Up-218/98

22.7.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. D., M. V., B. V. in U. V., vseh iz L. na seji senata dne 22. julija 1998

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba M. D., M. V., B. V. in U. V. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 315/95 z dne 4.6.1998 se sprejme v obravnavo.

2.Do končne odločitve v postopku odločanja o ustavni pritožbi se zadrži izvršitev sodbe, navedene v 1. točki tega izreka.

O B R A Z L O Ž I T E V

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče odpravilo odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti št. 464-00/128/94-M z dne 23.1.1995. Ministrstvo je s to odločbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke M. d.d., Ljubljana (v postopku denacionalizacije opredeljene kot zavezanec) zoper odločbo Sekretariata za gospodarstvo in obrt takratne Občine Ljubljana - Šiška št. 03/01-301-10/92 z dne 20.7.1994, s katero je bilo odločeno o denacionalizaciji podržavljenega podjetja v obliki vzpostavitve lastninskega deleža na družbenem kapitalu zavezanca.

2.Pritožniki v ustavni pritožbi navajajo, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo, s katero je odpravilo odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnost, napravilo pravni sklep, da naj bi prejeta kupnina ali odškodnina za porušeno nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije, ne predstavljala premoženja podržavljenega podjetja, in da naj bi zato tožeča stranka ne bila zavezanec po drugem odstavku 51. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93 - v nadaljevanju: ZDen). Po mnenju pritožnikov pa je takšno sklepanje napačno, ker naj bi bila tudi takšna denarna sredstva premoženje gospodarske družbe. S sprejetim načelnim stališčem v izpodbijani odločbi naj bi bilo Vrhovno sodišče denacionalizacijskim upravičencem odvzelo možnost, da svoje podržavljeno premoženje pridobijo na kapitalu pravne osebe, ki naj bi bila obogatena s kapitalom, ki izvira iz porušene podržavljene nepremičnine. S tem naj bi bila pritožnikom kršena ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zato predlagajo odpravo izpodbijane sodbe in zadržanje izvršitve izpodbijane sodbe ter ohranitev veljave izreka odločb upravnih organov prve in druge stopnje do končne odločitve Ustavnega sodišča.

3.Senat Ustavnega sodišča je odločil, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločilo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali je bila z izpodbijano sodbo storjena zatrjevana kršitev ustavnih pravic.

4.Na podlagi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) lahko senat po sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo nastale težko popravljive škodljive posledice. Izvršitev izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča bi v konkretnem primeru pomenila ponovno odločanje upravnega organa druge stopnje. Pristojni organ bi moral v tridesetih dneh izdati nov upravni akt, pri čemer pa bi bil vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Predmet odločanja o ustavni pritožbi pa bo ravno presoja, ali so bile z navedenim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča pritožnikom kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato bi morebitno ponovno odločanje v upravnem postopku lahko po nepotrebnem zavleklo že tako dolg denacionalizacijski postopek, poleg tega pa tudi morebitni postopek lastninskega preoblikovanja. Čakanje na ponovno odločanje v upravnem postopku in ponovno sodno varstvo zoper takšno odločitev bi lahko že ogrozilo pravico pritožnikov do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave.

5.Pritožnikom bi zaradi takega podaljšanja postopkov, v katerih uveljavljajo svoje pravice, torej lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Zaradi zadržanja izvršitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča pritožbeni organ o pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa ne sme izdati nove odločbe, dokler Ustavno sodišče ne bo odločilo o utemeljenosti ustavne pritožbe.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena in 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi : predsednik senata dr. Tone Jerovšek in sodnika mag. Matevž Krivic in dr. Lovro Šturm.

Predsednik senatadr. Tone Jerovšek

O D L O Č B A

Up-218/98

22.10.1998

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi M. D., M. V., B. V. in U. V., vseh iz L. na seji dne 22. oktobra 1998

o d l o č i l o :

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. U 315/95 z dne 4.6.1998 se odpravi.

2.Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

O B R A Z L O Ž I T E V

A.

1.Pritožniki izpodbijajo sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila odpravljena odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti o zavrnitvi pritožbe zoper odločitev prvostopnega upravnega organa o vzpostavitvi lastninskega deleža na družbenem kapitalu. Po mnenju pritožnikov naj bi bila pravna oseba zavezanec za vračilo premoženja, ker naj bi bil v premoženju te pravne osebe kapital, ki izvira iz kupnine ali odškodnine za po podržavljenju porušeno nepremičnino. Takšna denarna sredstva naj bi bila premoženje gospodarske družbe, ker naj bi kapital podjetja obstajal v vseh oblikah, v premičnih in nepremičnih stvareh, v denarju, v vrednostnih papirjih, v kapitalskih deležih. Po mnenju pritožnikov bi Vrhovno sodišče pravno stališče iz izpodbijane sodbe lahko sprejelo le, če bi bilo v Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93 in 65/98 - v nadaljevanju: ZDen) posebej določeno, da kupnina ali odškodnina za porušeno nepremičnino kot ena od oblik kapitala ne sodita v premoženje v smislu drugega odstavka 51. člena ZDen. Pritožniki navajajo, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo upravičencem do denacionalizacije odvzelo možnost, da svoje podržavljeno premoženje pridobijo na kapitalu pravne osebe, ki je z njihovim premoženjem obogatena. Zato naj bi jim bila kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. V vlogi z dne 14.9.1998 pa navajajo še, da sta jim bili z izpodbijano sodbo kršeni tudi pravici iz 35. in 74. člena Ustave, ker naj bi upravičenci v postopku denacionalizacije lahko izbirali med oblikami vrnitve premoženja po ZDen.

2.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo na seji dne 22.7.1998 in zadržal izvršitev izpodbijane sodbe do končne odločitve v postopku odločanja o ustavni pritožbi. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

3.Ustavna pritožba je bila poslana tudi družbi M. d.d., Ljubljana, ki v odgovoru na ustavno pritožbo navaja, da je ZDen določil poseben pravni naslov za vračanje premoženja. Le-to naj bi se vračalo v naravi, v primerih, ko vrnitev ni več mogoča ali pa bi pomenila večjo krivico, pa v obveznicah. Glede na določbe 51. člena ZDen naj sredstvo, ki ga je "zavezanec" prodal, od dneva prodaje ne bi bilo več v njegovem premoženju. Glede na to, da je bila na podlagi kupne pogodbe stvar izročena kupcu, naj bi jo imel kupec v svojem premoženju, če je ni odsvojil oziroma če mu ni bila stvar odvzeta ali uničena. To osebo - kupca naj bi bil ZDen določil za zavezanca, ker naj bi bilo v primeru, da bi zakonodajalec določil za zavezanca osebo, ki je stvar pred uveljavitvijo ZDen odsvojila ali ji je bila odvzeta, potrebno rešiti "labirint pravnih in strokovnih težav". Podržavljeno zemljišče s stavbo naj bi bilo na podlagi kupne pogodbe z dne 28.8.1967 prešlo v last takratne občine, zato naj bi bila za vrnitev podržavljenega premoženja v konkretnem primeru zavezana občina. Če pa bi bilo pravno stališče pritožnikov pravilno, pa naj bi bilo potrebno upoštevati, v kakšnem deležu je ta družba pravna naslednica prodajalca.

B.

4.Ustavno sodišče ne more presojati kršitev materialnega prava samih po sebi, pač pa le v primeru, če nepravilna uporaba zakona obenem predstavlja tudi kršitev katere od ustavnih pravic. Glede vprašanja, kakšno ustavnopravno varstvo mora uživati pravica zahtevati vrnitev podržavljenega premoženja, je Ustavno sodišče že v prvih zadevah, v katerih je ocenjevalo ustavnost posameznih določb ZDen, sprejelo stališče, da pravica do denacionalizacije pomeni upravičenje, ki ima svoj temelj v ustavni pravici do lastnine. V skladu s tem stališčem je lahko poseg v pravico do denacionalizacije tudi poseg v ustavno pravico.

5.Prvostopni upravni organ je v denacionalizacijskem postopku odločil, da je družba M. d.d., Ljubljana, dolžna upravičencem, prejšnjim lastnikom P. A., vrniti podržavljeno podjetje z vzpostavitvijo lastninskega deleža na družbenem kapitalu. Družba M. se je zoper tako odločitev pritožila in ugovarjala pasivno legitimacijo, ker da ni zavezanec v postopku denacionalizacije.

