14. 1. 2015

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Jožice Petrovič, Kidričevo, ki jo zastopa Slavka Grabrovec - Junger, odvetnica na Ptuju, na seji 14. januarja 2015

odločilo:

Točka II izreka sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 508/2012 z dne 17. 1. 2013, kolikor se nanaša na I. točko izreka sklepa Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 408/2012 z dne 17. 10. 2012, in I. točka izreka sklepa Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 408/2012 z dne 17. 10. 2012 se razveljavita. Zadeva se vrne Upravnemu sodišču, Oddelku v Mariboru, v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica izpodbija sklep Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, s katerim je bila zavržena njena tožba zoper odločitev v inšpekcijski zadevi zaradi nelegalne gradnje prizidka k stanovanjski hiši. Vrhovno sodišče je sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo in pritožničino pritožbo zavrnilo. Po stališču sodišč pritožnica ni izkazala, da izpodbijana inšpekcijska odločitev posega v njeno pravico ali na zakon oprto korist, in tako ni izkazala pravnega interesa za vsebinsko odločanje o svoji tožbi. Iz izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da v spisu upravne zadeve ni nobenega dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno pritožničino lastninsko ali drugo upravičenje na spornih objektih oziroma zemljiščih (razen najemne pogodbe za hišo iz leta 1968). Zato pritožnica ni izkazala, da bi morala biti ona zavezanka za odstranitev spornega prizidka ali da je lastnica spornega zemljišča oziroma kot pravna naslednica lastnica ali investitorka prizidka. Kot dejanska uporabnica prizidka pa pritožnica po presoji sodišč ni izkazala pravnega interesa, temveč samo dejanski interes.

2.Pritožnica zatrjuje kršitve pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Nasprotuje stališču sodišč, da ni izkazala pravnega interesa. Navaja, da je prizidek, na katerega se nanaša odločitev v inšpekcijski zadevi, sestavni del objekta, v katerem prebiva že od rojstva.

3.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-425/13 z dne 17. 7. 2014 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor ter Inšpektorat Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor, Območno enoto Maribor - Murska Sobota, Inšpekcijsko pisarno Slovenska Bistrica.

B.

4.Pritožnica zatrjuje, da ji izpodbijano stališče o neizkazanem pravnem interesu odreka dostop do sodišča, tako da ne more zavarovati svojih pravic oziroma pravnih koristi kot oseba, ki prebiva v objektu, katerega del (tj. prizidek) je treba na podlagi odločitve iz inšpekcijskega postopka odstraniti. Glede na take navedbe pritožnice mora Ustavno sodišče presoditi, ali izpodbijani sodni odločbi temeljita na stališču, ki ni sprejemljivo z vidika pravice do sodnega varstva, zagotovljene v prvem odstavku 23. člena Ustave.

5.Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je pravica vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustava v tretjem odstavku 120. člena Ustave še posebej zagotavlja sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Kadar ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, se uresničevanje pravice do sodnega varstva zagotavlja z institutom upravnega spora iz 157. člena Ustave.[1]

6.Pravica do sodnega varstva zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo v zadevi v razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo. Gre torej za jamstvo odločitve o pravicah in obveznostih[2] oziroma odločitve o tem, ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen ali neutemeljen.[3] Zaradi zahteve po meritorni sodni odločbi so odločitve sodišča o zavrženjih zahtev za sodno varstvo, za kakršno gre tudi v obravnavani zadevi, z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave ustavnopravno pomembne. To ne pomeni, da mora Ustavno sodišče sklepe o zavrženju zahtev za sodno varstvo presojati z vidika zakonitosti v smislu instančne presoje.[4] Preizkusiti je treba le, ali je sodišče procesno zakonodajo razlagalo na tako restriktiven in omejujoč način, kakršnega niti zakon ne bi smel določiti. To velja tudi za razlago zakonskih določb o pozitivnih ali negativnih procesnih predpostavkah, katerih (ne)obstoj v konkretni zadevi povzroči, da ne bo vsebinsko odločeno o pravicah in obveznostih oziroma o tožbenem zahtevku. Glede procesnih predpostavk po eni strani že zakonodajalec pri urejanju postopka ne more ravnati neomejeno (čeprav vsaka zakonska določitev procesnih predpostavk še ne pomeni omejitve pravice do sodnega varstva, saj gre lahko zgolj za določitev načina uresničevanja pravice do sodnega varstva v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave),[5] po drugi strani pa morajo sodišča procesne predpostavke v konkretnih postopkih razlagati tako, da ni ogroženo bistvo človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, kar izhaja že iz dosedanje presoje Ustavnega sodišča.[6]

7.V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – v nadaljevanju ZUS-1). Procesna predpostavka, ki se nanaša na obstoj pravnega interesa v upravnem sporu, je urejena v 3. oziroma 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče zavrže tožbo, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po ZUS-1 ne more biti stranka. Namen te določbe, kolikor se nanaša na procesno predpostavko pravovarstvene potrebe (pravnega interesa),[7] je iz upravnega spora izključiti primere, ko tožnik ne varuje svojega pravnega položaja, temveč pravice oziroma pravne koristi tretje osebe oziroma splošne interese.[8] Po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče zavrže tožbo, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Skladno s to procesno predpostavko se iz nadaljnjega obravnavanja v upravnem sporu izločijo zadeve, v katerih vsebinska izvedba postopka očitno ne bi privedla k spremembi pravnega položaja tožnika.[9]

8.Sodišči sta v izpodbijanih sodnih odločbah ugotovili, da pritožnica ni izkazala, da je lastnica zemljišča, na katerem stoji prizidek, oziroma lastnica ali investitorka prizidka, temveč da je zgolj uporabnica objekta. Na podlagi teh ugotovitev sta presodili, da pritožnica ni izkazala, da bi izpodbijani upravni akt posegal v njeno pravico oziroma v njeno na zakon oprto korist. Pritožnica je v upravnem sporu navajala, da je lastnica prizidka in da v njem prebiva. Zatrjevala je tudi, da v stanovanjski hiši, katere del je prizidek in ga zato po njenih navedbah ni mogoče odstraniti brez škode za celoten objekt, prebiva neprekinjeno od rojstva, tj. od leta 1968, da hišo in prizidek ves čas nemoteno uporablja oziroma so jo uporabljali tudi njeni straši. Na naslovu navedenega objekta naj bi imela že od rojstva prijavljeno tudi stalno prebivališče.[10]

9.Pritožnica je torej med drugim zatrjevala in dokazovala, da ima na naslovu navedenega objekta prijavljeno stalno prebivališče. Na podlagi prijavljenega stalnega prebivališča lahko posameznik v pravnem redu Republike Slovenije uresničuje različne pravice, zato ni mogoče pritrditi stališču sodišč, da odstranitev dela objekta, na naslovu katerega ima pritožnica prijavljeno stalno prebivališče ne posega v njen pravni položaj oziroma da očitno ne posega v njene pravice ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist. Sodišči sta zato z razlago, po kateri pritožnica ni izkazala pravnega interesa, temveč samo dejanski interes, pritožnici odrekli sodno varstvo in tako kršili njeno pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

10.Ker je ustavna pritožba utemeljena, je Ustavno sodišče razveljavilo II. točko izreka izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča, kolikor se nanaša odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe, in I. točko izreka izpodbijanega sklepa Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, ter zadevo vrnilo Upravnemu sodišču, Oddelku v Mariboru, v novo odločanje. Ustavno sodišče je ustavni pritožbi ugodilo že zaradi kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, zato drugih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Primerjaj z odločbo št. U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 98/11, in OdlUS XIX, 28).

[2]V upravnem sporu temelji vloga sodišč predvsem na presoji zakonitosti aktov uprave in ne na odločanju o pravicah in obveznostih ter posledičnem podvajanju delovanja izvršilne oblasti ali poseganju na to področje (glej odločbo št. U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10, 12. točka obrazložitve).

[3]Primerjaj z A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 129.

[4]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-85/03 z dne 17. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 133/03, in OdlUS XII, 115)

[5]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 58/11).

[6]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-699/12 z dne 17. 1. 2013 (Uradni list RS, št. 20/13).

[7]V 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sta urejeni dve procesni predpostavki. Na podlagi te določbe zavrže sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa oziroma zaradi pomanjkanja procesne legitimacije tožnika.

[8]Glej J. Breznik v: J. Breznik in E. Kerševan (red.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 248.

[9]Glej prav tam, str. 254.

[10]Stalno prebivališče je naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in kjer je središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave (3. točka 3. člena Zakona o prijavi prebivališča, Uradni list RS, št. 59/06 – uradno prečiščeno besedilo in 111/07 – ZPPreb).