Jedro

Koliko časa se je zadrževal na Hrvaškem, ni znano. Prav tako je tudi nesporno, da je bil tožnik prijet takoj po ilegalnem vstopu v Slovenijo skupaj s skupino prebežnikov iz arabskih držav, ki so v mesecu decembru na Hrvaškem zaprosili za mednarodno zaščito in ki so zato tudi posedovali potrdila o statusu prosilca za azil na Hrvaškem. Zato se je lahko tožnik najkasneje na vlaku, na katerega je vsa skupina prebežnikov nesporno vstopila na Hrvaškem, seznanil z okoliščino, da Hrvaška sprejema prošnje za mednarodno zaščito.

Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je Republika Hrvaška za tožnika varna tretja država tudi zato, ker ima visoke standarde pri obravnavi prošenj prosilcev za mednarodno zaščito, kar vključuje tudi utemeljeno pričakovanje, da ga bo obravnavala zakonito in skladno z določbami mednarodnega prava o mladoletnih prosilcih za mednarodno zaščito brez spremstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 8. 1. 2013. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ker bo tožnik izročen varni tretji državi Hrvaški.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe uvodoma citira določbe 60., 61. in 62. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) o konceptu varne tretje države. Pri tem je sledilo utemeljitvi izpodbijanega sklepa in skladno z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 razlogov za odločitev ni ponavljalo. V nadaljevanju obrazložitve se sodišče prve stopnje sklicuje na Direktivo Sveta EU 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005, o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (v nadaljevanju Procesna Direktiva). Opisuje tožnikovo pot iz Alžirije preko Turčije do Hrvaške in nato prijetje tožnika, skupaj s skupino 10 pribežnikov v Dobovi v Sloveniji. Sodišče meni, da je med tožnikom in Republiko Hrvaško obstajala določena zveza in da pojem „nahajati se“ v obravnavanem primeru pomeni, da obstojijo razlogi, zaradi katerih je tožnika možno vrniti v Republiko Hrvaško kot varno tretjo državo. Hrvaška je članica Sveta Evrope, še letos bo postala članica EU in je podpisnica EKČP in kot taka ima visoke standarde glede obravnave prosilcev za mednarodno zaščito, kamor sodi tudi varovanje posebej ranljive skupine mladoletnih prosilcev za mednarodno zaščito brez spremstva, za kar se predstavlja tudi tožnik.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 75. člena ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z razlogi sodišča prve stopnje, da je Republika Hrvaška zanj varna tretja država. Med njim in Republiko Hrvaško ne obstaja nikakršna vez, zaradi katere bi moral biti vrnjen v to državo. Hrvaške ne pozna in jo je prečkal med prevozom. Ljudi, ki so imeli ob prijetju v Sloveniji potrdila Republike Hrvaške o statusu prosilca za mednarodno zaščito, je srečal šele na vlaku. Ker Republike Hrvaške ne pozna, tudi ne ve, ali je zanj to varna država. Sodišče prve stopnje tudi ni zadovoljivo obrazložilo, ali Hrvaška posebej skrbno in v skladu z mednarodno zakonodajo obravnava mladoletne prosilce za mednarodno zaščito brez spremstva.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišče prve stopnje in že pred njim tožena stranka pravilno uporabili določbe 60. do 63. člena ZMZ. Po določbi 60. člena je varna tretja država tista država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Da je bila Republika Hrvaška s sklepom Vlade Republike Slovenije določena kot varna tretja država, med strankama ni sporno, kot tudi ni sporno, da je tožnik skušal dne 28. 12. 2012 vstopiti v Republiko Slovenijo ilegalno v skupni 11 prebežnikov iz različnih arabskih držav. Za tožnika pa je sporna ugotovitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da se je pred vstopom v Republiko Slovenijo na Hrvaškem nahajal, kar naj bi pomenilo, da med njim in Republiko Hrvaško obstaja neka vez, zaradi katere bi bila vrnitev tožnika na Hrvaško utemeljena in da bi nato Republika Hrvaška vsebinsko obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi bil na Hrvaškem zakonito obravnavan kot mladoletni prosilec za mednarodno zaščito.

7. Vrhovno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje in že pred njim tožene stranke, da se je tožnik nahajal v Republiki Hrvaški pred ilegalnim vstopom v Republiko Slovenijo v toliki meri, da obstaja med njim in to državo tista vez, ki utemeljuje tudi vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Zveza med osebo, ki išče mednarodno zaščito in varno tretjo državo v smislu točke 2(a) 27. člena Procesne Direktive, je nedefiniran pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej. Med strankama v tem upravnem sporu je nesporno, da tožnik Republike Hrvaške ni le prečkal, pač pa je s tovornjaka, ki ga je pripeljal iz Turčije, na Hrvaškem izstopil in nato nadaljeval pot v Slovenijo z vlakom. Koliko časa se je zadrževal na Hrvaškem, ni znano. Prav tako je tudi nesporno, da je bil tožnik prijet takoj po ilegalnem vstopu v Slovenijo skupaj s skupino prebežnikov iz arabskih držav, ki so v mesecu decembru na Hrvaškem zaprosili za mednarodno zaščito in ki so zato tudi posedovali potrdila o statusu prosilca za azil na Hrvaškem. Zato se je lahko tožnik najkasneje na vlaku, na katerega je vsa skupina prebežnikov nesporno vstopila na Hrvaškem, seznanil z okoliščino, da Hrvaška sprejema prošnje za mednarodno zaščito. Zato so neprepričljive navedbe tožnika, da o Hrvaški ne ve nič in je čez to državo le potoval. Iz podatkov upravnega spisa tudi izhaja, da je bilo med obmejnimi organi Republike Slovenije in Republike Hrvaške dogovorjeno, da ga Republika Hrvaška dne 29. 12. 2012 prevzame skupaj s skupino pribežnikov, ki so bili že prosilci za azil na Hrvaškem, kar je pomemben element pri presoji, ali obstoji tista vez med tožnikom in Republiko Hrvaško v smislu točke 2(a) 27. člena Procesne Direktive, da se tožnika vrne na Hrvaško, da bo vsebinsko obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Odločitev v tej sodbi je skladna tudi z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr.: I Up 466/2011 in I Up 510/2011).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je Republika Hrvaška za tožnika varna tretja država tudi zato, ker ima visoke standarde pri obravnavi prošenj prosilcev za mednarodno zaščito, kar vključuje tudi utemeljeno pričakovanje, da ga bo obravnavala zakonito in skladno z določbami mednarodnega prava o mladoletnih prosilcih za mednarodno zaščito brez spremstva.

9. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in zadostno utemeljilo svojo odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi očitanih napak.

10. Vrhovno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 76. člena ZUS-1, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.