Jedro

Obstoj odpovednega razloga potrebno presojati v času, ko je tožeča stranka zanj izvedela in nanj opozorila toženo stranko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod I. točko izreka s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 10.4.2009 in s sodbo pod II. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožeča stranka odpoveduje najemno pogodbo, št. 1654/97, z dne 11.2.2997, sklenjeno za trisobno stanovanje štev. 3 v pritličju zgradbe X, s toženo stranko, da je tožena stranka dolžna izprazniti prej navedeno trisobno stanovanje in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v 91 dneh, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 696,67 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2005 dalje do plačila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, pod III. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.558,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper odločitev s sodbo (II. in III. točka izreka) se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi izrecno navedlo, da mora sodišče v pravdi ugotavljati, ali so okoliščine, ki opravičujejo odpoved najemnega razmerja, nastopile med trajanjem najemnega razmerja in ne le ob času vložitve tožbe. Lastništvo drugega primernega stanovanja ali hiše mora biti podano kadarkoli v času trajanja najemnega razmerja in ne le v trenutku, ko je tožeča stranka zanj izvedela. Ker je bila tožena stranka tako solastnica drugega stanovanjskega objekta v času trajanja najemnega razmerja (solastnik druge polovice je bil njen mož), v času vložitve tožbe pa je svojo lastninsko pravico odsvojila, je potrebno upravičenje tožeče stranke do odpovedi najemnega razmerja presojati v luči razloga, zakaj je do takšne odsvojitve prišlo, pri čemer je vsekakor potrebno upoštevati specifičen namen neprofitnih razmerjih, s katerimi se rešuje stanovanjske probleme upravičencev, ki si z lastnimi sredstvi ne morejo zagotoviti lastnega stanovanja. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku delno sledilo navodilom vrhovnega sodišča in ugotovilo, v kakšnih okoliščinah in s kakšnim namenom je prišlo do prenosa lastninske pravice, medtem ko se do specifičnega namena neprofitnih razmerij ni opredelilo. Pri tem je ugotovilo, da tožena stranka ni odsvojila kmetije z nepoštenim namenom, zaradi česar odpovedni razlog po 5. odstavku 103. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) ne more biti podan. Stanovanjski objekt v P. je bil nedvomno primeren za prebivanje, saj so tam prebivali najprej tožeča stranka in njen mož kot lastnika, ter njuni otroci, sedaj pa ga uporablja sin tožene stranke s svojo družino. Tožeča stranka nasprotuje očitku sodišča, da je prepozno in presplošno navajala, da bi si tožena stranka lahko sama uredila lastniško stanovanje, ker navedeno izhaja iz navodila vrhovnega sodišča in tudi neposredno iz samega zakona. Pri tem je upoštevati, da tožena stranka do svojega sina in njegove družine, ki na kmetiji v P. prebivajo, nima nikakršne dolžnosti preživljanja. Če tudi je do prenosa lastninske pravice prišlo že z darilno pogodbo v letu 2002, to ne spremeni dejstva, da je tožena stranka s stanovanjem razpolagala v času trajanja najemnega razmerja. Ni spregledati, da je tožena stranka darilno pogodbo notarsko overila šele po prejemu opomina tožeče stranke, šele 23.7.2004 pa je bil sam vpis prenosa lastninske pravice v zemljiški knjigi. Skladno z načelom zaupanja v zemljiško knjigo obstoj zatrjevane darilne pogodbe zagotovo ne more iti v breme tožeče stranke, ki se je kot zainteresirana oseba zanašala na podatke v zemljiški knjigi. Dejstvo, da je tožena stranka neodplačno razpolagala s stanovanjskim objektom, je le v njeno škodo in ne v škodo tožeče stranke. Tožena stranka bi si lahko z darilno pogodbo tudi izgovorila najmanj pravico dosmrtnega bivanja in uporabe sobe, česar ni storila. Po darilni pogodbi je ½ nepremičnine ocenjena na vrednost 25.000.000,00 SIT in bi tožena stranka lahko z navedenim zneskom kupila stanovanje, v kolikor bi nepremičnino prodala. Pritožba opozarja na neskladnost navedb tožene stranke z zapisniki o zaslišanju. Tako so si ti različni glede tega, kdo in kdaj je na kmetiji živel in glede namena, zakaj naj bi sin tožene stranke kmetijo prevzel. Bistveno za to pravdo pa je, da se je v stanovanjski stavbi na kmetiji ves čas živelo, da je to nepremičnino tožena stranka sinu odsvojila brezplačno, čeprav to ni bila njena dolžnost, in bi tožena stranka v stanovanjski hiši lahko živela, ker pa je lastnik hiše sedaj sin, ima tožena stranka možnost uporabiti sobo pri sinu, s čimer je podan zatrjevani odpovedni razlog.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Zavajajoča je pritožbena trditev o navodilu vrhovnega sodišča v njegovi odločbi, da je moral biti vtoževani odpovedni razlog podan kadarkoli med trajanjem najemnega razmerja, ker vrhovno sodišče v svojem sklepu pod opr. št. II Ips 36/2007 z dne 12.9.2008, izrecno pojasni, da je obstoj odpovednega razloga potrebno presojati v času, ko je tožeča stranka zanj izvedela in nanj opozorila toženo stranko. To je bilo storjeno z opominom z dne 29.4.2004 in odposlanega toženi stranki dne 4.5.2004 (priloga A 11). Pri tem je potrebno dodatno pojasniti glede na pritožbeno zatrjevanje o obstoju odpovednega razloga kadarkoli med trajanjem najemnega razmerja še, da je bilo predmetno stanovanje toženki dodeljeno za neprofitno najemnino leta 1997 in takrat se je pričelo najemno razmerje. Sedaj veljavni SZ-1 pa je pričel veljati šele 19.10.2003 in šele ta je uvedel odpovedni razlog imetništva primernega stanovanja ali stanovanjske stavbe (5. odstavek 103. člena SZ-1) kar pomeni, da je ta odpovedni razlog lahko upošteven in mora biti podan v času od uveljavitve SZ-1, vsekakor pa je neupošteven, v kolikor je obstajal zgolj pred uveljavitvijo SZ-1 dne 19.10.2003. Tako so zmotna tudi pritožbena zatrjevanja o obstoju odpovednega razloga iz 5. odstavka 103. člena SZ-1 in upoštevanje le-tega, v kolikor naj bi bil ta podan do sklenitve darilne pogodbe v letu 2002. Za samo odločitev o tožbenem zahtevku je materialnopravno irelevanten tudi specifičen pomen neprofitnih stanovanjskih razmerij in se zato sodišču prve stopnje o tem ni bilo potrebno opredeljevati. Specifični pomen teh razmerij je namreč le vzrok za uzakonitev odpovednega razloga za odpoved neprofitnega najemnega razmerja po 5. odstavku 103. člena SZ-1 (imetništvo primernega stanovanja ali stanovanjske stavbe), materialnopravna podlaga za odpoved najemnega razmerja iz tega naslova pa je zgolj imetništvo primernega stanovanja ali stanovanjske zgradbe.

Sicer pa pritožbeno sodišče sprejema za pravilnega in na 8. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) temelječega zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki zaradi odsvojitve kmetije v P. z darilno pogodbo z dne 8.3.2002 in sklenitve dednega dogovora v zapuščinskem postopku po dne 6.7.2003 umrlem možu tožene stranke ni očitati nepoštenega ravnanja z namenom izigrati zakonskega določila, konkretno 5. odstavka 103. člena SZ-1. Glede te ugotovitve so v razlogih izpodbijane sodbe (glej točko 20 do 27) prepričljivi, življenjski, logični in na dokazih temelječi razlogi, na katere se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje in jim v odgovor pritožbi ni potrebno dodati novih. Poudariti je morebiti le, da je sin toženke na podlagi darilne pogodbe iz leta 2002 pridobil lastninsko pravico sicer res šele leta 2004 z vpisom te pravice v zemljiški knjigi. Vendar je upravljanje in rabo nepremičnine pridobil in je ta upravičenja toženka izgubila že s sklenitvijo darilne pogodbe, saj je pisna darila pogodba pravni naslov za pridobitev lastninske pravice in je na podlagi nje lastninska pravica v primeru spora med pogodbenima strankama tudi iztožljiva.

Iz navedenega sledi, da so za odločitev o tožbenem zahtevku irelevantne in zato neupoštevne pritožbene navedbe o načelu zaupanja v zemljiško knjigo (ne gre za spor o v zemljiški knjigi vpisani pravici), o razhajanjih med navedbami in zapisnikih o zaslišanju strank in prič (ta razhajanja se ne nanašajo na pravno relevantna dejstva za odločitev o tožbenem zahtevku), o vrednosti z darilno pogodbo in z dednim dogovorom odsvojenih nepremičnin (pravno relevantno je zgolj imetništvo ali neimetništvo primernega stanovanja ali stanovanjske stavbe ter poštenost ali nepoštenost odsvojitelja teh nepremičnin) in o dejstvu, da je toženka sinu nepremičnine odsvojila brezplačno, čeprav ni bilo njene dolžnosti preživljanja sina (vzrok odsvojitve mu kmetije je bil pojasnjen).

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi.