Jedro

Načeloma je sicer bistvo storitve posrednika v tem, da spravi v stik z naročnikom osebo, s katero se naročnik prej ni poznal in ni vedel, da imata skupne poslovne interese, vendar je pomembno tudi, da se naročnik in oseba, ki jo je k njemu pripeljal posrednik, pogajata za sklenitev pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi: "1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ..., ostane v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi.

2. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 126.497,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 10.9.2001 dalje do plačila ter pritožbene stroške v znesku 91.090,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 14.11.2002 dalje do plačila."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ..., v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (prva točka izreka) ter obsodilo tožečo stranko na povrnitev stroškov toženi (druga točka izreka).

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila tako po svojem pooblaščencu (pritožba na list. št. 36-41) kot tudi po zakonitem zastopniku (pritožba na list. št. 42-44) in med drugim navedla, da se D. J. po zatrjevanem prvem stiku s toženo stranko ni odločil za nakup hiše, pač pa se je odločil po drugem stiku, ki ga je napeljala prav tožeča stranka.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in med drugim navedla, da se je J. za nakup odločil po posvetu s svojo ženo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, vendar je glede na ugotovljeno stanje napačno uporabilo materialno pravo in v posledici sprejelo napačno odločitev.

Za rešitev tega spora relevantne dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so naslednje: pravdni stranki sta dne 6.7.1994 sklenili pogodbo o posredovanju pri prodaji nepremičnin (priloga A3), med drugim tudi hiše ... v Ljubljani. Tožeča stranka je dne 25.3.1996 sklenila pogodbo o posredovanju pri nakupu nepremičnin z D. J.. Imenovani je za hišo, ki jo je prodajala tožena stranka, zvedel že prej iz oglasa v časopisu Delo, vendar se po prvem, samostojnem ogledu ni odločil za nakup, ker mu hiša ni ustrezala. D. J. si je dne 25.3.1996 kot potencialni kupec skupaj s tožečo stranko kot posrednikom ogledal sporno hišo in jo dne 2.4.1996 od tožene stranke tudi kupil. Načeloma je sicer pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bistvo storitve posrednika v tem, da spravi v stik z naročnikom osebo, s katero se naročnik prej ni poznal in ni vedel, da imata skupne poslovne interese, vendar je pomembno tudi, da se naročnik in oseba, ki jo je k njemu pripeljal posrednik, pogajata za sklenitev pogodbe. Poslovni interes naročnika in hkrati bistveni pogoj za plačilo provizije posredniku je sklenitev posla in ne zgolj iskanje zainteresiranih oseb (prim. 813. člen takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da se D.J. ob prvem ogledu ni odločil za nakup, ker mu hiša tožene stranke ni ustrezala, izhaja, da ob prvem stiku tožene stranke in poznejšega kupca J. do pogajanj za sklenitev pogodbe sploh ni prišlo. Napačno pa je stališče sodišča prve stopnje, da se D.J. tudi ob drugem ogledu ni odločil za nakup, saj je glede na nesporno dejstvo, da je J. hišo kupil dne 2.4.1996, torej komaj osem dni po drugem ogledu (dne 25.3.1996) očitno, da je do odločitve za nakup, pogajanj in končno tudi sklenitve pogodbe med J. in toženo stranko prišlo neposredno po drugem ogledu, ki ga je kot posrednik organizirala tožeča stranka. Zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožeča stranka s tem, ko je spravila v (ponovni) stik naročnika in osebo, s katero se je naročnik neposredno po tem s strani tožeče stranke posredovanem stiku pogajal in tudi pogodil za sklenitev posla, toženo stranko in D. J. povezala v smislu citiranega določila ZOR in s tem izpolnila obveznost iz I. člena pogodbe z dne 6.7.1994 (priloga A3). Zmoten je torej materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz pogodbe o posredovanju, sklenjene med pravdnima strankama. Ker je tožena stranka sklenila pogodbo z J. mimo tožeče stranke, je na podlagi določila VIII. člena posredniške pogodbe zavezana tožeči stranki povrniti denarni znesek, ki sta ga pogodbeni stranki v pogodbi določili prav za tak primer kršitve pogodbe. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka višini tožbenega zahtevka ni nikoli oporekala, iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje pa izhaja, da vtoževani znesek predstavlja 2 % cene prodane nepremičnine, kar ni v nasprotju s pogodbo o posredovanju. Zato je tožbeni zahtevek utemeljen tudi po višini.

Ker je pritožbeno sodišče torej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, je na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Ker je odločbo sodišča prve stopnje spremenilo, je na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških vsega postopka. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka na prvi stopnji, ki obsegajo prvo pripravljalno vlogo z dne 28.6.2001 (400 odvetniških točk ali 40.000,00 SIT), zastopanja na prvem naroku dne 9.7.2001 (400 točk ali 40.000,00 SIT), na naroku dne 10.9.2001 (200 točk ali 20.000,00 SIT), 19 % DDV na odvetniške storitve (19.000,00 SIT), manjkajočo takso za sodbo (7.497,00 SIT), skupaj 126.497,00 SIT, ter stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo sestavo pritožbe (500 odv. točke ali 50.000,00 SIT), administrativne stroške (2 % od odvetniške storitve ali 1.000,00 SIT), 19 % DDV na odvetniške storitve (9.690,00 SIT) in sodno takso za pritožbo (3. tarifni razred tarifne št. 1/1 v zvezi s tarifno št. 3/1 = 1.600 taksnih točk x 19,00 SIT = 30.400,00 SIT), skupaj 91.090,00 SIT. Vsi stroški so odmerjeni skladno z veljavno taksno in odvetniško tarifo.