Jedro

Pravilno je mnenje sodišča prve stopnje, da akcija gašenja požara prične teči s trenutkom, ko se te naloge začnejo izvajati vodeno in organizirano, kar v konkretnem primeru pomeni v trenutku, ko so prostovoljni gasilci na zbirališču dobili navodila in odrejeno smer vožnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 23.11.1998 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS). Z navedeno odločbo je tožena stranka v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za občo upravo Upravne enote P. z dne 17.11.1997, s katero je bil tožniku zavrnjen zahtevek za oceno vojaške invalidnosti in pravic iz Zakona o vojnih invalidih zaradi posledic poškodb, ki jih je utrpel kot prostovoljni gasilec pri Gasilskem društvu T. v akciji gašenja požara dne 29.8.1995. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe citira določbe 1., 3. in 7. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97, v nadaljevanju ZVojI); 2., 5., 8., 21., 28. in 105. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94, 33/2000 - odločba Ustavnega sodišča, v nadaljevanju ZVNDN); in 1. člena Pravilnika o nalogah pripadnika civilne zaščite, ki predstavljajo povečano nevarnost za nastanek okvare zdravja (Uradni list RS, št. 26/96).

Po presoji sodišča prve stopnje tožnik utemeljeno uveljavlja tožbeni ugovor napačne uporabe materialnega prava. Med strankama je nesporno, da je tožnik utrpel poškodbe kot prostovoljni gasilec pri Gasilskem društvu T. v akciji gašenja požara dne 29.8.1995, kar izhaja tudi iz potrdila Uprave za obrambo P., Izpostave P., Ministrstva za obrambo z dne 13.3.1997. To potrdilo je ta uprava oprla na zapisnik o nesreči gasilcev Gasilskega društva T., ki ga je izdala Gasilska zveza P. z dne 28.9.1995, in na obrazec 002-Nesreče (podatki o tehnični intervenciji o nesreči) z dne 30.8.1995. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno tudi, da je zdravstvena komisija 1. stopnje pri toženi stranki pod zaporedno številko ... z dne 8.4.1992 na podlagi medicinske dokumentacije priznala tožniku 30 % stopnjo vojne invalidnosti. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je med strankama nesporno, da je med opravljanjem nalog pripadnika civilne zaščite, ki pomenijo povečano nevarnost za nastanek okvare zdravja, šteti tudi gašenje in reševanje ob požarih, te naloge pa se lahko, skladno z določbo 21. člena ZVNDN opravljajo tudi prostovoljno in nepoklicno. Prav tako sodišče prve stopnje meni, da ni sporno, da imajo državljani, ki opravljajo te naloge prostovoljno, enake pravice in dolžnosti, kot jih imajo pripadniki civilne zaščite.

Med strankama pa je sporna pravna razlaga določbe 3. odstavka 3. člena ZVojI. Stališče tožene stranke oziroma njena pravna razlaga tega odstavka je sicer pravilna, ni pa po mnenju sodišča prve stopnje pravilna njena razlaga, kaj je potrebno šteti v pojem "pri opravljanju določenih nalog civilne zaščite". Med te naloge tožena stranka ne šteje vožnje z intervencijskim vozilom na kraj gašenja požara. Po mnenju sodišča prve stopnje je potrebno določbo 3. odstavka 3. člena razlagati tudi v smiselni povezavi z opredelitvijo poškodbe oziroma z določbo 28. člena ZVNDN. Tožena stranka je določbo 28. člena razlagala le kot določbo, ki pomeni osnovo za pridobitev pravic, ki jih tožnik lahko uveljavlja po tem zakonu. Po mnenju sodišča prve stopnje 28. člen ZVNDN loči nastanek poškodbe in bolezni, ki nastane med opravljanjem nalog, usposabljanjem ali med izvrševanjem materialne dolžnosti v civilni zaščiti, in med poškodbo, ki jo je državljan utrpel na poti z doma ali z delovnega mesta na zbirališče oziroma pri povratku po običajni poti do doma ali delovnega mesta. Po mnenju sodišča prve stopnje je torej v obravnavanem primeru potrebno opredeliti, kdaj se prične akcija gašenja požara. Po mnenju sodišča prve stopnje je nesporno, da akcija gašenja požara prične teči s trenutkom, ko se te naloge začnejo izvajati vodeno in organizirano, kar v konkretnem primeru pomeni v trenutku, ko so prostovoljni gasilci na zbirališču dobili navodila in odrejeno smer vožnje.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka v postopku za izdajo s tožbo izpodbijane odločbe napačno uporabila materialni zakon, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost njene odločitve. Zato je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo ter odpravilo s tožbo izpodbijani upravni akt in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka dolžna izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Na podlagi določbe 3. odstavka 60. člena ZUS je vezana na pravno mnenje sodišča prve stopnje.

Tožena stranka se v pritožbi ne strinja z navedeno obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Opredelitev (28. člen ZVNDN), katera poškodba pripadnika civilne zaščite se šteje kot poškodba pri delu, za katero je tudi zagotovljeno zavarovanje po predpisih o zdravstvenem, pokojninskem in invalidskem zavarovanju, je po njenem mnenju lahko pomembna le za uveljavitev pravic po tem zakonu. Dejstvo, da se po 2. odstavku 28. člena ZVNDN šteje za poškodbo pri delu tudi poškodba, ki jo je državljan utrpel na poti z doma ali z delovnega mesta na zbirališče, kar bi pomenilo, da to prav tako oziroma še toliko bolj velja za poškodbo, do katere je prišlo na poti od zbirališča do kraja požara, kot je bilo v konkretnem primeru, po njenem mnenju ni pravno relevantno za odločitev, ali se je tožnik poškodoval v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida. V 3. odstavku 3. člena ZVojI se status vojaškega mirnodobnega invalida po njenem mnenju veže zgolj na nastanek okvare zdravja pri opravljanju določenih nalog pripadnika civilne zaščite, ki pomenijo povečano nevarnost za nastanek okvare zdravja. Pri tem je zakonodajalec očitno tudi računal s tem, da je pripadnikom civilne zaščite v celoti zagotovljeno varstvo pri izvrševanju dolžnosti, medtem ko je tistim, ki opravljajo vojaško dolžnost, zagotovljeno varstvo po predpisih o vojnih invalidih. Tako vsebuje 1. odstavek 17. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94) določbo, po kateri ima državljan, ki se pri opravljanju vojaške dolžnosti poškoduje ali zboli, pravice po posebnih predpisih. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikovo tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

Glede na citirane določbe ZVojI (1., 3. in 7. člena) ter ZVNDN (2., 5., 8., 21., 28. in 105. člena) ter 1. člena Pravilnika o nalogah pripadnika civilne zaščite, ki predstavljajo povečano nevarnost za nastanek okvare zdravja, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna pravna razlaga sodišča prve stopnje v zvezi z 28. členom ZVNDN, ki loči nastanek poškodbe in bolezni, ki nastane med opravljanjem nalog, usposabljanjem ali med izvrševanjem materialne dolžnosti v civilni zaščiti, in med poškodbo, ki jo je državljan utrpel na poti z doma ali z delovnega mesta na zbirališče oziroma pri povratku po običajni poti do doma ali delovnega mesta. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je v obravnavanem primeru potrebno opredeliti, kdaj se prične akcija gašenja požara, pri čemer je po pravilnem mnenju sodišča prve stopnje nesporno, da akcija gašenja požara prične teči s trenutkom, ko se te naloge začnejo izvajati vodeno in organizirano, kar v konkretnem primeru pomeni v trenutku, ko so prostovoljni gasilci na zbirališču dobili navodila in odrejeno smer vožnje. Zato niso upoštevne pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi razlaga citirane določbe ZVojI, ZVNDN in navedenega pravilnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.