Jedro

Vračanje podržavljenega premoženja v naravi ni mogoče, če je to premoženje med sredstvi podjetja, ki bi se moralo lastniniti po ZLPP, denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik pa ni vložil zahteve za izdajo začasne odredbe po 41. členu ZDen oz. 9. - 15. členu ZLPP. Ko se je tako podjetje preneslo na SRD, je postalo podjetje z znanim lastnikom in torej civilno pravna oseba. V naravi tudi ni mogoče vrniti pozidanega zemljišča, na katerem stoji objekt, ki ni v lasti upravičenca. Pri tem je glede pozidanosti zemljišča pravno pomemben podatek iz zemljiškega katastra.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.6.2005, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica z dne 29.1.2003. S to odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil tožničin zahtevek za denacionalizacijo nepremičnine - dela parc. št. 15, travnik 6 v izmeri 141 m2 k.o... v last in posest, ter odločil, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Zahteva je bila zavrnjena na podlagi 3. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker je del navedene parcele, ki je sedaj parc. št. 16 v premoženju družbe G. d.o.o., ki je po podatkih Slovenske razvoje družbe (dopis z dne 28.1.1999) civilnopravna oseba. Za drugi del podržavljene parcele, ki je sedaj parc. št. 17, je bila ugotovljena ovira za vračilo v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen, ker na tej parceli po podatkih iz dopisa GURS z dne 11.6.1998, stoji RTV postaja, torej objekt, ki ni v lasti upravičenca. Ker tožnica ni hotela spremeniti svojega zahtevka iz vračanja v naravi v vračanje v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, je bilo treba njen zahtevek glede vračanja obravnavane parcele zavrniti.

V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke iz izpodbijane odločbe. Kot nesporno je ugotovilo, da je v času odločanja o vračanju bila na parc. št. 16 lastninska pravica gospodarske družbe G. d.o.o. Ta družba pa bi se morala lastniniti po ZLPP, saj je bila ob uveljavitvi tega zakona v družbeni lastnini, kar izhaja tudi iz dopisa SRD z dne 28.1.1999, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba. Torej bi morala tožnica, če bi hotela obravnavano zemljišče dobiti vrnjeno v naravi, vložiti začasno odredbo po ZLPP, kar je bilo predvideno že tudi v 41. členu ZDen, česar pa tudi po svojem zatrjevanju ni storila. Glede na navedeno obstoja ovira za vračilo v naravi po 3. odstavku 16. člena ZDen. Glede parc. št. 17 pa je pravno pomembno, kot kaj je ta parcela vpisana v zemljiškem katastru, saj je ta po 1. odstavku 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE, Uradni list RS, št. 50/00 in 87/02) uradna evidenca tudi glede vrste rabe zemljišča. Vpisana je kot stavbna parcela. Ta uradni podatek je lahko izpodbojen, vendar le s strokovnim mnenjem na način kot se ugotavlja vrsta rabe zemljišč in je lahko podlaga za vpis v uradni katastrski evidenci. Da bi tak postopek potekal oziroma bil izveden, pa tožnica ni niti zatrjevala. Šele v pritožbenem upravnem postopku pa je začela zatrjevati, da ta katastrski podatek ne ustreza dejanskemu stanju, ter da je RTV stolp zgrajen le na parc. št. 29, in sicer na podlagi najemne pogodbe za zemljišče. Te svoje trditve pa ni dokazala. Zato je zavrnitev vračila te parcele v naravi zaradi ovir po 2. odstavku 32. člena ZDen utemeljena.

Tožnica je vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ker se podjetje G. dejansko ni lastninilo po ZLPP, pri čemer ni pomembno, ali bi se moralo ali ne, ni mogla vložiti začasne odredbe po ZLPP. Prvostopno sodišče je samo ugotovilo, da ni bilo pogojev za lastninsko preoblikovanje po ZLPP in da se je privatizacija podjetja izvedla po Zakonu o privatizaciji pravnih oseb v lasti RS, hkrati pa vztraja pri ZLPP in začasni odredbi po ZLPP. Iz dopisa SRD ni podatkov o tem, kako se je začel postopek privatizacije podjetja, vendar to za odločitev v tej stvari niti ni bistveno. Tudi odločitev glede drugega dela podržavljene parcele ni pravilna. Objekt je zgrajen na parceli 29, ki jo je tožnica dala v zakup RTV, in le delno sega na parcelo 17, ki je predmet denacionalizacije. RTV ni mogla postati lastnica te parcele, dejstvo pa je, da je gradila stolp. Na kateri pravni podlagi pa bo RTV postala lastnica parc. št. 17, pa ni jasno, saj za to ni zakonske podlage. Tudi sicer pa RTV ni lastnica parcele 29, na kateri stoji stolp, saj je lastnica te parcele tožnica. Naknadno, po preteku pritožbenega roka, je tožnica pritožbo dopolnila še z lokacijskim dovoljenjem za izgradnjo RTV stolpa, iz katerega naj bi izhajalo, da je bil ta grajen le na parceli 29, ki je v naravi dvorišče in je v lasti tožnice, kar naj bi izhajalo tudi iz drugih listin, uporabljenih v postopku izdaje tega lokacijskega dovoljenja. Te dokaze bi lahko v lastnem arhivu pridobil upravni organ, vendar tega kljub njenemu predlogu ni storil. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa, da sodbo odpravi in o stvari odloči tako, da pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Po 3. točki 1. odstavka 75. člena ZUS-1 je sicer dopustno vložiti pritožbo tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar je po določbi 73. člena ZUS-1 dopustna pritožba le, če je sodišče prve stopnje samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot ga je ugotovila tožena stranka in je na tej podlagi spremenilo odločbo tožene stranke. To pa v tem primeru ni podano. Pa tudi po 5. odstavku 72. člena ZUS pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni bila dopustna v vseh primerih, temveč le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo. Tega pa v tem primeru ni. Zato se vrhovno sodišče do pritožbenih navedb, ki se tičejo dejanskega stanja, ni opredeljevalo Vrhovno sodišče ugotavlja, da v tem primeru materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, je bilo podjetje G. ob uveljavitvi ZDen v družbeni lastnini, enako tudi ob uveljavitvi ZLPP, to je bilo leta 1992. Torej naj bi se lastninilo po določbah ZLPP. To pa pomeni, da bi morala tožnica v skladu z določbo 41. člena ZDen in 9. - 15. členom ZLPP za vračilo podržavljenega premoženja, ki se je nahajalo med sredstvi tega podjetja, če je hotela to premoženje dobiti vrnjeno v naravi, vložiti predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Tega pa ni storila, torej se ji zahtevano premoženje ne more vrniti v naravi. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati dejstvo, da se podjetje dejansko ni lastninilo po ZLPP, temveč je na podlagi 4. odstavka 50. člena ZLPP nenominirani družbeni kapital tega podjetja postal last SRD, ki je moral poskrbeti za njegovo privatizacijo po določbah ZPPOLSRD (Uradni list RS, št. 71/94 in 57/95), ki je začel veljati skoraj 2 leti po ZLPP. S prenosom na SRD pa je podjetje postalo civilno pravna oseba z znanim lastnikom, torej njegova sredstva niso bila več v družbeni lastnini, zato je za njihovo vračilo v naravi po ZDen bila podana tudi ovira iz 3. odstavka 16. člena ZDen. Če tožnica drugače razume navedene predpise, pa to še ni razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da je prvostopno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje glede prenosa nenominiranega kapitala podjetja na SRD. To je pravilno ugotovila že tožene stranka in to potrjujejo podatki v upravnih spisih, konkretno dopis SRD z dne 28.1.1999. Tudi pritožbene navedbe v zvezi s parcelo 17 niso utemeljene. Da gre za stavbišče, izhaja iz podatkov zemljiškega katastra, torej uradne evidence o vrsti rabe zemljišč, ki pa je tudi v postopku denacionalizacije pravno upošteven podatek, saj je dokazan z javno listino - izpiskom iz zemljiškega katastra. Prvostopno sodišče je tožnici pojasnilo, da je dopustno tudi glede tega podatka dokazovati nasprotno, in pojasnilo tudi postopek in način dokazovanja. Vendar tožnica takšnega postopka ni začela niti ga predlagala, temveč poskuša nasprotno dokazovati s svojimi izjavami, naknadno predloženim lokacijskim dovoljenjem in drugimi dokazili, ki pa ne morejo sama po sebi izpodbiti vsebine izpiska iz zemljiškega katastra kot uradne evidence o vrsti rabe zemljišč.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo.