Jedro

V primerih ko gre za odvzem osebne svobode in ne zgolj za omejitev gibanja, ni nobene zakonite podlage, da tožena stranka izpodbijani akt še naprej obravnava zgolj kot omejitev gibanja, kajti to lahko vodi do sistemskih pomanjkljivosti pri zagotavljanju varstva človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jim je odvzeta prostost. Slovenski zakonodajalec je pogoj iz prava EU o tem, da mora obstajati "nevarnost pobega", prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard, in sicer, da mora biti ta nevarnost pobega "utemeljena", dodatno pa je v določbi člena 2(31) ZMZ-1 opredelil pojasnjevalno določbo, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče "utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila." Slovenski zakonodajalec ni v notranji pravni red prenesel določbe člena 8(4) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Tega slovenski zakonodajalec ni naredil kljub izrecni obveznosti po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU, ki pa se v določilu člena 8(4) ne more uporabljati neposredno.

Ker je tožnik sam v celoti povzročil, da je podvržen ukrepu pridržanja, dejstvo, da zakonodajalec ni prenesel omenjene določbe sekundarnega prava EU v tem konkretnem primeru ne more biti razlog za nezakonitost ukrepa pridržanja.

Ker v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ni dovoljeno poseči pod nobenim pogojem in ker se je na zaslišanju izkazalo, da je problem režima pridržanja v konkretnem primeru v elementu možnosti enourne telesne aktivnosti na prostem, ki jo je zelo verjetno dejansko tudi možno zagotoviti za pridržane v omenjenem objektu, je izpodbijani ukrep v tem delu nezakonit z vidika 4. člena Listine.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se toženi stranki naloži, da lahko izvršuje ukrep pridržanja na podlagi sklepa št. 2142-2175/2020/4 (1312-33) z dne 4. 9. 2020 na način, da bo tožniku brez nepotrebnega odlašanja omogočila, da bo imel najmanj eno uro na dan možnost gibanja na prostem, ob dnevni svetlobi, izven objekta Centra za tujce ali objekta, kjer so nameščene bivalne enote (kontejnerji), vendar znotraj območja Centra za tujce, Postojna.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prosilec, ki trdi, da je A. A., roj. ... 7. 1991 v kraju B., državljan Ljudske republike Bangladeš, pridrži na prostore in območje Centra za tujce, zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Prosilec bo pridržan na prostore Centra za tujce, in sicer od 3. 9. 2020 od 21:20 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 3. 12. 2020 do 21:20, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V izpodbijanem aktu je navedeno, da je prosilec dne 31. 8. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Dne 12. 8. 2020 je prosilca obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe C.. Iz policijske depeše št. 2253-313/2020/13 (3H651-020) z dne 13. 8. 2020 izhaja, da je bil prosilec prijet na regionalni cesti Č.. Ugotovljeno je bilo, da je prosilec na ozemlje Republike Slovenije (v skupini oseb) vstopil 10. 8. 2020. Iz Velike Kladuše je v skupini 60 oseb dne 28. 7. 2020 odšel v Slovenijo in prispel dne 10. 8. 2020. Po prečkanju slovenske meje so se nato povzpeli na visoki hrib in spustili na planoto. Po spustu so hodili še okoli devet ur, nakar jih je pobral bel kombi. Kasneje je voznik kombija vozilo ustavil in prosilec je izstopil. Ker prosilec in ostali niso poznali poti do Italije, so naprej hodili po cesti, dokler jih ni prijela slovenska policija.

3. Ko ga je v Sloveniji prijela policija, je podal namero za azil. Njegova ciljna država je bila Francija. Glede osebnih dokumentov je dejal, da ima v Bangladešu osebno izkaznico in da jo bo poskusil pridobiti. O razlogih, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji, je dejal, da je zbežal zaradi zemljiškega spora.

4. Dne 3. 9. 2020 je PPIU C. ponovno obravnavala prosilca na podlagi predhodne najave italijanskih varnostnih organov. Kot izhaja iz policijske depeše PPIU C. št. 2253-255/2020/8 (3H651-020), je prosilec na bivšem mejnem prehodu D. nedovoljeno prestopil državno mejo z Republiko Italijo, kjer je bil prijet s strani italijanskih varnostnih organov. Ugotovljeno je bilo, da prosilec poseduje veljavno kartico prosilca za mednarodno zaščito v Sloveniji in da je nastanjen v Azilnem domu Ljubljana.

5. Prosilec je bil dne 3. 9. 2020 ustno na zapisnik št. 2142-2175/2020/3 (1312-32) seznanjen z ukrepom omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ob podaji prošnje je povedal, da je ob 10.00 uri skupaj s tremi prosilci odšel s taksijem do slovenske meje. Glede razloga, zaradi katerega je samovoljno zapustil Slovenijo po podani prošnji za mednarodno zaščito, je prosilec povedal, da ga je klical glavni organizator oziroma tihotapec iz Pakistana ter ga vprašal, zakaj ne odide v Italijo in v primeru, če ne bo odšel, mu bo vzel 2000.00 evrov, ki jih ima deponirane v neki trgovini v Grčiji. Organizator bi mu jih vzel, ker še ni plačal poti iz BiH do Italije. Taksi, ki je prosilca peljal do slovensko-italijanske meje, je po navodilih glavnega organizatorja organizirala oseba, ki živi v Italiji. Tega organizatorja oziroma tihotapca je prosilec spoznal v BiH. Nadalje je skladno z vprašanji uradne osebe povedal, da bi mu organizator vzel denar tudi v primeru, če bi bil v Italiji, ampak on je razmišljal, da je bolje da mu organizira še pot do Italije in potem vzame denar. Glede tega, zakaj ni počakal na zaključek postopka in na odločitev pristojnega organa, je prosilec povedal, da je nanj pritiskal tihotapec, in sicer na način, da mu je rekel, da ima kartico prosilca in da se lahko prosto giblje. Rekel mu je, da ima zadnjo možnost da gre v Italijo. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je vseeno šel, je uradna oseba prosilcu predočila njegovo izjavo, da bi mu denar vzeli v vsakem primeru in ga vprašala, zakaj se ni odločil počakati na zaključek postopka v Sloveniji. Prosilec je rekel, da je pri podaji prošnje dobil informacijo, da ne sme oditi, a je vseeno odšel. Sedaj, ko je bil vrnjen s strani italijanskih varnostnih organov, pa organizator ne bo dobil denarja, ker ima njegov brat v Bangladešu kontakt z osebo, pri kateri je denar in ne bo dovolil, da se izplača organizatorju. Nadalje je o tem, zakaj je sploh zaprosil za mednarodno zaščito, če ni imel namena ostati, dejal, da nima odgovora in da lahko reče, da so bili z organizatorjem oziroma tihotapcem dogovorjeni, da gre v Italijo, vendar ko ga je prijela slovenska policija, je tukaj zaprosil za mednarodno zaščito. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali bi v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela slovenska policija, je prosilec odgovoril: "Ne, ne bi zaprosil."

6. Prosilec je dne 31. 8. 2020 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, v kateri je izjavil, da bo v Republiki Sloveniji počakal do odločitve pristojnega organa in da države pred odločitvijo ne bo zapustil. Zaradi tega razloga s prosilcem osebni razgovor, ki je bil razpisan za 22. 9. 2020 ob 10:00 uri, in je namenjen podrobnejši ugotovitvi dejstev in okoliščin specifičnega primera, ne bi mogel biti opravljen, če ga ne bi prijeli italijanski varnostni organi in ga vrnili v Slovenijo. Ker je prosilec azilni dom zapustil, še preden je pristojni organ z njim opravil osebni razgovor in ga tako podrobneje povprašal glede vseh dejstev in okoliščin, je pristojnemu organu onemogočil, da bi preveril dejstva, ki jih je prosilec navajal ob podaji prošnje ter da bi ugotovil popolno dejansko stanje. Prosilec trdi, da je izvorno državo zapustil zaradi zemljiškega spora in groženj njegovega soseda, ki ga je tudi prijavil policiji. Takšno prosilčevo zatrjevanje glede groženj, ki jih je podkrepil tudi s fizičnim nasiljem je potrebno podrobneje razjasniti in razdelati, saj je potrebno preveriti, kako je bil prosilec izpostavljen grožnjam in kaj je to pomenilo zanj ter ali gre za utemeljen strah pred preganjanjem. Brez osebnega razgovora namreč vsebinske odločitve v skladu z ZMZ-1 ne more biti. Sodišče EU v sodbi v zadevi C-18/16 pravi, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev.

7. Pristojni organ meni, da se je prosilec s svojimi ravnanji in izjavami izkazal za očitno begosumnega. Prosilec je na svoji poti prečkal dve državi Evropske unije, Grčijo in Hrvaško, preden je dne 10. 8. 2020 prvič nedovoljeno vstopil v Slovenijo. Prosilec je po prestopu hrvaško slovenske meje najprej šel en del peš, nato pa je v tovornem vozilu potoval proti Italiji, kamor je želel, a ga je prijela slovenska policija in takoj je podal namero za azil. Prosilec je dva dni po vloženi prošnji za mednarodno zaščito z organiziranim prevozom in v skupini več oseb odšel v Italijo, kjer je bil nato prijet in vrnjen v Slovenijo. Prosilec je dejal, da je odšel zaradi pritiskov tihotapca, ki je želel, da mu plača organizirano pot iz BiH do Italije. Ne gre spregledati dejstva, da je sam dejal, da bi mu tihotapec vzel denar v vsakem primeru, torej, če pride v Italijo ali ne, pa je ta vseeno odšel. Izrecno je tudi sam dejal, da v Sloveniji v primeru, da ga policisti ne bi prijeli, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, kar nedvomno dokazuje, da prosilec ni imel namena počakati v Sloveniji. Pristojni organ pri tem pripominja, da prosilec ni zaprosil za mednarodno zaščito že pri prvem ilegalnem prehodu slovenske meje, še več, navedel je, da je bil opozorjen na to, da po podaji prošnje ne sme zapustiti Slovenije pa je vseeno to naredil, ker je odšel iz Slovenije z organiziranim prevozom in kljub opozorilu policista, ki je pri kontroli prometa ustavil vozilo taksista ter prosilca identificiral, in dejal, naj se vrnejo v notranjost države, a prosilec tega vseeno ni storil. Prosilec je prav tako potrdil, da je razumel vsebino brošure kot tudi ustno informiranje pred sprejemom prošnje. Prosilec pa je Slovenijo zapustil dne 3. 9. 2020 kljub temu, da je bil na prošnji opozorjen, da mu bo omejeno gibanje, če bo ugotovljena njegova begosumnost. Na izrecno vprašanje, ali bo počakal do konca postopka v Sloveniji, je rekel, da bo počakal. Pristojni organ ne more verjeti prosilcu, da bo tokrat res počakal do konca postopka, saj je to zatrdil že na prošnji dne 31. 8. 2020 in nato azilni dom že nekaj dni kasneje zapustil. 8. V nadaljevanju tožena stranka opisuje varovanje v Azilnem domu. Naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor. Sklicuje se na sodno odločbo Vrhovnega sodišča RS št. l Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bo tujec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, odšel v drugo državo.

9. Pristojni organ glede na vse navedeno ugotavlja, da je v konkretnem primer podan zadostni razlog za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kakor tudi, da je v skladu z drugim odstavkom istega člena podan razlog za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce.

10. V tožbi tožnik pravi, da je pisni odpravek sklepa tožena stranka izdala dne 4. 9. 2020, na podlagi katerega je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce Postojna od dne 3. 9. 2020 Tožniku je bil sklep preko pooblaščencev vročen 8. 9. 2020. 11. Tožnikova prava volja je bila počakati v Sloveniji na odločitev o njegovi podani prošnji za mednarodno zaščito z dne 31. 8. 2020. Vendar ga je nato v drugačno odločitev prisilil tihotapec E. E. iz BIH, ki ga je po telefonu prepričeval, da naj Slovenijo zapusti čim prej in odide v Italijo, kot je bilo sprva dogovorjeno, kajti sicer mu bo vzel denar v višini 2.000,00 EUR, ki ga ima on in še ostali trije prosilci iz Bangladeša (skupaj so zapustili Azilni dom dne 3. 9. 2020 s taksijem) deponiranega v neki trgovini v Grčiji. Za tožnika, kot tudi za ostale tri, zelo revne prosilce, pomeni znesek 2.000,00 EUR veliko denarja, zaradi česar je tožnika postalo strah, da jim ga bo tihotapec dejansko vzel, če ne bo (bodo) v njegovi organizaciji odšli v Italijo. Šlo je dejansko za izsiljevanje tožnika (in ostalih treh prosilcev iz Bangladeša) s strani tihotapca, zaradi česar se je nato odločil oditi v njegovi organizaciji v Italijo, čeprav to ni bila njegova prava volja (niti prava volja ostalih treh prosilcev). Prosilci se velikokrat zaradi težke situacije, v kateri so se znašli, ko so zapustili domovino, odločajo neracionalno, čemur botruje velik strah zaradi preživetja. Tako se je dejansko tožnik, skupaj s še tremi drugimi prosilci iz Bangladeša, dne 3. 9. 2020, odpeljal s taksijem v Novo Gorico. Nato je odšel peš iz Nove Gorice v italijanski del Gorice, kjer pa so bili vsi prijeti s strani italijanskih varnostnih organov, kar je kasneje našim varnostnim organom tudi priznal in jim vse povedal po resnici. Sedaj mu je seveda žal, da je sprejel takšno odločitev in ima vsekakor namen počakati na odločitev o vloženi prošnji za mednarodno zaščito, vendar ne v Centru za tujce ..., saj so bivalne razmere katastrofalne, kar bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju.

12. Glede na naravo izpodbijanega ukrepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, pa ga je mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. Nevarnost pobega pa mora biti po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je naslovno sodišče že v več zadevah (npr. I U 801/2016, I U 1102/2016, I U 445/2018) opozorilo, da je ta standard treba razlagati bližje "veliki" kot pa zgolj "zaznavni" nevarnosti, kar izhaja iz primerjave z angleško, italijansko in hrvaško različico tega standarda. Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika. V tem konkretnem primeru pa pravzaprav ne moremo govoriti o veliki nevarnosti pobega, saj se je tožnik skupaj s še tremi prosilci iz Bangladeša enostavno odpeljal s taksijem v Novo Gorico, nato pa se peš sprehodil skozi mesto in prišel v stari del Gorice, iz česar izhaja, da svojega odhoda sploh ni prikrival in mu je bilo vseeno tudi, če se ga vrne s strani italijanskih varnostnih organov nazaj v Slovenijo. Velika nevarnost pobega bi v tem primeru namreč bila, če bi se odpravil čez slovensko italijansko mejo peš, skrivaj, skozi gozdove tako, da ga slovenski ali italijanski varnostni organi ne bi mogli izslediti. S tem pa znatna nevarnost tožnikovega pobega ni izkazana.

13. V tem tožnikovem posameznem primeru bi vsekakor tožena stranka lahko odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, kar bi bil sorazmeren ukrep, saj je tožnik dne 3. 9. 2020 na zapisnik natančno podal vse, kar se mu je tega dne dogajalo, resnice ni prikrival, pri čemer pa ponovno poudarja, da ga je tihotapec izsiljeval in ni bila njegova prava volja, da zapusti Slovenijo še preden bi bilo odločeno o njegovi vloženi prošnji za mednarodno zaščito. Poleg tega pa gre pri omejitvi gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti.

14. Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov, kot je odvzem prostosti v ZMZ-1, ni urejen, tožena stranka ne more izvajati tega ukrepa v primerih, ko za takšen ukrep niso izpolnjeni vsi pogoji. Tudi iz 40. točke sodbe Sodišča EU v zadevi C-528/15 izhaja, da pomeni pridržanje prosilca resen poseg v njegovo pravico do svobode in je predvideno spoštovanje strogih jamstev in sicer obstoja pravne podlage, jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem. V Centru za tujce se prosilci za mednarodno zaščito ne morejo svobodno gibati, ne morejo iti na svež zrak, kadar to želijo, niso v svojih oblačilih itd. Tožena stranka stalno ponavlja sistemsko napako, ko ne spoštuje sodne prakse Upravnega sodišča, saj namenoma ne uporablja pravih izrazov, kljub temu, da je od uporabe pravilnih izrazov oziroma pravnih institutov odvisna tudi uporaba pravilnih pravnih virov in standardov. Predmetni ukrep ni sorazmeren.

15. Iz navedenega določila izhaja, da morajo biti kumulativno podani trije pogoji, da se lahko prosilcu omeji gibanje iz tega razloga. Prvič, navesti je treba konkretna dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, torej mora pristojni organ izrecno in konkretno identificirati enega od razlogov, zaradi katerega je prosilec vložil prošnjo in hkrati navesti, da bo ta razlog (dejstvo) ugotavljal. Drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti. Tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja podana, mora biti podan dodatno še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. V konkretni zadevi ni razvidno, katero dejstvo, na katerem je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ima namen toženka ugotavljati (zemljiškoknjižni spor s sosedom in sosedovih groženj sigurno ne, saj se navedenega dejstva ne more dodatno "ugotavljati" iz Slovenije v Bangladešu) niti ni razvidno, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva, ki ga ima možnost toženka ugotoviti tudi le na podlagi podane prošnje tožnika z dne 31. 8. 2020. Gre torej le za navidezno formulacijo tožene stranke na 3. strani v 2. odstavku izpodbijane odločbe. Prosilec trdi, da je izvorno državo zapustil zaradi zemljiškoknjižnega spora in groženj njegovega soseda, ki ga je tudi prijavil policiji, s katero toženka zgolj zavaja sodišče, da naj bi bili izpolnjeni vsi trije pogoji iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer zgolj zato, da bi bil lahko formalno podan razlog za omejitev gibanja iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Dejansko pa vsi trije pogoji nikakor niso kumulativno podani, kajti slednje navajanje tožene stranke je fiktivno. Pravi cilj tožene stranke je zgolj ta, da tožniku odvzame svobodo in se ga nezakonito zapre. Takšnim navideznim utemeljevanjem kumulativnosti vseh zgoraj naštetih treh pogojev s strani tožene stranke naj naslovno sodišče več ne sledi in ne naseda, saj se s prosilci že itak prenatrpani Center za tujce še dodatno protizakonito obremenjuje.

16. To pa pomeni, da ni nujno, da tožena stranka vsakič znova in to ne glede na to, da niso kumulativno podani vsi trije pogoji iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, saj beseda "lahko" pomeni tudi, da tožena stranka tega ukrepa ne odredi. Glede osebnih dokumentov je tožnik trdil na vseh razgovorih enako in sicer, da jih nima s sabo, vendar bo skušal pridobiti iz Bangladeša vsaj fotografijo svoje osebne izkaznice.

17. Tožnik biva v enem od bivalnih kontejnerjev, ki je postavljen poleg stavbe Centra za tujce, torej sploh ne živi v stavbi. V tem kontejnerju je skupaj še s štiridesetimi (40) prosilci, ki imajo na uporabo le štiri WC-je, torej en WC za deset ljudi, kar je popolnoma nehigienično in nehumano. V tem istem kontejnerju spijo in jedo. Spijo na zložljivih posteljah, hrano pa jim prinesejo v kontejner iz stavbe poleg kontejnerja. Hrana je zelo slaba in ni vegetarijanska, čeprav je tožnik vegetarijanec iz verskih razlogov. Zato jo mora odklanjati in je tako večinoma lačen. Pomembno pa je to, da iz tega kontejnerja sploh nima izhoda ven na svež zrak niti za 1 uro na dan. To pa pomeni, da so razmere v teh kontejnerjih popolnoma nečloveške in celo slabše, kot v klasičnih slovenskih zaporih. Dejansko gre za zapor, v katerem pa ima tožnik popolnoma nehumane bivanjske razmere. Ob prihodu v Center za tujce policija tujcu odvzame dokumente in prtljago. Pri sebi lahko obdrži le določene osebne predmete. Policija prav tako pregleduje tudi pošiljke pridržanih. Zaradi vsega zgoraj opisanega se tožnik počuti slabo, utesnjeno, negotovo in depresivno. Poleg tega ga je močno strah, da se bo nalezel novega korona virusa Covid-19, saj bivanjske razmere v kontejnerju ne ustrezajo ukrepom vlade, razglašenih zaradi epidemije. Tudi če bi si sam prizadeval se jih držati, sploh nima te možnosti, saj je v kontejnerju premalo prostora, da bi lahko stalno držal razdaljo 1,5 do 2 m od drugega prosilca, maske pa ne more imeti na obrazu 24 ur na dan, pri čemer je nima niti možnosti zamenjati vsako uro, saj niso dosegljive. Tudi razkuževanje ni stalno možno, sanitarije pa so le štiri kar pomeni, da se ne more držati predpisanih higienskih ukrepov. V kontejnerju je preblizu skupaj s prosilci, ki prihajajo iz različnih držav sveta, med katerimi jih je veliko s seznama, obarvanem z rdečo, kar pomeni, da je tožnik glede na možnost okužbe na vrhu lestvice. Očitno je, da v državi Sloveniji veljajo dvojna merila glede izvajanja ukrepov zaradi epidemije v praksi. Jasno je namreč, da v primeru prosilcev, ki so zaprti v Centru za tujce Postojna, ta merila sploh ne veljajo in da zanje ni pomembno, ali se okužijo z novim virusom Covid-19 ali ne. O neznosnih in nečloveških bivanjskih razmerah pa v zadnjih dveh mesecih poročajo množično tudi mnogi slovenski mediji. Iz teh razlogov so v podporo prosilcem bile dne 25. 8. 2020 organizirane tudi demonstracije s strani nevladnih organizacij, ki Center za tujce upravičeno primerjajo celo s koncentracijskim taboriščem. O tem priča tudi sledeči članek: https://www.sta.si/2799412/protestniki-opozori1i-na-nevzdrzne-razmere-v-centru-za-tujce-vpostojni. O izjemno slabih bivanjskih razmerah prosilcev v Centru za tujce Postojna pa je poročal tudi radio F. Dne 7. 9. 2020 "...", kjer je iz video posnetkov jasno razvidno, da so prosilci zaprti v kontejnerju, hrano pa prejemajo skozi rešetke. Seveda nekateri članki, objavljeni s strani medijev, katere ima "v oblasti" sedanja vlada te države, navajajo ravno obratno, da so razmere "svetlobna leta daleč od koncentracijskega taborišča", navajajo porogljivo ter celo objavljajo fotografije menijev v Centru za tujce. Še posebej se je trudil prikazati izjemno dobre bivalne pogoje v CT Postojna konec avgusta državni sekretar - večkrat sodelujoč kot obdolženec v različnih kazenskih postopkih - politik G. G., ki bivalnih kontejnerjev poleg stavbe verjetno sploh ni opazil ali pa se je obrnil stran. Takšnim zavajajočim člankom ne gre verjeti, temveč gre verjeti izključno tam bivajočim prosilcem, v tem primeru tožniku. Kot odgovor na takšen članek, poln neresnic in zavajanja, pa je medij H., dne 2. 9 .2020, objavila članek z naslovom: "...", v katerem je bilo poudarjeno, da v poročilu o dogajanju v Centru za tujce v zadnjih dveh mesecih ponovno izpostavljajo, da tam zaprti s protesti in gladovnimi stavkami že več tednov opozarjajo na nevzdržne razmere in zahtevajo svobodo. Mnogi izmed njih ne vedo, zakaj so zaprti in kaj jih čaka, ob priporu ne prejmejo odločb o odvzemu prostosti, na katere bi se lahko pritožili, nimajo dostopa do odvetniške pomoči, v postopkih pa prihaja do številnih nepravilnosti. Zaradi povečanega števila zaprtih je bil vzpostavljen tudi poseben kontejnerski oddelek, v velikem, z rešetkami zaprtem skladišču, kjer zaporniki hrano prejemajo skozi rešetke, med drugim piše v tem poročilu. O bivanjskih razmerah tožnika naj se sodišče samo prepriča tako, da tožnika o njih natančno zasliši na naroku ugotovi, kakšne so le-te in kakšen je režim bivanja, katerega določa z vidika standardov 3. člen EKČP oziroma 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah. Razmere v režimu pridržanja tožnika na Center za tujce so namreč na kritični meji sprejemljivih (minimalnih) standardov iz Direktive o sprejemu 2013/33/EU in standardov, ki jih je razvilo ESČP v tovrstnih primerih v kontekstu varovanja pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja tujcev oziroma prosilcev za azil iz 3. člena EKČP, ki ustreza 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah. V tem primeru, ko je tožnik zaprt 24 ur na dan v bivalnem kontejnerju poleg stavbe Centra za tujce, gre vsekakor za poseg v pravico do njegove osebne svobode in nikakor ne zgolj za omejitev gibanja.

18. Sodbe ESČP namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode (v zvezi z določilom 5. člena EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega. V tem konkretnem primeru je intenziteta ukrepa popolnoma neupravičeno na izjemno visoki ravni.

19. EU je v dosedanji sodni praksi, celo brez sklicevanja na dejanske okoliščine izvajanja ukrepa pridržanja, izhajalo iz pravnega stališča, da gre pri pridržanju prosilcev za mednarodno zaščito (člen 8(3) (a) (b) in (e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU za odvzem osebne svobode, kar je treba obravnavati po določilu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in ne gre zgolj za omejitev gibanja.

20. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika, vpogled v: internetni članek "Protestniki opozorili na nevzdržne razmere v Centru za tujce"; prispevek oddaje radio F. z dne 7. 9. 2020; članek medija H. z dne 2. 9. 2020. Predlaga odpravo sklepa, podredno pa, da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

21. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja zagovor tožnika, da bi mu tihotapec v vsakem primeru vzel denar, kot je sam povedal tožnik v postopku, in še za krajšo pot. Tožena stranka meni, da ni šel v Italijo zgolj zaradi denarja. Pravi, da je pravna odločitev dosežena, ko oceni, da ima konkreten dejanski stan sestavine, ki se ujemajo s sestavinami zakonskega dejanskega stanu. Tožena stranka se poslužuje izrazoslovja, ki ga uporablja zakonodajalec. Glede izsekov iz različnih medijev o stanju v centru za tujce pa pravi, da to ne dosega nobene teže v konkretnem primeru, ker so to nerelevantni viri za sam postopek, ker so izjemno pristranski in subjektivni, tožnik je izseke tudi manipulativno prilagodil svojim navedbam.

22. V pripravljalni vlogi tožeča stranka pravi, da tožena stranka zmotno razlaga okoliščine v zvezi z deponiranim denarjem. Trije prosilci so dali v depo 2.000.00 EUR za tihotapca, ki bi jih moral pripeljati v Italijo za ta denar. Za vse tri, ki jih tožnik tudi imenuje, je tihotapec povedal, da jim bo vzel denar in jih kasneje ne bo peljal v Italijo. Tožnik tudi podaja ime in priimek tihotapca. Če ne bi prisiljen, bi počakal na odločitev. Dodaja, da tožena stranka še vedno ni navedla, katera dejstva naj bi ugotavljala za odločitev, zaradi katerih je pridržanje potrebno. Tožnik je namreč razlog za pobeg že pojasnil v prošnji. Ni jasno, kako bi lahko tožnik manipulativno prilagodil navajanje različnih člankov. Sicer bo tožnik sam na zaslišanju povedal, v kakšnim razmerah biva in da so le-te v neskladju z zakonodajo, kar je tožnik, kot pravi, obširno utemeljil že v tožbi.

23. Sodišče je na glavni obravnavi zaslišalo tožnika na predlog tožeče stranke in pričo, ki jo je vključilo v dokazni postopek po uradni dolžnosti, in sicer namestnika vodje Centra za tujce, I. I.. Sodišče je najprej vabilo na zaslišanje vodjo Centra za tujce, J. J., ki se je vabilu odzval. Vendar je navedel upravičene razloge za njegovo zasedenost z drugimi službenimi obveznostmi v zvezi s Centrom za tujce, med drugim tudi zaradi dela Komisije Državnega zbora za peticije, človekove pravice in enake možnosti v edinem možnem terminu, ki ga je sodišče imelo na razpolago. Ker sodišče ni moglo opraviti obravnave v drugem terminu, ko bi sicer vodja Centra za tujce lahko sodeloval kot priča, je sodišče sledilo predlogu vodje Centra za tujce in je kot pričo povabilo namestnika vodje Centra za tujceI. I..1

24. Tožba je delno utemeljena.

25. Sodišče bo prvi razdelek obrazložitve sodne odločbe namenilo opredelitvi pravne narave izpodbijanega akta in obsega sodne presoje. V drugem razdelku bo sodišče presodilo zakonitost uporabe podlage za pridržanje iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, v tretjem razdelku pa sledi presoja zakonitosti akta z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali 18. člena Ustave RS), ki prepoveduje nečloveško ravnanje med izvajanjem ukrepa pridržanja oziroma odvzema osebne svobode.

Pravna narava izpodbijanega akta in obseg sodne presoje:

26. Na podlagi izpovedbe tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi o razmerah pridržanja v Centru za tujce (Postojna) sodišče ugotavlja, da je tožniku gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih, ko gre za izvajanje pridržanja v zidanem in s kovinsko ograjo (na vhodni strani) zaprtem objektu Centra za tujce, kjer je nameščenih 15 bivalnih kontejnerjev, 2 sanitarna kontejnerja, 2 dodatna kontejnerja za logistične aktivnosti policije ter šotor približne površine 40m2 za opravljanje verskih dejavnosti. Te značilnosti predmetnega objekta in približne mere je na glavni obravnavi podala priča, namestnik vodje Centra za tujce I. I..

27. Upravno-sodna praksa v Sloveniji je implementirala prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), po kateri pride pravica do svobode gibanja v poštev v drugačnih dejanskih okoliščinah, kot se izvaja predmetni ukrep pridržanja. Pravica do svobode gibanja pride namreč v poštev v okoliščinah omejevanja svobode (gibanja) na določeno ozemeljsko področje2, na področje določenega dela države3, na kraj (mesto) prebivanja4, na ozemlje ene države,5 in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.6 V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja.7 Omenjene sodbe ESČP namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode (v zvezi z določilom 5. člena EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega.8 S to sodno prakso ESČP se ujema tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča pridržanj prosilcev za azil v Centru za tujce.9

28. Zato je treba tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika, ki se izvaja v omenjenem deloma zidanem, deloma zamreženem objektu z bivalnimi kontejnerji, približne površine 50 x 30 metrov in višine slemena okrog 15 metrov (po pojasnilu priče), brez kakršnega koli dvoma šteti kot ukrep, ki pomeni poseg oziroma odvzem osebne svobodo oziroma prostosti tožnika iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, 19. člena Ustave oziroma iz 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)10 in ne za ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave.

29. Dejstvo, da zakonodajalec EU uporablja pojem odvzem "svobode gibanja,"11 kakor ta ukrep v izpodbijanem aktu imenuje tudi tožena stranka in kot ga poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 84. člena ZMZ-1, ne odtehta zgoraj omenjenih pravnih virov. Kajti tudi Sodišče EU je v dosedanji sodni praksi, celo brez sklicevanja na dejanske okoliščine izvajanja ukrepa pridržanja, izhajalo iz pravnega stališča, da gre pri pridržanju prosilcev za mednarodno zaščito (na primer) po določilih člena 8(3)(a), (b) in (e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU12 za odvzem osebne svobode, kar je treba obravnavati po določilu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.13 Veliki senat Sodišča EU v zadevi FMS in ostali navaja, da je "v skladu z ustaljeno prakso nastanitev državljana tretje države v centru za pridržanje bodisi med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito bodisi z namenom njegove odstranitve ukrep odvzema prostosti."14

30. V konkretni zadevi je Upravno sodišče preko zaslišanja tožnika in priče preverilo, kakšne so bivanjske razmere za tožnika na območju Centra za tujce in kakšen je režim njegovega pridržanja. Tožnik je na zaslišanju potrdil, da biva v enem od kontejnerjev v omenjenem posebnem objektu Centra za tujce in da nima izhoda iz omenjenega (deloma zidanega, deloma zamreženega) posebnega objekta, kjer so nameščeni kontejnerji.

31. V predmetni zadevi gre torej za ukrep pridržanja, ki se izvaja v posebnem objektu z bivalnimi kontejnerji na območju Centra za tujce, ki pomeni odvzem prostosti oziroma osebne svobode in ne omejitev gibanja, kot zmotno navaja tožena stranka v izpodbijanem aktu in v odgovoru na tožbo. Upravno sodišče je že večkrat opozorilo, da je treba pravne institute, ki so predmet obravnave v upravnih zadevah, imenovati s pravimi izrazi, ker je od uporabe konkretnih izrazov oziroma pravnih institutov odvisna tudi uporaba pravilnih pravnih virov in standardov. Trditev tožene stranka v odgovoru na tožbo, ko odgovarja na ta očitek v tožbi, da se tožena stranka poslužuje izraza, ki ga uporablja zakonodajalec, kaže na nerazumno trdovratnost tožene stranke v vztrajanju na nezakonitem stališču. To namreč izkazuje popolno nerazumevanje in nespoštovanje temeljih postulatov pravne države (vladavine prava), kjer velja delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. člen Pogodbe o Evropski Uniji; drugi odstavek 3. člena Ustave). Brez teh temeljnih postulatov ni možno učinkovito varstvo človekovih pravic po 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 23. členu Ustave s strani neodvisnih in nepristranskih sodišč, kar pa je nepogrešljiv element za demokratičnosti družbene ureditve.15 Če iz sodne prakse Sodišča EU, ESČP, Vrhovnega sodišča RS (od leta 2016 naprej),16 Ustavnega sodišča (od leta 2011 naprej), in Upravnega sodišča (v številnih sodbah že precej pred letom 2011) izhaja, da gre v teh primerih za odvzem osebne svobode in ne zgolj za omejitev gibanja, ni nobene zakonite podlage, da tožena stranka izpodbijani akt še naprej obravnava zgolj kot omejitev gibanja, kajti to lahko vodi do sistemskih pomanjkljivosti pri zagotavljanju varstva človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jim je odvzeta prostost na podlagi 84. člena ZMZ-1. 32. Sodišče je tožnika zaslišalo na glavni obravnavi med drugim tudi iz razloga, ker mora v tovrstnih upravnih sporih preveriti zakonitost odločitve tožene stranke o pridržanju v času izreka izpodbijanega akta, vendar mora ob tem zaradi pravice do učinkovitega sodnega varstva iz šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s členi 9(3) in 26. Direktive o sprejemu 2013/33/EU in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah presoditi tudi, ali so pogoji za pridržanje podani v času glavne obravnave oziroma v času sodne presoje pred Upravnim sodiščem.17 Prosilec za mednarodno zaščito je namreč lahko pridržan za "čim krajše obdobje in le tako dolgo, dokler veljajo razlogi za njegovo pridržanje, pri čemer se upravni postopki v zvezi s tem razlogom za pridržanje skrbno izvršujejo, zamude v upravnih postopkih, ki jih ni mogoče pripisati prosilcu, pa ne upravičujejo nadaljevanja pridržanja."18 Prosilec mora imeti takšna procesna jamstva, da mu omogočajo "konec njegovega pridržanja takoj, ko to preneha biti potrebno ali sorazmerno glede na cilj, ki mu sledi."19

33. Med drugim se relevantne okoliščine lahko spremenijo od časa ustnega izreka pridržanja do dneva zaslišanja tožnika na glavni obravnavi. V zadevi Mahdi, kjer je šlo za presojo zakonitosti podaljšanja pridržanja po Direktivi o vračanju 2008/115/ES,20 je Sodišče EU namreč odločilo, da mora biti sodnemu organu, ki odloča o predlogu za podaljšanje pridržanja, omogočeno, da odloča o vseh dejanskih in pravnih elementih, pomembnih za ugotovitev, ali je podaljšanje pridržanja upravičeno, za kar je treba temeljito preučiti dejansko stanje vsakega primera. Če začetno pridržanje z vidika zahtev ni več upravičeno, mora biti pristojnemu sodnemu organu omogočeno, da odločitev upravnega organa, ali pa v ustreznem primeru, sodnega organa, ki je odredil začetno pridržanje, nadomesti s svojo odločitvijo, in da odloči o možnosti odreditve nadomestnega ukrepa ali izpustitve zadevnega državljana tretje države. Sodišče mora imeti možnost, da poleg dejstev in dokazov, na katere se sklicuje upravni organ, upošteva tudi morebitne pripombe zadevnega državljana ter mora imeti možnost, da ugotavlja vse druge elemente, ki so pomembni za odločitev, če meni, da je to potrebno.21 Brez tega bi bila namreč pravica do pravnega sredstva pred sodiščem iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah neučinkovita. Določbi členov 9(3) in 26. Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1, ki ureja preučitev zakonitosti pridržanja s strani sodišča, je namreč treba razlagati v skladu temeljnimi pravicami ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije.22 Presoja izpodbijanega akta z vidika razloga za pridržanje iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1:

34. Tako kot v zvezi z vsako pravno podlago za pridržanje iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 mora biti tudi pridržanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 "strogo omejen",23 in mora biti izrečen v "izjemnih okoliščinah"24, če je to "nujno, razumno in sorazmerno,"25 ker gre za "skrajno sredstvo".26 Upoštevajoč te standarde je treba razlagati drugi del določbe druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 glede "utemeljene nevarnosti", da bo prosilec pobegnil, pri čemer je ta nevarnost pobega vezana na prvi del te določbe in sicer na dejanja "ugotavljanja določenih dejstev", na katerih temelji prošnja, ki jih drugače ne bi bilo mogoče "pridobiti." Tudi po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU (člen 8(3)(b)) je nevarnost pobega vezana na "določanje tistih elementov", na katerih temelji prošnja, in ki jih sicer ne bi bilo mogoče "pridobiti."

35. Zato je v predmetni zadevi pomembno pravno vprašanje ne samo, ali so bili v času izreka ukrepa pridržanja izpolnjeni zakonski pogoji za tak ukrep, ampak je relevantno pravno vprašanje tudi, ali so (tudi) v času presoje sodišča (še vedno) izpolnjeni pogoji za pridržanje.

36. Tožena stranka je ravnala prav, ko je obravnavala okoliščine za pridržanje individualno in je v ta namen ravnala pravilno, ko je pred izrekom pridržanja tožnika tudi zaslišala glede razlogov za pridržanje zato, da bi lahko pridržanje ocenjevala tudi z vidika nujnosti oziroma sorazmernosti. Zapisnik z dne 3. 9. 2020 sicer v uvodu navaja, da gre za zapisnik o "seznanitvi" prosilca z omejitvijo gibanja, vendar pa je šlo dejansko tudi za zaslišanje tožnika, ki ga je vodila uradna oseba sektorja za postopke mednarodne zaščite, kar je sodišče preverilo na glavni obravnavi preko tožene stranke. To pomeni, da ni mogoče šteti, da je šlo zgolj za seznanitev prosilca z odločitvijo o odvzemu prostosti brez potrebne povezave s postopkom odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. To procesno dejanje je potekalo tako, da je bil tožnik v celoti seznanjen z razlogi za odvzem prostosti, saj je bil najprej izprašan glede relevantnih okoliščin samovoljne zapustitve Azilnega doma, potem pa je bil tudi seznanjen s konkretnim razlogom za pridržanje in je torej dobil možnost, da se brani. Razloge za pridržanje je tudi razumel. Iz zapisnika o seznanitvi z ukrepom pridržanja z dne 3. 9. 2020 izhaja tudi, da je tekom te seznanitve imel pomoč tolmača. 37. Nadalje sodišče ugotavlja, da razlogi, zaradi katerih je tožnik odšel iz Bangladeša, niso bili v zadostni meri razjasnjeni oziroma potrjeni in bi bil lahko potreben tudi poseben osebni razgovor, za kar se je tožena stranka tudi odločila. Razgovor s tožnikom ob podaji prošnje je bil sicer opravljen zelo hitro in na kratko, saj je trajal samo 15 minut, skupaj z branjem zapisnika pa 20 minut. Vendar pa je tožnik v tem razgovoru lahko povedal, da je zbežal zaradi spora s sosedom, ki si je hotel prilastiti trgovino, da spor traja 10 let in da ga je sosed enkrat fizično napadel ter da je sosed član vplivne družine. Tožnik je v zvezi z intenzivnostjo dejanj in razlogi za pobeg dobil več dokaj konkretnih vprašanj. Vendar pa po drugi strani ni mogoče zanikati, da je tožena stranka imela podlago tudi za ugotovitev, da bo potrebno ugotavljati oziroma ustrezno in v zadostni meri preveriti in potrditi določena dejstva na bolj podroben način in bolj zanesljivo, kar pa brez tožnikove prisotnosti ne bi bilo mogoče storiti. Ta podlaga še vedno obstaja tudi v času odločanja sodišča. 38. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu sklicuje na nujnost oprave osebnega razgovora, ki je določen za dne 22. 9. 2020, ukrep pridržanja pa je izrekla do 3. 12. 2020 z možnostjo podaljšanja še za en mesec. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da bo tožena stranka vsa dejstva razjasnila na osebnem razgovoru dne 22. 9. 2020 in da je ta osebni razgovor nujen za ugotavljanje elementov v zvezi z mednarodno zaščito, ker teh ni mogoče "ugotavljati" brez prosilca. To bi namreč lahko kazalo na to, da tožena stranka ni izkazala podlage za skrajnost ukrepa, da je tožniku odvzela svobodo preko časa, ko bo opravljen osebni razgovor in sicer "do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 3. 12. 2020 do 21.20 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec." Utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, je tako po ZMZ-1 kot tudi po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU povezana z ugotavljanjem določenih dejstev oziroma določitev tistih elementov, na katerih temelji prošnja, in ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče "pridobiti". Vendar pa pridobivanje dejstev ob sodelovanju tožnika ni vezano zgolj na fazo postopka do zaključka osebnega razgovora.

39. Določitev elementov oziroma dejstev, na katerih temelji prošnja, je relevantna tudi za postopek pred sodiščem oziroma za "pridobivanje" dejstev v sodnem (pritožbenem) postopku, torej dokler ne postane odločitev tožene stranke pravnomočna. Če tožba v upravnem sporu ni vložena z iztekom roka za tožbo oziroma z dnem, ko upravni akt postane pravnomočen, v skladu s petim odstavkom 84. člena ZMZ-1 preneha tudi podlaga za pridržanje iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 40. To pomeni, da je za odločitev o (ne)zakonitosti uporabe določila druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru bistveno vprašanje, ali je podana begosumnost tožnika v smislu druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 41. Določba druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 kot razlog pridržanja opredeljuje naslednje: /.../ da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa, ne bi bilo mogoče pridobiti, in "obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil." Ta določba ima namen implementirati odgovarjajočo določbo člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki pa ta razlog opredeljuje na naslednji način: /.../ da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, "zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil."

42. Slovenski zakonodajalec je torej pogoj iz prava EU o tem, da mora obstajati "nevarnost pobega", prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard, in sicer, da mora biti ta nevarnost pobega "utemeljena", dodatno pa je v določbi člena 2(31) ZMZ-1 opredelil pojasnjevalno določbo, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče "utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila." S tem je slovenski zakonodajalec skušal slediti določbi drugega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu, ki pravi, da se "razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu." Ti razlogi so v določilu prvega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU po stališču Sodišča EU "izčrpno" našteti, vsak od njih ustreza določeni potrebi in je samostojen.27 To pomeni, da zakonodajalec države članice ne sme določiti še kakšnega drugega razloga za pridržanje ali razloga za pridržanje, ki je urejen v Direktivi o sprejemu 2013/33/EU, predrugačiti; morajo pa biti ti razlogi opredeljeni v nacionalni zakonodaji. Kaj in kako morajo biti določeni vidiki razlogov za pridržanje ter pravila (dodatno) opredeljeni v nacionalni zakonodaji, upoštevajoč polje proste presoje, izhaja iz sodbe Sodišča EU v zadevi K (odstavki 43-45).

43. Po oceni sodišča v situaciji, ko je izkazana dovolj očitna begosumnost konkretnega tožnika, opisani prenos relevantnih pravil iz prava EU v notranji pravni red ne vzbuja dvoma o tem, ali je določba o razlogu za pridržanje iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 dovolj kakovostna (jasna in določna) z vidika pravne varnosti v zvezi z varstvom osebne svobode. Če je namreč begosumnost tožnika v določenem primeru očitno izkazana, se potem v takem primeru, kjer gre za izvajanje prava EU (člen 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah), vprašanje skladnosti določbe druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 s pravom EU (6. člen Listine EU o temeljnih pravicah) oziroma njene pravne kakovosti z vidika pravne varnosti, sodišču ne postavlja v takšni meri, da bi sodišče moralo tožbi ugoditi zaradi sistemskega problema slabe kakovosti pravne regulacije iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.28

44. Čeprav je tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi izkazal precejšnjo iskrenost in prepričljivost v zvezi z razlogi za zapustitev Azilnega doma in za njegov odhod v Italijo, s tem ni zmanjšal objektivne begosumnosti, ki se dovolj zanesljivo pokaže v naslednjem:

45. Tožnik je bil ob odhodu iz Bangladeša namenjen v Francijo, kjer ima sorodnika, ki je že dolgo tam, in ima urejen status, in prijatelje. Ko pa je prišel v Slovenijo, ga je zaradi organiziranih tihotapskih poti, ki jih je uporabljal, pot lahko vodila samo do Italije. Od tam bi si moral organizirati pot do Francije, kot je sam pojasnil. V Sloveniji ni hotel zaprositi za azil in tudi ne bi zaprosil, kakor je dejal sam, če ga ne bi ustavila policija. Ko se je zaradi te okoliščine moral odločiti za prošnjo za mednarodno zaščito, je bil dne 31. 8. 2020 obveščen o posledicah, če bo zapustil Slovenijo, ki jih je razumel in je zatrdil, da bo počakal na odločitev. Dobil je namreč posebno vprašanje: "Boste do konca vašega postopka počakali v Sloveniji?" In tožnik je odgovoril: "Bom." Klub temu se je čez tri dni odpravil v Italijo. Že takrat bi lahko uradni osebi povedal, da je v stiski, da ga tihotapec izsiljuje, da mora oziroma da naj z izkaznico prosilca za azil zapusti Slovenijo in naj odide v Italijo, kot je bilo dogovorjeno, za kar je tudi deponiral denar v višini 2000.00 EUR, sicer bi mu ga tihotapec vzel. V tožbi pravi, da to zanj ni malo denarja. V zadevi je pomembno tudi to, da je v upravnem spisu prevod v bengalskem jeziku potrdila o seznanitvi s potekom nadaljnjega postopka in sicer z sanitarno-dezinfekcijskim in preventivno-zdravstvenim pregledom, kjer je navedeno, da zapustitev sprejemnih prostorov Azilnega doma pred sprejemom prošnje pomeni odstop od namena, da v Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito, in da je prejel informacije o postopkih po ZMZ-1. 46. Dne 3. 9. 2020 je italijanska policija tožnika vrnila slovenskim organom, ker je kljub zgoraj navedenih okoliščinam samovoljno zapustil Azilni dom. Na zaslišanju na glavni obravnavi ni povedal, da bi se karkoli spremenilo v razmerju do tihotapca in njegovega dogovora z njim za plačilo 2000.00 EUR oziroma je povedal, da je znesek 2000.00 EUR ostal deponiran v Grčiji in da ga tihotapec ni dvignil. Z njim, kot je sam povedal, še vedno lahko vzpostavi stik preko telefona. Tožnik je torej "kot stranka" še vedno vključen v organizirano mrežo storitev tihotapcev, ki za denar organizirajo prehod tujcev v določene države v Evropski uniji. V navedenem okviru je tožnik torej že ob izdaji izpodbijanega akta izkazoval precej veliko stopnjo begosumnosti in to se v času zaslišanja na glavni obravnavi ni spremenilo, čeprav je tožnik po mnenju sodišča na zaslišanju povedal vse zelo verodostojno.

47. V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v osebno svobodo tožnika ali v pravico do svobode gibanja doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih, kar pa niti ni možno, ker zakonodajalec ni uredil alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja. Upravno sodišče torej ponovno pripominja, da slovenski zakonodajalec ni v notranji pravni red prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu.29 Tega slovenski zakonodajalec ni naredil kljub izrecni obveznosti po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU, ki pa se v določilu člena 8(4) ne more uporabljati neposredno. Ko sodišče v sodbi v zadevi K našteva, kaj morajo države članice EU urediti v nacionalni zakonodaji glede pridržanja po členu 8 Direktive o sprejemu 2013/33/EU, med te stvari uvršča tudi pravila o alternativah pridržanju.

48. Edina alternativa pridržanju v Centru za tujce, ki pomeni odvzem osebne svobode (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), je po ZMZ-1 zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Ta ukrep glede na okoliščine izvrševanja tega ukrepa in v uvodu te sodbe obrazloženo sodno prakso ESČP še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. To je sistemska pomanjkljivost ZMZ-1, ki lahko onemogoči zakonito odločanje v posamičnem primeru, vendar pa to ne velja v danih okoliščinah primera.

49. Zaradi očitne begosumnosti tožnika v tem primeru bi bil namreč po oceni sodišča vsak drug ukrep, ki so primeroma navedeni v členu 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, neučinkovit (redno javljanje, finančno jamstvo, zadrževanje na določenem območju), pri čemer se je tudi tožena stranka opredelila, da ukrep zadrževanja na območju Azilnega doma ne bi bil učinkovit, čeprav se je do tega pravno-tehnično opredelila na nepravilen način, ki ni pomenil individualne obravnave. Sodba Vrhovnega sodišča v posameznem primeru namreč ne more odpraviti obveznosti prenosa člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red.

50. Ker sodišče v Upravnem sporu podaja razlago in uporablja pravo v posamičnem primeru in ne na splošno in ker lahko v tem primeru zagotovi učinkovito uporabo prava EU v povezavi z ZMZ-1, ne da bi nesorazmerno poseglo v pravico tožnika iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, upoštevajoč dejstvo, da je tožnik s svojimi ravnanji nesodelovanja ne samo prispeval, ampak je sam v celoti povzročil, da je podvržen ukrepu pridržanja, dejstvo, da zakonodajalec ni prenesel omenjene določbe sekundarnega prava EU v tem konkretnem primeru ne more biti razlog za nezakonitost ukrepa pridržanja, ker redno javljanje, finančno jamstvo, zadrževanje na določenem območju ne bi bilo ustrezno sredstvo za zagotavljanje tožnikove navzočnosti v postopku.

51. Tožena stranka se ne samo v tej zadevi, ampak na sploh v tovrstnih aktih sklicuje na interpretacijo oziroma stališče Sodišča EU v zadevi K, ki jo je uporabilo tudi Upravno sodišče v tej zadevi. Tožena stranka to počne na nepravilen način, ki pa ni vplival na zakonitost odločitve v tem primeru. Zato sodišče zgolj ponovno pripominja, da je stališče Sodišča EU, ki ga v teh zadevah uporablja tožena stranka, iztrgano iz celovitejše interpretacije sodišče EU in je zato (lahko) neustrezno uporabljeno. Ne gre zgolj za to, da ukrep pridržanja v takem primeru "omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti zato, da ga ti zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev,"30ampak Sodišče EU v tej isti sodbi izpeljuje tudi, da mora biti ukrep izrečen v izjemnih okoliščinah, da gre za strogo omejen ukrep, skrajno sredstvo, ki se uporabi, ko je to nujno, razumno in sorazmerno.31 Ta pomanjkljivost v uporabi sodbe Sodišča EU s strani tožene stranke pa v konkretnem primeru, kot že rečeno, ni takšna, da bi vplivala na presojo in odločitev sodišča z vidika druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 52. Z vidika druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izpodbijani akt torej ni nezakonit. Presoja izpodbijanega akta z vidika prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah:

53. Tožnik je v tožbi uveljavljal, da so bivanjske razmere v režimu pridržanja, kateremu je podvržen, katastrofalne, nehumane oziroma nečloveške in se v zvezi s tem sklicuje na 3. člena EKČP oziroma 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah. V utemeljitev tega tožbenega ugovora se sklicuje na nekatere pomembne elemente, ki uokvirjajo to pravico po sodni praksi ESČP, in ki naj bi v konkretnem primeru zadevali tožnikovo bivanje na podlagi izpodbijanega sklepa; sklicuje pa se tudi na nekatere članke oziroma prispevke v medijih raznih komentatorjev, ki na sploh kritično obravnavajo bivanjske razmere tujcev oziroma prosilcev za mednarodno zaščito v omenjenem posebnem objektu Centra za tujce in je predlagal, da sodišče te dokaze izvede.

54. To je pravno relevantni tožbeni ugovor, ki je bil dovolj utemeljen v tožbi, tako da je sodišče zaradi razčiščevanja dejstev natančno zaslišalo tožnika in tudi pričo, namestnika vodje Centra za tujce. Ukrep pridržanja se mora namreč izvajati tako, da ni poseženo v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki je absolutno zavarovana pravica (18. člen Ustave, 3. člen EKČP, 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah), v katero ni dovoljeno poseči niti v skladu z načelom sorazmernosti,32 in v tem okviru se varuje tudi človekovo dostojanstvo (34. člen Ustave, 1. člen Listine EU o temeljnih pravicah). Uvodna izjava št. 18 Direktive o sprejemu 2013/33/EU na primer določa, da bi morali biti pridržani prosilci obravnavani "s polnim spoštovanjem človeškega dostojanstva" in njihov sprejem bi moral biti posebej oblikovan tako, da ustreza njihovim potrebam v tej situaciji. Uvodna izjava št. 35 te iste direktive pa pravi, da ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana z Listino. Namen te direktive je "zlasti zagotoviti dosledno spoštovanje človeškega dostojanstva" in spodbujati uporabo 1. člena (varstvo človekovega dostojanstva) in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

55. V izhodišču tega dela obrazložitve mora Upravno sodišče najprej ugotoviti, da je Upravno sodišče v obdobju, ko je tožena stranka začela izvajati ukrep pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito v zaprtem objektu z bivalnimi kontejnerji, že zavzelo stališče, da je ukrep pridržanja v objektu s kontejnerji na kritični meji sprejemljivih (minimalnih) standardov iz Direktive o sprejemu 2013/33/EU in standardov, ki jih je razvilo ESČP v tovrstnih primerih v kontekstu varovanja pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja tujcev oziroma prosilcev za azil iz 3. člena EKČP, ki ustreza 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah.33 Vendar se v predhodnih primerih zaradi konkretnih pričevanj tožnikov na glavnih obravnavah in glede na nizko stopnjo konkretiziranosti tožbenih ugovorov sodišče ni spuščalo v natančno razčiščevanje okoliščin glede morebitne kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine. Kljub navedenima dvema sodbama z dne 13. 8. 2020 in 19. 8. 2020, ki sta na ta problem toženo stranka vsaj opozorili, se tožena stranka v izpodbijanem aktu s tem dejanskim in pravnim vprašanjem sploh ni ukvarjala in ga ni štela za pravno-relevantnega.

56. Ker gre v predmetni zadevi za izvajanje prava EU v smislu člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah, bo sodišče opravilo presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), s čimer bo sodišče pokrilo tudi vidik 18. člena Ustave in 3. člena EKČP, v delu, kjer se ti dve določbi nanašata na prepoved nečloveškega ravnanja.34 Sodišče EU je že v več sodbah potrdilo, da določilo 3. člena EKČP o prepovedi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ustreza določbi 4. člena Listine.35

57. Po splošnih opredelitvah Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) gre za nečloveško ravnanje v smislu 4. člena Listine, ko je sporno ravnanje načrtovano, se izvaja določen čas (več ur) in povzroča dejanske telesne bolečine ali intenzivno fizično ali psihično (duševno) trpljenje. Ravnanje pa po splošni opredelitvi postane poniževalno v smislu tega člena, ko je oseba omaloževana na način, da se med postopkom ne spoštuje človekovo dostojanstvo oziroma da se povzroča občutek strahu, tesnobe, manjvrednosti, zato da bi se posameznika moralno in fizično strlo. Žrtev se lahko počuti ponižano tudi takrat, ko drugi v takem ravnanju ne vidi nič poniževalnega. Čeprav je razlog oziroma namen poniževanja oziroma omaloževanja dejavnik, ki ga je treba upoštevati, neobstoj tega razloga oziroma namena ne izključuje kršitve pravice iz 3. člena EKČP.36

58. Nečloveško ravnanje mora dosegati minimalno stopnjo resnosti, da preide v okvir pravice iz 3. člena EKČP. Ocena te stopnje je relativna in je odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja žrtve.37 Da bi organ ali sodišče lahko ocenila, da je takšna minimalna stopnja nečloveškega ravnanja dosežena, mora(ta) upoštevati tudi druge dejavnike, predvsem: namen oziroma motiv za takšno ravnanje, čeprav odsotnost namena poniževanja žrtve ne pomeni, da ne gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje;38 kontekst, v katerem je prišlo do takšnega ravnanja, kar vključuje oceno splošne atmosfere, morebitne povečane napetosti, čustvene reakcije, v zvezi s katerimi je prišlo do takšnega ravnanja; tretji dejavnik je ranljivost žrtve, kar je podano, če je osebi odvzeta prostost, čeprav odvzem svobode neizogibno vodi do določenega občutka ponižanosti in trpljenja, kar je posledica že same narave ukrepa odvzema prostosti, zato to samo po sebi ne dosega ravni iz 3. člena EKČP.39

59. Bolj specialno za obravnavo prepovedi nečloveškega ravnanja v postopkih odvzema prostosti prosilcem za mednarodno zaščito pa so relevantni določeni zelo konkretni elementi režima pridržanja, ki jih bo sodišče v okoliščinah tega primera presojalo posamično, kakor jih je izpostavil tožnik v tožbi in se se pokazali na zaslišanjih tožnika in priče na glavni obravnavi.40 Pri tem bo sodišče upoštevalo dokazna pravila in standarde, ki jih je vpeljalo ESČP in sicer, da je temeljno breme dokazovanja kršitve 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine na tožniku, vendar pa pri tem ne gre za rigorozno uporabo načela affirmati incumbit probatio, kajti v teh primerih ima navadno ravno tožena stranka popoln dostop do vseh relevantnih okoliščin oziroma možnih dokazov. Zato se od tožnika pričakuje, da poda vsaj dokaj natančen opis okoliščin in da predloži dokaz, če je to praktično mogoče,41 potem pa je obveznost na toženi stranki, da z dokazi ovrže trditve pritožnika, kajti brez prepričljivih nasprotnih dokazov se tehtnica nagne na stran argumentov tožnika.42 Dokazni standard je "onkraj razumnega dvoma", lahko pa je zadosten dokaz tudi, če se več domnevnih dejstev med seboj močno in jasno povezuje in ujema.43

60. Kar zadeva prehrano, je tožnik v tožbi navedel, da je hrana slaba in ni vegetarijanska, čeprav je tožnik vegetarijanec iz verskih razlogov. Na zaslišanju tožnika se je izkazalo, da tožnik ni vegetarijanec iz verskih razlogov, ampak da ne je mesa in rib, ker ob tem dobi srbečico. Tožnik ni povedal, da je zaprosil za hrano brez mesa iz zdravstvenih razlogov in da bi mu bilo to zavrnjeno. Priča pa je na zaslišanju pojasnila, da dobijo pridržani tri obroke na dan, dobavitelj je zunanji ponudnik, da se hrana pripravljal v skladu z normativi (z vidika njene kaloričnosti in količine), da upoštevajo verska prepričanja in da iz zdravstvenih razlogov (po utemeljitvi zdravnika) omogočijo tudi poseben obrok. Po pogodbi ima dobavitelj obveznost dostavljati tudi vegetarijansko hrano. Če tujec konkretnega obroka ne sprejme, ima možnost hladnega obroka. Ker drugih ali drugačnih ugovorov tožnik glede prehrane ni imel, sodišče glede na sodno prakso ESČP44 v tem elementu ni našlo znakov posega v pravico iz 4. člena Listine.

61. Za element fizične varnosti, tožnik v tožbi ni navedel konkretnih ugovorov oziroma je dejal, da je za varnost poskrbljeno in ni omenjal strahu, konstantne negotovosti glede njegove fizične varnosti. Priča pa je na zaslišanju pojasnila, da se varnostnim izgredom poskušajo izogniti. Pozorni so na možne konflikte iz verskih ali etničnih razlogov in zaradi uporabe nedovoljenih substanc (zgolj) pri nekaterih. Vendar tudi po mnenju namestnika vodje Centra za tujce obvladujejo varnostno situacijo v tem kompleksu, čeprav je tudi že prišlo do primerov samo-poškodovanj, ker so pridržani želeli priti v Azilni dom. Pred vhodom v objekt s kontejnerji je zagotovljena 24-urna prisotnost policista, policisti so tudi dolžni izvajati proti požarne obhode objekta. Nameščen naj bi bil tudi protipožarni senzor. S tega vidika bivanjski režim ukrepa predmetnega pridržanja, upoštevajoč sodno prakso ESČP,45 ne posega v tožnikovo pravico iz 4. člena Listine.

62. Naslednji relevantni element z vidika prepovedi nečloveškega ravnanja oziroma varstva temeljnega človekovega dostojanstva je možnost opravljanje osnovne higiene, vključno z vprašanji urejenosti sanitarij, kopalnice, obleko in menjavanjem posteljnine ter čiščenjem bivalnih prostorov. Tožnik je v tožbi navedel, da je za 40 ljudi samo 10 WC-jev, kar pomeni samo en WC za deset ljudi, da nima svojih oblek; na zaslišanju pa je dodal, da vsak dan kdo zboli in da je kopalnica umazana, dva tuša delata, dva pa ne. Na zaslišanju je tožnik povedal nekoliko drugače in sicer, da ima možnost menjave in pranja perila in obleke. Priča je pojasnila, da sta v objektu 2 sanitarna kontejnerja, da so v kontejnerju 3 ali 4 pisoarji in školjke ter 3 ali 4 tuši. V konkretni zadevi je bistveno, da sta se tožnik in priča razlikovala glede števila ljudi, ki so nastanjeni v tem posebnem objektu. Tožnik je v tožbi navedel številko 40, priča pa je na zaslišanju povedala, da je v aktualnem času nastanjenih 15 oseb v obravnavanem objektu s kontejnerji, ki ima sicer kapaciteto za 90 oseb (po 6 oseb v 15 kontejnerjih). Na ta številčni podatek tožnik ni reagiral, ko je dobil možnost, da poda dodatne navedbe, ali postavlja vprašanja priči. Številka 40 se namreč pojavlja v različnih tožbah v tovrstnih sporih. Zato sodišče ni imelo razloga, da ne bi verjelo namestniku vodje Centra za tujce, da je v času pridržanja tožnika v tem objektu nastanjenih 15 tujcev in ne 40. Številko 15 je sprejela tudi pooblaščenka tožnika na glavni obravnavi (str. 14 Zapisnika o glavni obravnavi z dne 16. 9. 2020). Tožnik ni omenil nezmožnosti pravočasnega opravljanja potreb za osebno higieno zaradi čakalnih vrst ali v nezadostni zasebnosti, tako da sodišču ni bilo potrebno dodatno ugotavljati, ali število WC-jev in tušev zadošča za uporabo s strani 15 oseb. Priča je še pojasnila, da čiščenje opravlja služba Centra za tujce ter zunanji izvajalec. Čiščenje sanitarnih kontejnerjev poteka enkrat dnevno, pridržane pa se spodbuja, da skrbijo za čistočo v kontejnerjih, kjer bivajo. Čiščenje in pranje oblačil se opravlja znotraj Centra za tujce, če so oblačila pridržanih uničena, ali če tujci sami izrazijo željo po zamenjavi, jim center to omogoči. Center poskrbi za pranje in sušenje oblačil, posteljnina se redno menja, enkrat na teden. Tožnik je glede slednjega imel pripombo, da njegova posteljnina ni bila zamenjana, vendar je priča pojasnila, da se to lahko zgodi, če tujec v času menjave posteljnine počiva. Sodišče tudi v tem elementu ni našlo okoliščin, ki bi pomenile kršitev standardov 3. člena EKČP iz prakse ESČP. 63. Kar zadeva splošno zdravstveno oskrbo - brez upoštevanja okoliščin in ukrepov zaščite zaradi razširjenega virusa Covid-19 - tožnik ni imel pripomb, razen ko je navedel, da vsak dan kdo zboli. Tožnik je povedal, da zdravnik pride enkrat na teden, socialni delavci pa vsak dan. Priča je pojasnila, da center izvaja prevoze za tujce zaradi specialističnega pregleda (ultrazvok, odstranitev zoba, razne terapije). V glavnem objektu Centra za tujce so prostori namenjeni zdravstveni oskrbi. V zvezi s tem tožnik ni navedel, da je imel posebne potrebe, ki mu niso bile zadovoljene.

64. Po določbi členov 10(3) in 10(4) Direktive o sprejemu 2013/33//EU države članice zagotovijo, da lahko predstavniki Urada Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) komunicirajo s prosilci in jih obiščejo v pogojih, ki spoštujejo zasebnost, pri čemer se ta možnost uporablja tudi za organizacijo, ki v imenu UNHCR deluje na ozemlju zadevne države članice na podlagi sporazuma s to državo članico; države pa morajo zagotoviti tudi, da imajo pravni svetovalci in zagovorniki in predstavniki ustreznih nevladnih organizacij, ki jih država priznava, možnost komunicirati s prosilci in da jih obiščejo v pogojih, ki omogočajo zasebnost, kar se sicer lahko omeji, če je to objektivno potrebno zaradi varnosti, javnega reda ali poslovanja objekta za pridržanje, ne sme pa biti ta dostop "močno omejen ali onemogočen". To sicer ni samostojen element v okviru pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, vendar pa kršitev teh določb, ali dejstvo, da jih država ne implementira, lahko posredno pripelje do nečloveškega ravnanja s pridržanimi. Tožnik v zvezi s tem v tožbi ni ugovarjal oziroma je potrdil, da socialni delavci pridejo v objekt vsak dan, če ima kdo kakšno bolečino, dobi tablete, vzamejo perilo in smeti. Na zaslišanju na glavni obravnavi se je na podlagi izpovedbe priče potrdilo, da delavci v okviru socialne službe Centra za tujce vsak dan vstopajo v objekt, kjer so nameščeni kontejnerji, zdravstveni inšpektorat je dvakrat opravljal nadzor v tem objektu, obisk je opravil tudi delovni inšpektor, nadzor so opravili namestniki Varuha človekovih pravic in v času izvajanja glavne obravnave na sodišču naj bi tekle aktivnosti komisije Državne zbora za peticije, človekove pravice in enake možnosti v zvezi z okoliščinami v Centru za tujce. Vsi ti nadzori so se po pojasnilih priče odvijali v zadnjem mesecu in pol. Na posebno vprašanje sodišča je priča povedala, da so vsi omenjeni vstopili tudi v objekt, kjer so nameščeni kontejnerji. Kar zadeva dostop tožnika do UNHCR ali omenjene nevladne organizacije in pravnega zastopnika, tožnik v zvezi s tem ni imel ugovora. Priča je pojasnila, da pridržanim Center za tujce omogoča dostop do mobilnih telefonov, tako da vzpostavijo kontakt s svojci in pravnimi zastopniki. Pristopili so tudi k izvedbi namestitve večjega števila oddajnikov za konkretni objekt, da bi se izboljšala dostopnost do svetovnega spleta.

65. S tem sodišče prehaja na elemente režima pridržanja, ki so se v tem konkretnem primeru izkazali za bolj problematične z vidika 4. člena Listine. Tožnik se je sicer v tožbi in na zaslišanju pritoževal nad velikostjo prostora, to je kontejnerja, kjer ima tožnik svojo posteljo, predvsem v kontekstu zdravstvene situacije zaradi širjenja virusa Covid-19. Vendar bo sodišče ta element presojalo najprej brez upoštevanja okoliščin zdravstvenih ukrepov pred širjenjem virusa Covida-19. V tožnikovem kontejnerju namreč biva 6 tujcev, bivalna površina pa nima več kot 18m2. Tožnik je na zaslišanju navedel, da znaša površina kontejnerja 12ft x 6ft, priča pa je pojasnila, da je bivalna površina kontejnerja okrog 14m2 do nekako 15m2, kar za vsakega posameznika pomeni samo 2,5 m2. Upravno sodišče je že v omenjenih sodbah v zadevah I U 1172/2020-17 (19. 8. 2020, odst. 31) in I U 1126/2020-17 (13. 8. 2020, odst. 16) izpostavilo, da po standardih iz 3. člena EKČP, če ima pridržani na voljo manj kot 3m2 prostora v sobi, kjer biva (vključno s pohištvom, a brez sanitarij), to lahko samo po sebi zadošča za ugotovitev kršitve 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pa je mogoče ovreči v primerih, ko gre za pridržanje v okoliščinah, kjer se pridržani vsaj določen čas lahko giblje tudi v drugih prostorih takšnega centra in na dvorišču ob dnevni svetlobi in na svežem zraku.46

66. Tožnik ima svojo posteljo in ni navedel, da se ne more gibati po kontejnerju,47 vendar pa je v zadevi odločilno, da se tožnik ob upoštevanju (pre)majhne površine v kontejnerju lahko prosto giba izven kontejnerja in znotraj objekta, kjer so nameščeni kontejnerji, kjer je tudi šotor za verske obrede, oziroma so tudi ostali kontejnerji, med katerimi se tožnik lahko prosto giba v objektu približne površine 50 x 30 metrov. Kontejner ima okna, tako da nekaj svetlobe lahko pride v kontejner; ima zračnik in grelnik, zrak pride v kontejner tudi skozi vrata in okna, ki niso zablokirana, pri čemer objekt, kjer so kontejnerji, ni v celoti zazidan, tako da zrak prihaja tudi preko mrežastih vrat v objekt, ki so velikosti 8 x 10 metrov ali 8 x 8 metrov, in skozi odprtine velikosti od 2,5 do 3 m2 pod nivojem strehe. V kontejnerju je elektrika in luč s stikali ter vtičnicami. Teh odprtin je 10, po pet na vsaki strani. Takšna so bila konkretna pojasnila priče na zaslišanju na glavni obravnavi, ki jim tožnik ni oporekal. Tožnik zaradi navedene specifike objekta ni v osebni izolaciji, ker se prosto giba po objektu in po navedbah priče lahko teče, tujci tudi sodelujejo pri družabnih igrah znotraj tega objekta oziroma se družijo med seboj.48 Kritičen problem predmetnega objekta z vidika standardov iz prakse ESČP je omejen dostop dnevne svetlobe. To je potrdil tožnik na zaslišanju. Priča ni zanikala dejstva o omejenem dostopu dnevne svetlobe v objekt ob njenem pojasnilu, da je dnevna svetloba zagotovljena zaradi specifične značilnosti objekta, ki je deloma odprt, a je količina dnevne svetlobe odvisna od vremenskih razmer. Glede na to, da iz navedb priče ne izhaja, da bi bile kapacitete (180 oseb) glavnega objekta Centra za tujce zasedene, bi se uporaba objekta s kontejnerji za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito pokazala za neopravičljivo. Vendar je priča okoliščine uporabe objekta s kontejnerji razumno pojasnila na naslednji način:

67. Začetek poskusov uporabe kontejnerjev sega v leti 2015 in 2016. Vendar praksa njihove uporabe zaradi upada migrantskega vala ni bila uresničena. Ta enota (objekt) z bivanjskimi kontejnerji pa se je začela uporabljati v letu 2020. Za to se je odločilo vodstvo Centra za tujce zaradi ukrepov zoper širjenje virusa Covid-19 z namenom zmanjšati stike med tujci, tako da so s tem ukrepom zmanjšali število oseb na posameznem oddelku. Iz tega pričanja izhaja, da ni šlo za neko "politično" odločitev v t.i. "boju zoper nezakonite migracije" in glede na že opisano delno odprtost objekta s kontejnerji odločitve za uporabo tega objekta s strani vodstva Centra za tujce ni mogoče označiti kot slabo-namerno ali arbitrarno odločitev, ki ne bi imela razumne podlage v specifičnih razmerah zaradi razširjenosti virusa Covid-19. 68. Ko je ESČP namreč postavilo standarde, ki jih Upravno sodišče uporablja v tem primeru, ni šlo za okoliščine zdravstvene krize globalnih razsežnosti. Zato je v zvezi s tem pomembna pojasnitev okoliščin, ki jo je podala priča na glavni obravnavi, da upoštevajo navodila in ugotovitve nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), da je previden čas, ko se pokaže, da oseba ni več kužna, od 10 do 14 dni. Priča je na posebno vprašanje sodišča torej pojasnila, da ima Center za tujce poseben program varstva z vidika potreb zaščite pred pandemijo Covid-19. Po pojasnilih priče na glavni obravnavi je v povprečju vsak tujec pridržan približno 14 ali 15 dni v predmetnem posebnem objekti, potem pa je premeščen v glavno stavbo Centra za tujce, čeprav se je po navedbah priče tudi zgodilo, da je bil tujec v omenjenem objektu tudi do 3 tednov. Tudi za tujca, ki je pridržan v omenjenem objektu od 3. 9. 2020, je priča povedala, da navedene okoliščine za premestitev v glavni objekt Centra za tujce še niso izpolnjene. Priča je povedala, da v isti kontejner nameščajo tujce, ki so pred tem skupaj potovali. Navodila o uporabi mask in ustrezne higiene so v navodilih v 16 jezikih. Do dneva obravnave so imeli 3 potrjene primere okužbe s Covidom-19. Vse tri osebe so ustrezno namestili v ločeni del objekta. Ob stotih opravljenih testih za Covid-19 drugih primerov okužb niso imeli.

69. V tem kontekstu je tožnik povedal, da ga je strah okužbe, da ni na voljo razkužil in mila, da pa imajo dovolj zaščitnih mask. Opisani strah tožnika je razumljiv, vendar je tudi objektivno opravičljiv in na splošno prisoten in ne samo v predmetnem objektu. Priča je pojasnila, da so razkužila visoko vnetljiva zaradi vsebnosti od 60% do 80% alkohola in da "domneva", da so zaradi te vsebnosti vnetljivih snovi potrebni "določeni ukrepi"; sicer za to skrbi zdravstvena služba centra. Sodišče ne dvomi, da vodstvo Centra za tujce v sodelovanju z NIJZ ne bi moglo najti rešitve, ki bi omogočala dostop do razkužil za pridržane ob upoštevanju varnostnih standardov. Priča ni pojasnila, da to nikakor ne bi bilo mogoče zagotoviti iz varnostnih razlogov oziroma je navedla, da bo preverila okoliščine glede individualnega dostopa do razkužil. Socialna služba sicer po pojasnilih priče pridržane stalno opozarja na higieno kašlja, varnostne ukrepe, razdaljo, uporabo mask, v skladu s priporočili.

