Jedro

Tožnik niti v svoji prošnji niti po pozivu organa za brezplačno pravno pomoč ni zatrjeval kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Tudi v tožbi, razen pavšalnega sklicevanja na enako varstvo pravic, kršitev teh pravic ni zatrjeval, čeprav jih je glede na peti odstavek 24. člen ZBBP že v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči treba konkretno uveljavljati. Posplošenega zatrjevanja, da je bilo enako varstvo njegovih pravic v postopku kršeno iz razloga, ker se tožnik ne strinja z odločitvijo sodnih organov, pa ni mogoče opredeliti kot kršitve 22. člena Ustave RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo prošnjo tožnika z dne 4. 6. 2014 za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips ... z dne 13. 3. 2014. V obrazložitvi se sklicuje na Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pojasnjuje, da iz prosilčeve prošnje izhaja, da se zavzema za vložitev ustavne pritožbe zoper zgoraj omenjeno sodbo, za kar želi pridobiti brezplačno pravno pomoč. Pojasnjuje, da je v skladu s 50. členom Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavno pritožbo mogoče vložiti zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe pod pogoji, ki jih določa ZUstS. Prosilec v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči in tudi kasneje, ko ga je upravni organ k temu izrecno pozval, ni navedel katere človekove pravice ali svoboščine so mu bile kršene s sodbo Vrhovnega sodišča RS. Ustavno sodišče Republike Slovenije ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana sodiščem, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. Zgolj dejstvo, da prosilec ni zadovoljen s pravnomočno sodbo, s katero je sodišče zavrnilo njegovo revizijo, pa ne more pomeniti razloga za vložitev pritožbe pred Ustavnim sodiščem.

Glede na navedeno pristojni organ za BPP ugotavlja, da je prošnja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči neutemeljena. Zato jo je skladno z 2. točko prvega odstavka 37. člena ZBPP zavrnil. Tožnik v tožbi meni, da so izpolnjeni pogoji za zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin za ustavno pritožbo. Pri tem se sklicuje na 24. člen ZBPP in 475. člen Zakona o gospodarskih družbah. Poudarja, da iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da je tožnik zahteval povrnitev škode, ki naj bi mu jo povzročila družba B., ki je kot obvladujoča družba s škodljivimi ravnanji povzročila stečaj odvisne družbe C. z namenom oškodovanja njenih upnikov. Stečajni postopek odvisne družbe se je končal brez poplačila upnikov. Tožniku je nastala škoda v višini pravnomočno ugotovljenih terjatev do stečajne dolžnice. Glede na zavrnitev sodbe sodišča prve in druge stopnje iz razloga zastaranja terjatve, tožnik upravičeno sklepa, da mu v danih postopkih ni bilo zagotovljeno pravno varstvo iz razloga, ki ga določa prvi odstavek 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Zato sodišče prosi, da mu v skladu z Ustavo RS zagotovi enako varstvo njegovih pravic pred sodiščem in drugimi državnimi organi. Z odvzemom pravice do poplačila nezastarane pravnomočno ugotovljene terjatve in dejstvom, ki ga je ugotovila državna pravobranilka Republike Slovenije v zvezi z namernim stečajem družbe C., je bila tožniku odvzeta zagotovljena pravica do enakega varstva pravic.

Glede na navedeno tožnik sodišče naproša, naj njegovi tožbi ugodi ter mu dodeli brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ustavno pritožbo, njegovo prošnjo za BPP pa vrne v ponovno obravnavo Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo na seji.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZBPP, na katere se upravni organ v njej sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi njegovo pravilnost in zakonitost obrazloži upravni organ. Obrazložitev izpodbijane odločbe je po presoji sodišča glede na vsebino tožnikove prošnje za dodelitev BPP ustrezna. Upravni organ je vsebinsko in v celoti presodil vse navedbe tožeče stranke, ki so za odločitev v zadevi relevantne. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu 71. člena ZUS-1, na razloge izpodbijane odločbe sklicuje.

V zvezi s tožnikovo tožbo pa še navaja. V smislu prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Ne glede na to pa se po petem odstavku 24. člena ZBPP brezplačna pravna pomoč dodeli brez ugotavljanja pogojev, ki jih določajo prvi, drugi in tretji odstavek tega člena, v zvezi z ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije in za postopek pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin in če so izpolnjeni pogoji določeni z zakonom, ki ureja ustavno pritožbo, oziroma pogoji za začetek postopka ali udeležbo v postopku pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami. Tožnik niti v svoji prošnji niti po pozivu upravnega organa kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin med postopkom dodelitve BPP ni zatrjeval. Zato odločitev organa za BPP ni mogla biti drugačna.

Šele v tožbi tožnik navaja, da mu pred sodiščem ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic in da so mu bile zaradi tega kršene z ustavo določene človekove pravice. Slednje naj bi se zgodilo iz razloga, ker je bil njegov zahtevek za povračilo škode zastaran in tožnik tako v sodnem postopku do poplačila svoje terjatve ni prišel. Enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS predpisuje, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Vsebinsko ta določba pomeni, da sodišče ali drug organ stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločal drugače, kot sicer redno odloča v drugih postopkih. Po drugi strani pa enakost pomeni tudi, da mora biti stranki zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Tožnik razen pavšalnega sklicevanja na enako varstvo njegovih pravic, teh pravic tudi v tožbi ni zatrjeval v smislu zgoraj navedenega. Nedvomno pa jih je, glede na peti odstavek 24. člen ZBBP, že v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči potrebno konkretno uveljavljati. Posplošenega zatrjevanja, da je bilo enako varstvo njegovih pravic v postopku kršeno iz razloga, ker se tožnik ne strinja z odločitvijo sodnih organov, pa ni mogoče opredeliti kot kršitve 22. člena Ustave RS. Kršitve enakega varstva pravic sodišče tudi v samem postopku dodelitve brezplačne pomoči ni našlo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.