Jedro

Z zatrjevanjem drugačne višine pridobljene premoženjske koristi, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, obsojenec nedovoljeno uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

I. Zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je sodbo IV K 20498/2011 z dne 11. 10. 2011 M. M. spoznalo za krivega kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 in kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Na podlagi določenih kazni za ta dejanja šest mesecev zapora, eno leto zapora, tri leta in šest mesecev zapora ter pet mesecev zapora je sodišče obsojencu izreklo enotno kazen pet let zapora, vanjo vštelo čas pridržanja in čas prebit v priporu. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovanemu T. I. 70.000 EUR, I. I. 30.000 EUR, obema z zamudnimi obrestmi, oškodovanca E. I. pa je z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenca je sodišče oprostilo stroškov kazenskega postopka ter potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 20498/2011 ob reševanju pritožb obtoženca in njegovega zagovornika v odločbi o pravni opredelitvi in kaznih glede dejanja goljufije na škodo E. I. spremenilo tako, da je dejanje pravno opredelilo po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 in mu nato določilo kazen po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, pritožbi pa je zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitev določb prvega in tretjega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano prvostopno sodbo glede dejanj, opisanih pod točko 3. in 4. izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavi, podrejeno pa glede dejanja pod točko 3. spremeni tako, da obsojencu določi kazen po prvem odstavku 211. člena KZ-1, za dejanje pod točko 4. izda zavrnilno sodbo, Okrožno sodišče v Ljubljani pa razglasi za stvarno in krajevno nepristojno. V obrazložitvi zahteve vložnik zatrjuje, da je sodišče dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe pod točko 3., „z neverodostojnimi dokazi napačno klasificiralo kot kaznivo dejanje velike goljufije“ in mu zato izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. V zvezi s tem potrjuje, da je to dejanje sicer priznal, vendar pa le v obsegu pridobljene premoženjske koristi v znesku 38.000 EUR in bi zato moralo biti dejanje pravno opredeljeno kot goljufija po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Nadalje vložnik meni, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni bilo stvarno niti krajevno pristojno za sojenje za dejanje, ki je bilo v celoti storjeno na območju Republike Hrvaške, to je za dejanje, opisano pod točko 4. izreka izpodbijane sodbe.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP ocenila, da zahteva ni utemeljena. Vrhovna državna tožilka ugotavlja, da je vprašanje višine premoženjske koristi dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, prav tako pa meni, da vložniku ni mogoče pritrditi glede vprašanja veljavnosti Kazenskega zakonika Republike Slovenije za dejanje, storjeno v tujini in s tem zvezane pristojnosti slovenskega sodišča za sojenje. Pri čemer tožilka opozarja, da je obsojenec državljan Republike Hrvaške in Republike Slovenije.

B.

5. Sodišče prve stopnje je pri dejanju goljufije na škodo E. I. ugotovilo, da je bil oškodovan za najmanj 500.000 EUR, kupca nepremičnine, ki je bila predmet goljufije, I. I. in T. I. pa sta bila oškodovana prvi za 30.000 EUR, drugi za 70.000 EUR, kolikor sta izročila obsojencu, ki je tako po ugotovitvah sodišča prve stopnje pridobil premoženjsko korist v znesku 100.000 EUR. Vprašanje, koliko je na račun kupnine prejel obsojenec pri goljufivi prodaji, je dejansko vprašanje, ki ga je rešilo sodišče prve stopnje, te ugotovitve ni mogoče izpodbijati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP), vložnik pa tudi prezre, da se mu v zvezi s tem dejanjem očita povzročitev škode za najmanj 500.000 EUR in se pravna opredelitev dejanja opira na povzročeno škodo, ki je predstavljala veliko premoženjsko škodo po določbi 3. točke 99. člena KZ-1 in ne na višino prigoljufanega zneska, ki ga je prejel pri goljufivem poslu obsojeni M. M. od oškodovanih I. in T. I. Zatrjevano kršitev nepravilne pravne opredelitve kaznivega dejanja goljufije je Vrhovno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP presojalo v okviru trditev, ki jih je uveljavljal vložnik, in pri tem ugotovilo, da z zatrjevanjem drugačne višine pridobljene premoženjske koristi, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, obsojenec nedovoljeno uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje in očitno pravno napačno razlaga, kaj predstavlja v obravnavani zadevi prepovedano posledico. Povzročena prepovedana posledica v obravnavanem primeru ni pridobljena premoženjska korist v znesku, ki ga je za goljufivo prodajo dejansko prejel (100.000 EUR), ampak povzročena premoženjska škoda v znesku najmanj 500.000 EUR, s tem pa je uresničen kvalifikatoren element goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1. 6. Na ugovore obsojenca glede krajevne ter stvarne pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani oziroma osebne veljavnosti Kazenskega zakona Republike Slovenije je argumentirano odgovorilo višje sodišče in posebej opozorilo, da ima obsojenec državljanstvo Republike Slovenije, zato ne glede, da ima tudi državljanstvo Republike Hrvaške, zanj velja princip efektivnosti slovenskega državljanstva in določbe KZ-1, ki urejajo veljavnost Kazenskega zakona Republike Slovenije za državljane Republike Slovenije, ki stori kaznivo dejanje v tujini.

7. Zatrjevane kršitve niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo (425. člen ZKP). Oprostitev plačila sodne takse temelji na določilu četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP.