Jedro

Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa zgolj verjetno izkazan tako obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, kakor tudi višina te obveznosti.

Za zavarovanje po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti in da zato pri ugotavljanju njene višine ni treba upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z začasnim sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, št. DT 0610-1349/2016-2 (01322-36) z dne 23. 2. 2016, je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopni organ) ponudniku plačilnih storitev A., zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti tožeče stranke naložila, da sredstev v višini 400.000,00 EUR, ki jih ima tožeča stranka kot zavezanec za davek na svojem depozitnem računu, temu ne izplača (1. točka izreka). Tožeči stranki je prepovedala razpolaganje s sredstvi iz 1. točke začasnega sklepa v višini 400.000,00 EUR, kar predstavlja del ugotovljene davčne obveznosti (2. točka izreka). Zavarovanje na podlagi tega začasnega sklepa velja do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti (3. točka izreka). Pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa (4. točka izreka).

2. S sklepom, št. DT 0610-1349/2016-3 (02322-36) z dne 25. 2. 2016, je prvostopni organ tožeči stranki kot zavezancu za davek zaradi zavarovanja izpolnitve njene davčne obveznosti prepovedal razpolaganje z gliserjem graditelja B., s tam navedenimi podatki (I./1 točka izreka). Upravi za pomorstvo izpostava Koper je odredil vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve premičnin, navedenih v točki I./1 tega sklepa v Vpisnik morskih čolnov (I./2 točka izreka). Zavarovanje na podlagi tega začasnega sklepa velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti (II. točka izreka). Pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (III. točka izreka).

3. V obrazložitvi obeh sklepov je prvostopni organ navedel, da je v okviru opravljanja finančne preiskave, ki se vodi pod opr. št. DT 0612-2015/15, ugotovil, da so podani razlogi za sum, da zavezanec za davek-tožeča stranka v davčnem obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 ni napovedal drugih dohodkov. Posledično je plačal premalo dohodnine in s tem storil dejanje, s katerimi so bili kršeni predpisi o obdavčenju. Z izdajo tega začasnega sklepa se v skladu s 100. členom Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) začenja inšpekcijski nadzor, katerega predmet je odmera dohodnine za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010. 4. Na podlagi pridobljenih podatkov je prvostopni organ ugotovil, da je tožeča stranka kot zavezanec za davek v davčnem obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 iz transakcijskega računa družbe C., odprtega pri takratni banki Č., kot pooblaščena oseba tega transakcijskega računa dvignila denarna sredstva v gotovini v skupni vrednosti 1.546.400,00 EUR. Prvostopni organ je tožečo stranko kot zavezanko za davek pisno pozval, da predloži dokumentacijo in pojasnilo glede dvigov gotovine z bančnega računa, na katero je tožeča stranka odgovorila, da dokumentacije o dvigih nima, ker jo je zasegla policija. V odgovoru je še navedla, da je bil račun kasneje zaprt. 5. Iz uradnih evidenc je prvostopni organ ugotovil, da je bila tožeči stranki za leto 2010 od dohodka v višini 89.410,71 EUR odmerjena dohodnina od dohodkov v skupnem znesku 32.823,54 EUR. Ugotovil je, da tožeča stranka ni napovedala dohodkov iz naslova dvigov gotovine iz že navedenega bančnega računa. Ker tožeča stranka prvostopnemu organu ni posredovala zahtevanih pojasnil, je ta zaključil, da gotovinski dvigi v višini 1.546.400,00 EUR predstavljajo drug prejemek v smislu določil 105. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Ob upoštevanju že plačanih prispevkov v letu 2010 ter olajšave je izračunal, da je tožeča stranka za leto 2010 plačala za 634.024,00 EUR premalo dohodnine.

6. V nadaljevanju obrazložitve obeh sklepov je prvostopni organ navedel, da kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, finančna uprava na podlagi drugega odstavka 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zavaruje izpolnitev davčne obveznosti še pred izdajo odločbe.

7. V sklepu z dne 23. 2. 2016 je prvostopni organ obrazložil, da lahko finančna uprava z začasnim sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti zavezancu za davek prepove razpolaganje z denarnimi sredstvi na transakcijskem računu na podlagi 1. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2. Zato je banki oziroma hranilnici, pri kateri ima tožeča stranka denarna sredstva prepovedal, da mu denarna sredstva izplača. 8. V sklepu z dne 25 2. 2016 pa je prvostopni organ obrazložil, da se po drugem odstavku 114. člena ZDavP-2 v primerih, ko davčni organ zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem, sklep iz tretjega odstavka 111. člena ZDavP-2 šteje za začasni sklep za zavarovanje iz 119. člena istega zakona.

9. Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev Direktorata za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov (v nadaljevanju drugostopni organ) je s sklepom in odločbo, št. DT 499-29-188/2016-4 z dne 27. 7. 2016, pritožbena postopka in predloga za odlog izvršitve zgoraj navedenih sklepov prvostopnega organa združil v en postopek (1. točka izreka). Pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijana sklepa prvostopnega organa je zavrnil (2. točka izreka), zavrgel pa predlog za odlog izvršitve izpodbijanih sklepov.

10. Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklepa prvostopnega organa. V tožbi navaja, da iz določb 111., 114., 119. in 121. člena ZDavP-2 ter 100. člena ZFU ni moč najti materialno pravne podlage za izdajo izpodbijanih sklepov. Inšpekcijski nadzor se po določbah 135. člena ZDavP-2 začne z vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Inšpektor lahko začne opravljati inšpekcijski nadzor po poteku 8 dni od vročitve sklepa o inšpekcijskem nadzoru. Glede na to, da tožeči stranki sklep o davčnem inšpekcijskem nadzoru ni bil vročen, ni bilo mogoče izdati sklepa o začasnem zavarovanju. Izpodbijana sklepa tudi nimata obrazložitve, saj se obrazložitve nanašajo le na okoliščine v zvezi z ugotavljanjem davčne osnove. Kršeno je tudi načelo sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2. Zaradi neobrazložene odločitve pa je kršena tudi z Ustavo zajamčena pravica do pravnega sredstva, ki je lahko učinkovito le, kolikor so odločbe v bistvenih točkah obrazložene.

11. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala, saj se je v odgovoru na poziv sklicevala na obrazložitev izpodbijanih odločb in sodišču predlagala, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča sta izpodbijana sklepa prvostopnega organa pravilna in zakonita iz razlogov, ki so navedeni v sklepih, potrjenih odločbo drugostopnega upravnega organa. Sodišče sledi utemeljitvam izpodbijanih sklepov ter drugostopne odločbe ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

14. Za tožečo stranko je sporno, ali je davčni organ glede na okoliščine konkretnega primera imel pravno podlago za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v smislu 111. člena v povezavi z drugim odstavkom 114. člena in 119. členom ZDavP-2. 15. Po določbi prvega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali potekom roka za predložitev obračuna davka (v nadaljnjem besedilu: zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti) oziroma zavarovanje plačila v primeru odloga ali obročnega plačila davčne obveznosti (v nadaljnjem besedilu zavarovanje plačila davčne obveznosti), če je tako določeno z zakonom o obdavčevanju, ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti oziroma zavarovanje plačila davčne obveznosti s sklepom, v katerem tudi določi vrsto zavarovanja. Sklep mora biti obrazložen (tretji odstavek 111. člena ZDavP-2).

16. Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je pridobila, ugotovila, da je tožeča stranka v davčnem obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 iz transakcijskega računa, navedenega v izpodbijanih sklepih, kot pooblaščena oseba z 31-imi dvigi gotovine dvignila skupaj 1.546.400,00 EUR. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je bila tožeča stranka z zahtevkom, št. DT 0612-2015/2015-23 z dne 12. 2. 2016, ki ji je bil vročen dne 15. 2. 2016, pozvana, da predloži dokumentacijo in pojasnila glede dvigov gotovine iz navedenega bančnega računa v obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, na katerega je odgovorila z dopisom z dne 18. 2. 2016 in iz katerega izhaja, da je bila dokumentacija na omenjenem računu zasežena s strani policije in se tam tudi nahaja.

17. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če davčni obračun ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Pogoja za zavarovanje, ki se uvede po uradni dolžnosti, sta dva, to je neizpolnjena davčna obveznost ter ugotovljena višina pričakovanega davčnega dolga, glede katere se že z ozirom na njeno višino utemeljeno domneva, da bo ob nastopu obveznosti izpolnitev obveznosti onemogočena oziroma precej otežena. To utemeljuje tudi obrazložitev predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2F) k 22. členu, iz katere izhaja, da davčnemu organu v tem primeru ni potrebno izkazovati subjektivne nevarnosti za domnevno neizpolnitev pričakovane davčne obveznosti.

18. Glede na navedeno sodišče meni, da tožbeni ugovor, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen, oziroma da obrazložitev ne omogoča preveritve pričakovane davčne obveznosti, ni utemeljen. Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa zgolj verjetno izkazan tako obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, kakor tudi višina te obveznosti. Navedeno mora davčni organ izkazati v obrazložitvi sklepa (tretji odstavek 111. člena ZDavP-2), kar je po presoji sodišča davčni organ tudi storil. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov davčnega organa, ki jih je dopolnil tudi pritožbeni organ, je po mnenju sodišča vsaj verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti tožeče stranke, kot tudi verjetna višina premalo plačane dohodnine za leto 2010 v višini 634.024,00 EUR, s čemer je bistveno presežen predpisani mejni znesek iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 v višini 50.000,00 EUR.

19. Ob upoštevanju sodne prakse Upravnega sodišča RS (sodba št. III U 1625/2016 z dne 1. 6. 2017), za zavarovanje po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti in da zato pri ugotavljanju njene višine ni treb upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti ali zahtevati dodano zavarovanje (120. člen ZDavP-2) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen ZDavP-2). Zato je, tudi po mnenju sodišča, drugostopni organ glede na ugotovitve, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanih sklepov in pojasnil upravnega organa prve stopnje, ugovore glede višine pričakovane davčne obveznosti utemeljeno zavrnil. Ugovori, ki se nanašajo na ugotavljanje obveznosti v tem postopku, niso upoštevni, saj je predmet tega postopka zgolj preizkus pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti.

20. Ugovori, ki se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja in višino dohodnine bo tožeča stranka lahko uveljavljala v nadaljnjem postopku. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov po presoji sodišča v zadostni meri izhaja, iz katerih podatkov je davčni organ izhajal, ko je ugotavljal verjetno davčno osnovo (izpiski iz bančnega računa - dvigi, ki jih je opravila osebno tožeča stranka). S podatki, s katerimi je davčni organ razpolagal, pa je bila tožeča stranka seznanjena in pozvana k dajanju podatkov in pojasnil. 21. Ker je sodišče presodilo, da sta izpodbijana sklepa zakonita in pravilna, sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Ker v tožbi tožeča stranka ni predlagala izvedbe novih dejstev in dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave, saj, ob upoštevanju stališč sodišča v navedeni sodbi, zaslišanje tožeče stranke, ki ga je kot edini dokaz, razen vpogleda v upravne spise, predlagala tožeča stranka, v postopku na odločitev o stvari ne bi vplivalo.

K točki II. izreka:

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.