Ministrstvo je pritožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je z izpodbijano sodbo tožbi tožeče stranke M. ugodilo in odpravilo odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti št. 464- 00/128/94/P-M z dne 23.1.1995. Po mnenju Vrhovnega sodišča je pri določitvi zavezanca po 51. členu ZDen treba upoštevati 2. člen istega zakona, kar naj bi pomenilo, da se zavezanec ugotavlja glede na možno obliko denacionalizacije.

6.Prvi odstavek 8. člena ZDen določa, da se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Drugi odstavek 51. člena ZDen pa določa, da so zavezanci za vrnitev podržavljenih podjetij podjetja oziroma druge pravne osebe, v katerih premoženju so sredstva oziroma premoženje podržavljenih podjetij. Na podlagi 37. člena ZDen se premoženje (kapital) iz 13. člena ZDen vrača z vzpostavitvijo lastninskega deleža upravičenca na družbenem kapitalu pravnih oseb, ki so naslednice sredstev oziroma premoženja podržavljenih podjetij.

7.V konkretnem primeru je bilo podržavljeno podjetje, katerega nepremičnine so bile dodeljene pravnemu predniku družbe M. Glede na to, da je pravni prednik navedene družbe nepremičnine odsvojil, navedena družba meni, da ne more biti zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja. Dejansko je bil objekt po odsvojitvi porušen, zemljišče pa zaradi stanovanjske gradnje na novo pozidano. Dejstvo je, da stvari, ki je več ni, ni mogoče vračati v naravi, ovira za vračanje zazidanega stavbnega zemljišča pa je določena v 32. členu ZDen.

8.Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-169/93 z dne 30.6.1994 (Uradni list RS, št. 42/94, OdlUS III, 83) zavzelo stališče, da je v javnem interesu, da se plačilo javnih obveznosti, ki bi se sicer moralo izvršiti prek Slovenskega odškodninskega sklada, nadomesti z določitvijo kapitalskega deleža v podjetju, če se upravičenec do denacionalizacije po lastni presoji odloči za tako obliko denacionalizacije namesto odškodnine. V odločbi št. U-I-147/93 z dne 19.1.1995 (Uradni list RS, št. 18/95, OdlUS IV, 5) pa je posebej poudarilo, da je vsako povečanje možnosti vračanja v naravi - kadar so izpolnjeni drugi pogoji po ZDen - v javnem interesu, saj se na ta način popolneje popravijo krivice, hkrati pa se ne obremenjujejo odškodninski skladi in Republika Slovenija. Ovire, zaradi katerih premoženja upravičencem ni mogoče vrniti v naravi, so z zakonom določene in temeljijo na osnovnem izhodišču, da se s popravljanjem krivic ne sme delati novih.

9.Glede na to, da v konkretnem primeru nepremičnin, ki so bile med sredstvi podržavljenega podjetja, v naravi ni mogoče vrniti (zaradi porušenja in naknadne pozidave), je potrebno ugotoviti, ali obstaja možnost vračila nadomestnega premoženja. Šele če te možnosti ni, oziroma, če bi upravičenci na podlagi 40. člena ZDen odklonili vrnitev po določbah 34. in 37. člena ZDen, imajo upravičenci pravico do odškodnine. Pritožniki pa v konkretnem primeru zahtevajo denacionalizacijo po 37. členu ZDen, torej v obliki vzpostavitve lastninskega deleža na kapitalu pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja. Podlago za vzpostavitev lastninskega deleža na pravni osebi daje tudi prvi odstavek 42. člena ZDen, ki med drugimi določa takšno obliko denacionalizacije, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža.

10.Vrhovno sodišče se sklicuje na definicijo premoženja iz 8. člena ZDen, vendar pa se 37. in 51. člen ne nanašata samo na premoženje podržavljenih podjetij, ampak tudi na njihova sredstva. Glede na to, da je zakonodajalec v navedenih členih poleg besede premoženje uporabil tudi besedo sredstva, je treba razlagati, da navedeni določbi premoženje pravnih oseb določata širše, kot ga opredeljuje prvi odstavek 8. člena ZDen. Sredstva podržavljenih podjetij pa so lahko v desetletjih po podržavljenju spreminjala svojo obliko. Tako je na primer pravna oseba, ki je po podržavljenju prevzela premičnine (stroje), pa jih je kasneje nadomestila z novimi, še vedno zavezana za denacionalizacijo do višine vrednosti tistih premičnin, ki so bila sredstva podržavljenega podjetja. Podobno je kot sredstva treba upoštevati tudi plačano kupnino oziroma odškodnino za nepremičnine, ki so bila sredstva podržavljenega podjetja. Iz dokumentacije celo izhaja, da je bila kupnina, dana pravnemu predniku družbe M., uporabljena za preselitev obrata M. na novo lokacijo, izgradnjo in zagon obrata na novi lokaciji.

11.Glede na to, da je irelevantno, v kakšni pojavni obliki se nahajajo sredstva podržavljenih podjetij v pravnih osebah, je na podlagi drugega odstavka 51. člena in prvega odstavka 37. člena ZDen šteti tudi pravno osebo, ki je prvotno obliko sredstev zamenjala za drugo obliko sredstev, še vedno za zavezanca za denacionalizacijo v obsegu, v kakršnem je ta sredstva obdržala - v konkretnem primeru to pomeni do revalorizirane višine kupnine po kupoprodajni pogodbi iz leta 1967, ki naj bi bila sklenjena namesto razlastitve oziroma namesto upravnega prenosa pravice uporabe na nepremičninah. V tem delu so namreč sredstva še ostala med premoženjem te pravne osebe. V ostalem delu pa lahko pritožniki uveljavljajo odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada oziroma delnicah, s katerimi ta sklad razpolaga.

12.Načelo ZDen, da se premoženje primarno vrača v naravi, izhaja iz namena zakonodajalca, da se z denacionalizacijo popravijo krivice, storjene s podržavljenjem premoženja. Obstoj možnosti vračila v naravi (kar naj bi predstavljala tudi denacionalizacija v obliki nadomestnega premoženja) po navedenih določbah ZDen daje upravičencem do denacionalizacije pravno varovana upravičenja, da se jim premoženje vrne v taki obliki.

13.Zato napačna interpretacija določb ZDen, zaradi katere je Vrhovno sodišče denacionalizacijskim upravičencem odreklo vrnitev podržavljenega premoženja v obliki nadomestnega premoženja, predstavlja kršitev 33. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča odpravilo in v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču, da o njej odloči v skladu z zakonom in ob spoštovanju ustavne pravice pritožnikov, tako kot izhaja iz razlogov te odločbe.

14.Posebno vprašanje v navedenem primeru je, ali so bila v njem izčrpana vsa pravna sredstva v smislu 51. člena ZUstS. Izčrpanje pravnih sredstev po 51. členu ZUstS se nanaša na pravna sredstva, ki so učinkovita za varstvo pritožnikove ustavne pravice ob vložitvi ustavne pritožbe, takih sredstev pa pritožniki v obravnavanem primeru nimajo na razpolago in je torej treba šteti, da so bila pravna sredstva izčrpana. V navedenem primeru bi namreč moral upravni organ druge stopnje, ki je po tretjem odstavku 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, pri ponovnem odločanju o pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje ugoditi pritožbi zavezanca do denacionalizacije, take odločbe pa pritožniki glede na navedeno pravno stališče Vrhovnega sodišča ne bi mogli uspešno izpodbijati. Enako pravno stališče je Ustavno sodišče sprejelo že v odločbi št. Up-61/94 z dne 1.12.1994 (OdlUS III, 129). Po njeni pravnomočnosti bi nastala v smislu navedenih določb ZDen kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine.

Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že zaradi tega, ker je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo pravico iz 33. člena Ustave, se v presojo o obstoju kršitve pravic iz 35. in 74. člena Ustave ni bilo potrebno spuščati.

C.

15.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč - Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude, dr. Dragica Wedam - Lukić in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k : dr. Lovro Šturm