Jedro

Škodo zaradi požara stanovanjske hiše, ima lahko le tisti, ki ima na tem predmetu zavarovanja kakšno premoženjsko pravico ter je bila ta premoženjska pravica z zavarovalnim primerom prizadeta. Takšna pravica je v prvi vrsti lastninska pravica. Iz dejanske podlage sodb nižjih sodišč izhaja, da tožnica lastninske pravice v času sklenitve zavarovalne pogodbe (pa tudi v času škodnega dogodka) več ni imela. Kakšne druge premoženjske pravice tožnica v tožbi ni zatrjevala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V tej pravdi je tožeča stranka uveljavljala plačilo zavarovalnine na podlagi sklenjenega premoženjskega zavarovanja. Dne 21. 8. 2011 je namreč zgorela stanovanjska hiša, ki je bila predmet zavarovanja. Po stališču tožeče stranke gre za zavarovalni primer.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek obeh tožnikov zavrnilo. Glede prvotožnice je presodilo, da ni podan zavarovalni interes, ker prvotožnica v času sklenitve zavarovalne pogodbe več ni bila lastnica hiše, ki je pogorela in je bila predmet zavarovanja. Zahtevek drugotožnice je zavrnilo zato, ker ta ni zavarovanec po zavarovalni pogodbi.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh tožnic zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

4. Zoper sodbo vlaga revizijo prvotožnica. Glede razlogov pritožbenega sodišča, da je trditev o pravici dosmrtnega brezplačnega stanovanja prvotožnice pritožbena novota, navaja, da naj bi obstoj te pravice izhajal že iz njenega tožbenega zahtevka, namreč iz prilog.

Dalje trdi, da je ves čas opozarjala, da je notarski sporazum posledica zmote. Darilna pogodba naj bi bila posledica nesporazuma, ker je tožnica ves čas menila, da je lastnica tudi še naprej.

Dalje trdi, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bila zavarovalna pogodba pravilno sklenjena. Sodišče je torej pritrdilo, da je v času sklepanja zavarovalne pogodbe kavza obstajala. Pritožbeno sodišče naj bi spregledalo, da je prvostopenjsko sodišče potrdilo obstoj zavarovalnega interesa v času sklepanja pogodbe.

V pravočasni dopolnitve revizije prvo tožeče stranke (zaradi uporabe pravila 83. člena Zakona o sodiščih) revidentka dodaja, da je zoper drugo tožečo stranko vložila tožbeni zahtevek zaradi razveljavitve darilne pogodbe. Tega dejstva v reviziji ni navedla, saj je bil postopek še v fazi pogajanja.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Premoženjsko zavarovanje lahko sklene vsak, kdor ima interes, da ne nastane zavarovalni primer, ker bi mu sicer nastala kakšna premoženjska izguba (prvi odstavek 948. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Pravice iz zavarovanja ima lahko tisti, ki so imeli ob nastanku škode premoženjski interes, da zavarovalni primer ne bi nastal (drugi odstavek istega člena).

8. Zavarovalni interes je tako bistven element kavze te pogodbe. Kdor nima zavarovalnega interesa, tudi nima pravice iz zavarovanja, saj takšni osebi tudi ni nastala nobena škoda.

9. Škodo zaradi požara stanovanjske hiše, ima lahko le tisti, ki ima na tem predmetu zavarovanja kakšno premoženjsko pravico ter je bila ta premoženjska pravica z zavarovalnim primerom prizadeta. Takšna pravica je v prvi vrsti lastninska pravica. Iz dejanske podlage sodb nižjih sodišč izhaja, da tožnica lastninske pravice v času sklenitve zavarovalne pogodbe (pa tudi v času škodnega dogodka) več ni imela. Kakšne druge premoženjske pravice tožnica v tožbi ni zatrjevala.

10. V pritožbi je sicer navedla, da naj bi imela na nepremičnini dosmrtno služnost stanovanja. Vendar je pritožbeno sodišče te njene navedbe opredelilo kot pritožbeno novoto. Tej presoji pritožbenega sodišča se revidentka zoperstavlja, češ da naj bi obstoj te pravice izhajal že iz tožbene trditvene podlage. Vrhovno sodišče ugotavlja, da to ne drži, saj v tožbi ni navedb, ki bi kakorkoli utemeljevale obstoj služnosti stanovanja. Pritožbeno sodišče torej ni ravnalo v nasprotju s pravilom o prepovedi uveljavljanja pritožbenih novot (337. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

11. Tudi revidentkina navedba, da je prvostopenjsko sodišče potrdilo obstoj zavarovalnega interesa v času sklepanja pogodbe, ni točna. Velja ravno nasprotno - iz 14. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izrecno izhaja, da tožnica v času sklepanja zavarovalne pogodbe ni več imela premoženja, ki je bilo predmet zavarovalne pogodbe.

12. Revidentka prav tako ne more izpodbiti pravilnosti sodb sodišč prve in druge stopnje z navedbami o zmoti glede vsebine darilne pogodbe. Zmota sama zase še ne razveljavlja pogodbe in tem manj spreminja lastniško stanje, ki je bilo v obravnavani zadevi relevantno za presojo zavarovalnega interesa.

13. V dopolnitvi revizije gre sicer korak dlje, ko trdi, da je že po pravnomočno končanem postopku vložila tožbo za razveljavitev darilne pogodbe. Ko v navedbah povzema zahtevek, ta v resnici ustreza izbrisni tožbi. Vendar pa tega dejstva v revizijskem postopku ni mogoče uveljavljati že zato, ker je onkraj objektivnih mej pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče namreč izpodbijano sodbo preizkusi glede na dejansko podlago sodbe in ne na podlagi dejstev, ki niso le nova, marveč z vidika pravne relevantnosti tudi zgolj hipotetična (golo dejstvo, da je vložena stvarnopravna tožba, še ne predpostavlja tudi pravnomočne pravne posledice - niti v primeru, če bi bilo tožbo mogoče pravno kvalificirati kot ugotovitveno tožbo).

14. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, torej niso podani. Na podlagi procesnega pooblastila iz 378. člena ZPP je zato Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.