemeljeni, prav tako tudi očitki glede prekomernega hrupa, ki naj bi ga povzročala predvidena gradnja. Tožnika sta v spis predložila oceno hrupnosti, ki ni bila skladna s projektno dokumentacijo. V njej sta npr. nedopustno spremenila manipulativne površine, dodajala razno opremo, ki ni bila navedena v projektu, uporabila preveliko hrupnost za ventilatorje in napačne proizvajalce. Prav tako ne drži očitek, da v modelu, ki ga je predložila prizadeta stranka, ni upoštevana jakost hrupa, ki bi izvirala iz dejavnosti. V modelu je jasno upoštevana hrupnost, ki ne bo presegla 80 dBA, kar je realna vrednost glede na opremo, ki se bo uporabljala. Iz modelnega izračuna izhaja, da so bili pri vseh parametrih uporabljeni najmanj ugodni parametri in ni bil upoštevan vpliv pozidave, rastlinskih pasov in zaslanjanja, iz česar sledi, da bi s kalibracijo modela prišli do nižjih vrednosti hrupa. Očitek, da bo objekt negativno vplival na življenje v vasi ne drži, saj je dejavnost tožnikov prav tako obremenjujoča za okolje z vidika hrupa, ker na njuni turistični kmetiji prirejajo razne zabave z živo glasbo, v zvezi s čimer predloži dokaze. Predlaga zavrnitev tožbe.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

14. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da je toženka pri odločanju uporabila napačen podzakonski predpis, in sicer PUP, namesto v času odločanja veljaven OPN. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pri ponovnem odločanju uporabila v času odločanja veljaven OPN, in sicer njegov 141. člen, ki se nanaša na situacijo, kot je obravnavana, in sicer, da gre za upravni postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, to je pred 20. 7. 2013. Navedena določba določa, da se upravni postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki so začeti pred uveljavitvijo tega odloka, končajo po določbah prostorskih izvedbenih aktov, veljavnih v času vložitve vloge za izdajo gradbenega dovoljenja. Dejstvo, da je bilo v obravnavni zadevi o zahtevi enkrat že odločeno, na drugačno razlago ne vpliva, saj je bila odločitev prvostopenjskega organa odpravljena, kar pomeni, da se je zadeva vrnila v stanje, v kakršnem je bila pred njenim sprejetjem, torej da o zahtevi prizadete stranke za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 11. 3. 2013 še ni bilo odločeno. Ugovor, da je toženka prezrla upravnosodno prakso, ki določa, da mora organ pri ponovnem odločanju uporabiti predpis, ki velja v času odločanja, je zato neutemeljen.

15. Res je, da Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v drugem odstavku 67. člena določa, da če stranka, ki je bila pozvana na odpravo pomanjkljivosti vloge, te v odrejenem roku odpravi, se šteje, da je bila vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so bile pomanjkljivosti odpravljene. Pravilna pa je tudi ugotovitev toženke, da je bila vloga prizadete stranke za izdajo gradbenega dovoljenja pred začetkom veljavnosti OPN popolna in sposobna za obravnavo, ne glede na naknadne dopolnitve dokumentacije, ki so bile zgolj vsebinske narave. Kaj je treba priložiti zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, izhaja iz drugega odstavka 54. člena ZGO-1, in sicer najmanj dva izvoda projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in druge listine, če tako določa zakon. Taka listina je na primer v primeru, da pravica graditi še ni vpisana v zemljiško knjigo, dokazilo o pravici graditi, saj četrti odstavek iste določbe kot obvezno prilogo zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja navaja dokazilo o pravici graditi, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo. Ustaljeno stališče upravnosodne prakse pa je, da morebitne pomanjkljivosti vsebine predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ne pomenijo, da je vloga nepopolna, če niso takšne da sploh ni mogoče šteti, da je bil zahtevi priložen projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja. Navedeno pomeni, da vsaka dopolnitev projektne dokumentacije ne pomeni dopolnitve nepopolne vloge, kot zmotno menita tožnika. Tožnika ne navajata, da prizadeta stranka vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja pred začetkom veljavnosti OPN ni priložila dveh izvodov projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma drugih listin, za katere zakon določa, da morajo biti priložene zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, niti da je imel priloženi projekt takšne pomanjkljivosti, da ga ni bilo mogoče šteti za projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja. Zato ni utemeljen njun tudi sicer povsem pavšalen in neargumentiran tožbeni ugovor o napačno ugotovljenem dejanskem stanju glede datuma vložitve vloge glede na naknadne dopolnitve projektne dokumentacije.

16. Glede pavšalnega ugovora tožnikov o neresničnih, zavajajočih in nepravilnih vhodnih podatkih, na podlagi katerih je bilo izdelano Poročilo o modelnem izračunu št. LFIZ-20150290-LČ7M z dne 14. 9. 2015, ki ga je izdelala družba B. d. o. o., pa sodišče pripominja, da temeljijo na podatkih iz PGD, s katerimi sta bila tožnika seznanjena. To posledično pomeni, da sta imela možnost na njihovi podlagi priložiti tudi svojo strokovno oceno, če se s priloženo oceno nista strinjala, pri čemer vsi vhodni podatki (na primer o virih in lokacijah hrupa) izhajajo iz dokumentacije (na primer slika 8.6. modelnega izračuna, na sliki so razvidne lokacije ventilatorjev, viličarja ipd.), prav tako podatki o lokaciji vrat in oken (načrti v PGD). Zakaj kotna brusilka in vrtalni stroj pri oceni nista bila upoštevana, je pojasnila prizadeta stranka v odgovoru z dne 25. 4. 2016, in sicer je navedla, da se pri montaži orodja uporabljata zgolj izjemoma, in sicer maksimalno 10 min na teden, ker gre za že popolnoma izdelane sestavne dele. Zgolj pavšalni in neizkazani ugovori, da je modelni izračun pomanjkljiv, ter predlog za postavitev "drugega izvedenca" ne zadostujejo, saj prvi odstavek 65. člena ZGO-1 izrecno določa, da mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze. Tožnika sta za dokazovanje svoje trditve o prekomernem hrupu predložila Oceno hrupne obremenitve družbe C. d. o. o., ki pa je temeljila na napačno prikazanih lokacijah virov hrupa ter napačnem izboru naprav kot virov hrupa, kar je bilo tožnikoma že večkrat pojasnjeno. Dopisa navedene družbe na izdelovalca modelnega izračuna, ki je zgolj posvetovalne narave, pa ni mogoče šteti kot dokaz, ki bi izpodbil dokaz, ki ga je priložila prizadeta stranka.