70. Tožnik torej ima možnost hoje kadar koli izven kontejnerja, vendar znotraj objekta, kjer so nameščeni kontejnerji. Vendar pa z vidika pravice iz 4. člena Listine obstaja absolutna zahteva, da mora imeti vsaka oseba možnost vsaj 1 ure telesne aktivnosti (tudi lahko zgolj sprehoda) na "prostem" ("open air").49 Tožnik je ta vidik spora izrecno izpostavil že v tožbi. Tožena stranka se do tega v dogovoru na tožbo ni opredelila. Tožnik sicer telesno aktivnost lahko izvaja v objektu med kontejnerji, ne pa izven tega objekta na dvorišču območja Centra za tujce, ki je sicer ograjeno in opremljeno z video kamerami. Ker gre za nepogrešljiv element v izvrševanju vsake oblike pridržanja oziroma odvzema prostosti, ni presenetljivo, da je zakonodajalec EU posebej določil, da se pridržanim prosilcem "omogoči dostop do površin na prostem" (člen 10(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU). V angleški različici direktive je uporabljen izraz "open-air space," v francoski različici je uporabljen izraz "espace en plein air", v italijanski različici "spazio all'aria aperta", v hrvaški različici pa mora biti to "prostor na otvorenome". Gre za telesno aktivnost na prostem ("outdoor expercise"), ki ga ESČP poimenuje kot temeljno komponento zaščite vsakogar, ki mu je vzeta prostost in zato ne more biti prepuščena diskreciji organa.50 Na primer v zadevi, kjer je pridržani imel možnost telesne aktivnosti na prostoru, ki je bil samo 2m2 večji od celice, prostor je bil ograjen s 3 metre visokim zidom, nad tem prostorom pa so bile kovinske rešetke z mrežo, ki so zakrivale prost pogled v nebo, je ESČP odločilo, da to ne ustreza zahtevi po možnosti vsakodnevne telesne aktivnosti na prostem oziroma na odprtem odprtem. Enako tudi v predmetni zadevi pogled skozi kovinska, zamrežena vrata v objektu, kjer so nameščeni kontejnerji, in kjer je streha zidana ter je pet odprtin na dveh straneh objekta pod nivojem strehe, očitno ne pomeni odprtega prostora v smislu člena 10(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. V tem smislu torej izpodbijani akt posega v pravico tožnika iz člena 4. Listine, četudi tožnik ni izkazal, da ima kakršno koli (p)osebno okoliščino, ki bi ga uvrščala med posebej ranljive prosilce za mednarodno zaščito. V tej zvezi je v tožbi navedel slabo počutje, utesnjenost, depresivnost, ni pa tega kakor koli posebej izpostavil na zaslišanju.

71. Na posebno vprašanje pooblaščenke (str. 14 Zapisnika o glavni obravnavi z dne 16. 9. 2020), ali priča meni, da bi bilo mogoče organizirati pridržanje v obravnavanem objektu tako, da bi teh 15 tujcev imelo možnost gibanja na prostem vsaj 1 ure na dan, je priča odgovorila, da meni, da bi bilo mogoče odločen čas gibanja zagotoviti izven kompleksa, kjer so kontejnerji. Ker v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine ni dovoljeno poseči pod nobenim pogojem in ker se je na zaslišanju izkazalo, da je problem režima pridržanja v konkretnem primeru v elementu možnosti enourne telesne aktivnosti na prostem, ki jo je zelo verjetno dejansko tudi možno zagotoviti za pridržane v omenjenem objektu, je sodišče odločilo, kot izhaja iz prve točke izreka. Izpodbijani ukrep namreč ni nezakonit z vidika druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki se povezuje z določbo drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU,51 ki ima neposredni učinek, ampak z vidika 4. člena Listine.

72. Na tej podlagi je sodišče tožbi delno ugodilo, ker je tožena stranka kršila materialno pravo iz člena 10(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi z 4. členom Listine, pri čemer niti ni ugotavljala in upoštevala tega vidika spora. Zato je sodišče tožbi delno ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi z 26. členom Direktive o sprejemu 2013/33/EU in 47. členom Listine in je odločilo, da tožena stranka lahko izvršuje ukrep pridržanja na podlagi sklepa št. 2142-2175/2020/4 (1312-33) z dne 4. 9. 2020 na način, da bo tožniku brez nepotrebnega odlašanja omogočila, da bo imel najmanj eno uro na dan možnost gibanja na prostem, ob dnevni svetlobi, izven objekta Centra za tujce ali objekta, kjer so nameščene bivalne enote (kontejnerji), vendar znotraj območja Centra za tujce, Postojna. Zaradi absolutnosti pravice iz 4. člena Listine sodba učinkuje z dnem prejema s strani strank. Zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke, ki so navedeni v odstavku 20 te sodbe in za vpogled v oddajo Focus (24ur) z dne 13. 9. 2020, ki ga je pooblaščenka tožnika podala na glavni obravnavi, je sodišče utemeljilo na sami glavni obravnavi. Sodišču ni poznano oziroma pooblaščenka ni konkretizirano utemeljila, da gre pri navedenih prispevkih v medijih za obravnavo pravno relevantnih vidikov pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja v elementih, ki so relevantni z vidika 4. člena Listine oziroma sodne prakse ESČP. Sodišče je imelo na podlagi zaslišanja tožnika in priče, brez da bi opravilo ogled v Centru za tujce, dovolj podlage za presojo v predmetni zadevi glede na obseg in vsebino tožbenih ugovorov ter navedb tožnika na glavni obravnavi.

73. V preostalem delu je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

1 Uradni zaznamek strokovne sodelavke na Upravnem sodišču K. K. z dne 15. 9. 2020. 2 Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001. 3 Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003. 4 Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008. 5 Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001. 6 Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4. 7 Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985. 8 Amuur v. France, odst. 42, 48; Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 64. 9 Glej na primer: odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. 10 Pravni vir za zvezo med pravom EU in EKČP je člen 6(1) in (3) Pogodbe o EU ter člen 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah; glej tudi uvodno izjavo št. 10 iz Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju. Direktiva o sprejemu 2013/33/EU. 11 Člen 2(h) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. 12 Ukrep pridržanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustreza ukrepu pridržanja iz člena 8(3)(b9 Direktive o sprejemu 2013/337EU. 13 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 35, 40; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 47, 52. 14 C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, FMS in ostali, 14. 5. 2020, odst. 100. 15 Glej mutatis mutandis: sodba Sodišča EU v zadevi C-585/18, C-624/18 in C-625/18, A.K., 19. 11. 2019, odst. 120. 16 Glej: sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, odst. 9; (tudi I Up 15/2016, 24. 2. 2016). 17 Mutatis mutandis glej člen 9(5) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ter sodbo ESČP v zadevi Aziomov v. Russia, odst. 151-152. 18 C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, FMS in ostali, 14. 5. 2020, odst. 262. 19 Ibid. odst. 264. 20 Direktiva 2008/115/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, Uradni list EU, L 348/98, 24. 12. 2008; v nadaljevanju: Direktiva o vračanju 2008/115. 21 C-146/14 PPU, Mahdi, 5. 6. 2014, odst. 62, 64. 22 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 60; C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 32. 23 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 57, 64; glej tudi C-18/16, K., 14. 9. 2017 (odst. 41). 24 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 52. 25 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016. odst. 63. 26 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46, 48. 27 Ibid. odst. 42. 28 V zadevi K je namreč Sodišče EU presojalo abstraktno pravno vprašanje, ali je člen 8(3), prvi odstavek, (a) in (b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU skladen s členom 6 Listine EU o temeljnih pravicah in je razsodilo, da je skladen s primarnim pravom (glej odstavka 49 in 53 ter izrek sodne odločbe), pri čemer je v že omenjenih odstavkih 43-45 opredelilo, kaj morajo države članice urediti v nacionalni zakonodaji. Direktiva o sprejemu 2013/33/EU ne vsebuje določbe, kot je določba člena 2(n) Uredbe EU 604/2013, po kateri morajo biti objektivni kriteriji begosumnosti določeni v zakonu, poleg tega je pogoj znatne begosumnosti po Uredbi EU 604/2013 drugače umeščen v sistem možnih razlogov za pridržanje, in sicer je to popolnoma samostojen in edini razlog za pridržanje, med tem ko je po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU ta razlog postavljen kot dopolnjujoč razlog določitvi elementov za mednarodno zaščito, ki jih drugače ne bi bilo mogoče pridobiti, kot s pridržanjem iz člena 8(3)(b) Direktiva o sprejemu 2013/33/EU. Poleg tega pa so v Direktivi o sprejemu 2013/33/EU še štirje drugi razlogi za pridržanje. Zaradi tega in ker je Upravno sodišče v tej konkretni zadevi, kot je razvidno iz nadaljevanja sodbe, ugotovilo, da ni dvoma, da je tudi v času sodne presoje v tem upravnem sporu utemeljeno sklepati, da bi tožnik pobegnil, če ne bi bil pridržan, sodišče v tem upravnem sporu ni vleklo vzporednic s sodno presojo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019 in sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 882/2018-14 z dne 24. 4. 2018, kjer pa tožena stranka niti ni ugotovila nobenih elementov begosumnosti pri tožniku. 29 Direktiva o sprejemu 2013/33/EU ima namreč posebno določbo (čelna 8(4)) po katerem, "države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu." 30 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 39. 31 Ibid. odst. 35, 41, 46, 48. 32 C-391/16, C-77/17 in C-78/17, M in X.X., 14. 5. 2019, odst. 94. 33 Sodbi Upravnega sodišča v zadevah: I U 1172/2020-17, 19. 8. 2020, odst. 31, I U 1126/2020-17, 13. 8. 2020, odst. 16. 34 Glej mutatis mutandis: sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1490/2019-92, 22. 6. 2020, odst. 218. 35 C. K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 67-68; MP, C-353/16, 24. 4. 2018, odst. 37; Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 91; Ibrahim, C-297/17, odst. 89; glej tudi: M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 38; Abdida, C-562/13, 18. 12. 2014, odst. 47. 36 M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 220. 37 Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 159; M.S.S. v Belgium and Greece, odst. 219. 38 Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, odst. 160. 39 Ibid. odst. 160. Več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1490/2019-92, 22. 6. 2020, odst. 350-357. 40 Celovito o teh elementih varstva prepovedi nečloveškega ravnanja v zvezi z Direktivo sprejemu 2013/33/EU glej: Detention of Asylum Seekers and Irregular Migrants and the Rule of Law: Checklists and European Standards, European Law Institute, 2017 (Vienna), Standard 33. Conditions of detention, str. 295-307. 41 Visloguzov v. Ukraine, App. no. 32362/02, 20. 5. 2010, odst. 45. 42 Gubin v. Russia, App. no. 8217/04, 17. 6. 2020, odst. 56, Khudoyorov v. Russia, App. no. 6847/02, 8. 11. 2005, odst. 113, Alimov v. Turkey, App. no. 14344/13, 6. 9. 2016, odst. 74. 43 Koktysh v. Ukraine, App. no. 43707/07, 10. 12. 2009, odst. 90; Salman v. Turkey, App. no. 21986/93, 27. 6. 2000, odst. 100; Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 127, 168. 44 Glej na primer: M.S. S. v. Belgium nd Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 263. 45 Ibid. odst. 263. 46 Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 166; Alimov v. Turkey, App. no. 14344/13, 6. 9. 2016, odst. 78; Mohamed Jama v. Malta, App. no. 10290/13, 26. 11. 2016, odst. 92; Aden Ahmed v. Malta, App. 55352/12, 9. 12. 2013, odst. 87. 47 Glej: Aden Ahmed v. Malta, App. no. 55352712, 23. 6. 2013, odst. 87. 48 Konkretneje o teh minimalnih standardih glej: Detention of Asylum Seekers and Irregular Migrants and the Rule of Law: Checklists and European Standards, European Law Institute, 2017 (Vienna), Standard 33. Conditions of detention, str. 302. 49 Abdulalhi Elmi and Aweys Abubakar v. Malta App. no. 25794/13 and 28151713, 22. 11. 2016, odst. 102. 50 Alimov v. Turkey, App. no. 14334/13, 6. 9. 2013, odst. 83; Mohamed Jama v. Malta, App. no. 10290/13, 25. 11. 2015, odst. 93 51 Po tej določbi, kadar se v okviru sodnega postopka izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti.