Up-224/99

14. 9. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. H. iz S., ki ga zastopa B. G., odvetnik v S. na seji senata dne 14. septembra 1999

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. H. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 158/99 z dne 30. 6. 1999 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 267/99 z dne 14. 6. 1999 in sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Kpd 359/99 z dne 11. 6. 1999 in zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 192/99 z dne 10. 8. 1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Kp 310/99 z dne 14. 7. 1999 in s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 305/99 z dne 8. 7. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper odločitve sodišč o odreditvi in o podaljšanju pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti. Zatrjuje kršitev določbe 20. člena Ustave in predlaga, da Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe razveljavi in odpravi pripor. V ustavni pritožbi in nadaljnji vlogi pritožnik navaja, da so sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti sklepala na podlagi napačnih podatkov. Tako naj bi iz zaslišanja prič izhajalo, da spor med pritožnikom in oškodovanko ni imel takih razsežnosti, da bi bilo na njegovi podlagi mogoče utemeljevati ponovitveno nevarnost. Podatki kazenskega spisa naj bi kazali, da pritožnik ni zabeležen v kazenski evidenci. Tudi dejstva, da je bil v času storitve kaznivega dejanja močno alkoholiziran in se ni zavedal svojega ravnanja, da je dejanje kasneje obžaloval in da je star skoraj 65 let naj bi zmanjševala nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Pritožnik meni, da tudi pogoj ogrožanja varnosti ljudi ni izpolnjen in da izrečeni ukrep ni v skladu z načelom sorazmernosti, saj bi se dalo varnost ljudi zagotoviti tudi z blažjim ukrepom.

B.

2.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 72/98 in 6/99 - v nadaljevanju: ZKP) določa v 3. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

3.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Po stališču Ustavnega sodišča mora sklepanje sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti temeljiti na konkretnih okoliščinah, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. Sodišče mora nadalje ugotoviti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi. Nato pa mora ob uporabi načela sorazmernosti presoditi, ali je pripor neogibno potreben za dosego cilja (odvrnitev ponovitvene nevarnosti) ali pa ga je možno doseči tudi z odreditvijo katerega od milejših ukrepov.

4.Z zatrjevanjem, da je sodišče odločilo na podlagi napačnih podatkov in z navajanjem okoliščin, ki naj bi zmanjševale ponovitveno nevarnost, pritožnik izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah že večkrat poudarilo, da ni inštanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava samih po sebi. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118).

5.Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov je razvidno, da so sodišča o odreditvi in podaljšanju pripora odločala v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji. O obstoju ponovitvene nevarnosti so sklepala tako na podlagi teže kaznivega dejanja (kaznivo dejanje hude telesne poškodbe) in načina storitve (udarci s kovinskim delom lopate, usmerjeni v vitalne dele telesa) kot tudi na podlagi okoliščine, da naj bi bil pritožnik v sporu z oškodovanko in drugimi sosedi, katerim naj bi tudi že grozil. Upoštevala so tudi pritožnikove izjave, izrečene po prijetju na policijski postaji, ko naj bi oškodovanki grozil z umorom. V sklepu o odreditvi pripora je sicer res omenjen tudi podatek, da naj bi bil pritožnik že obravnavan zaradi kaznivih dejanj in prekrškov z elementi nasilja, za katerega se je ob kasnejših presojah izkazalo, da ni resničen. Vendar pa iz obrazložitve sklepa izhaja, da sodišče te okoliščine ni upoštevalo pri sklepanju o pripornem razlogu, kot je pravilno ugotovilo že Vrhovno sodišče ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti. Do pritožnikovih pritožbenih navedb v tej smeri se je ustrezno opredelilo tudi Višje sodišče v sklepu št. Kp 310/99 z dne 14. 7. 1999, ko je odločalo o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora. Sklepu, ki so ga na podlagi zgoraj navedenih dejstev napravila sodišča, da je namreč pritožnik nagnjen k izpadom jeze in nasilnemu reševanju konfliktov, in da je podana realna nevarnost, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja, ni mogoče odrekati razumne presoje. Glede na naravo kaznivega dejanja in dovolj prepričljivo ugotovljeno nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj so sodišča tudi utemeljeno sklepala, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti oškodovanke in drugih ljudi iz pritožnikove okolice in da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

6.Ker so sodišča pri odločanju o priporu presodila vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo in svojo presojo razumno obrazložila, ni podana kršitev določbe 20. člena Ustave, s tem pa tudi ne kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Miroslava Geč - Korošec.

Predsednica senata:

dr. Mirjam Škrk