17. Investitor je vlogi priložil ustrezen dokaz, in sicer izračun pristojnega organa, iz katerega izhaja, da raven hrupa obratovanja poslovnega objekta tako v primeru odprtih vrat in oken, kot v primeru zaprtih vrat in oken, ne bo presegla zakonsko določene meje. Glede na to, da gre za strokovno mnenje pristojne inštitucije, ki temelji na predpisanih zakonskih aktih in normativih (v katerih so predpisane tudi dopustne negotovosti), in za katerega navedena organizacija odgovarja, se sodišče v podrobnejšo presojo njegove pravilnosti ne bo spuščalo in tudi ne v ugovore v zvezi z njo. Pripominja le, da je iz njegovega zaključka razvidno, da je pri izračunu upoštevan najbolj neugoden scenarij, kar pomeni, da je dejansko raven hrupa še nižja od izračunane, saj ni bilo upoštevano slabljenje zvoka zaradi absorpcije v tleh in meteroloških pogojev, prav tako niso bili upoštevani vpliv zaslanjanja, vpliv rastlinskih pasov in vpliv pozidave. Sodišče pripominja, da investitor sam razpolaga z zahtevkom in določi okvir, v katerem vsak udeleženec pri projektiranju s svojega področja podaja strokovne ocene in mnenja. Morebitna drugačna uporaba prostora ali izvajanje dejavnosti preko v PGD obdelanih rešitev pa pomeni neskladno oziroma nelegalno uporabo prostora ali izvajanje dejavnosti in je podlaga za izrek inšpekcijskih ukrepov, kar je tožnikoma pravilno pojasnil drugostopenjski organ. Zato vhodni podatki ne morejo biti predmet dogovora in usklajevanja, kot zmotno menita tožnika.

18. Prav tako tožnika ne moreta uspeti s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1232/2002, iz katere naj bi izhajalo, da v mirnih območjih (kamor po njunem mnenju spada tudi območje z II. stopnjo varstva pred hrupom) doseganje dovoljene vrednosti hrupa z upoštevanjem omilitvenih ukrepov ni dovoljeno, saj gre pri navedeni sodbi za drugačno dejansko stanje in drugačen pravni okvir, kot v obravnavanem primeru. V navedenem primeru gre za območje, kjer je bila s prostorskim aktom dovoljena zgolj mirna proizvodna in storitvena obrt, glede konkretne delavnice za strojno obdelavo kovin pa je bilo s strani pristojne inštitucije ugotovljeno, da bo predvideni hrup velik, kljub omilitvenim ukrepom.

19. Ker ni sporno, da je bil tožnikoma pravni interes priznan, in sta v njegovem okviru uveljavljala ugovore morebitnih posegov v njune pravice ali pravne koristi, kamor spada tudi ugovor o preseženi ravni hrupa, tožnika ne moreta uspeti z navedbami, s katerimi utemeljujeta, zakaj jima gre pravni interes. Kot rečeno, se v obravnavnem primeru glede na prehodno določbo 114. člena OPN uporablja PUP, zato tožnika ne moreta uspeti z ugovorom, da v obravnavnem primeru ni podanih pogojev iz 53. člena OPN. Da bi bila kršena kakšna druga določba PUP, pa ne navajata. Zgolj zatrjevano negativno vplivanje predvidene gradnje na opravljanje njune turistične dejavnosti pa predstavlja njun dejanski, ne pa pravni interes.

20. Glede ugovora, da odločba drugostopenjskega organa ni podpisana s strani osebe, ki je odločbo izdala, pa sodišče ugotavlja, da ni sporno, da je odločbo podpisala oseba, ki je pooblaščena za vodenje postopka. Ker podpis odločbe ni konstitutivni element odločbe (211. člen ZUP), temveč predvsem dokaz, da je odločbo izdala oseba, ki je za njeno izdajo pooblaščena, in ker opustitev podpisa odločbe s strani osebe, ki je pooblaščena za odločanje, v ZUP ni izrecno sankcionirana in ne gre za kršitev, navedeno med bistvenimi kršitvami določb pravil postopka (drugi odstavek 237. člena ZUP), gre po presoji sodišča za kršitev pravil postopka, ki je zgolj relativna, tožnika pa ne navajata, kako ta kršitev vpliva na odločitev. Pri tem sodišče pripominja, da je predmet presoje odločitev prvostopenjskega organa, pri čemer predhodna odločitev o pritožbi ni nujno vedno pogoj za odločanje sodišče glede zakonitosti odločitve prvostopenjskega organa (molk organa).

21. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, glede na navedeno niso pomembni za odločitev oziroma sta kot dokaze v zadevi predlagala izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni (druga alineja 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.