Jedro

Funkcionalna neenakovrednost zobnega nadomestka z zdravim zobom, obrušenje nadaljnjih dveh zdravih zob in potrebno menjavanje nadomestka z novim je posebno za mladega človeka motnja, ki nedvomno povzroča duševne bolečine. To je podlaga za priznanje odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode (200. člen zakona obligacijskih razmerjih).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožniku prizna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 150.000,00 SIT ter se spremenjena sodba druge stopnje glasi: "Pritožbi se delno ugodi, sodba prve stopnje se delno spremeni in se izreče: Toženec S. M. mora plačati tožniku S. P. 226.866,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1997 dalje ter mu povrniti 82.370,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1997 dalje, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V preostalem izpodbijanem delu za 673.134,00 SIT s pripadki se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v tem delu potrdi zavrnilni del sodbe prve stopnje.

Toženec mora povrniti tožniku 9.014,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1998 dalje." V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožnik mora povrniti tožencu revizijske stroške v znesku 30.465,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.6.1999 dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 76.866,00 SIT ter mu povrniti 25.105,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1997 dalje do plačila. V presežku za nadaljnjih 823.134,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženec v začetku maja 1993 udaril tožnika s pestjo in mu povzročil udarnino obraza, raztrganino zgornje ustnice in zlom sprednjega zoba. Za pretrpljene telesne bolečine mu je prisodilo odškodnino v znesku 190.000,00 SIT, od česar je odštelo plačilo 100.00,00 SIT z dne 3.4.1996 v valorizirani vrednosti 113.134.00 SIT. Odškodninska zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti pa je zavrnilo, ker takšne nepremoženjske škode ni ugotovilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in je sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku priznalo še odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1997 dalje. Tožencu je naložilo še 138.284,00 SIT prvostopenjskih in 18.049,00 pritožbenih stroškov. Upoštevalo je ugotovitev, da je bilo treba tožniku izgubljeni zob nadomestiti s protezo. Zaradi tega je bilo treba obrusiti dva sosednja zoba. Zobni nadomestek bo treba obnoviti vsakih sedem do osem let, kar pomeni porušenje ravnotežja v tožnikovem zobovju. Vstavljeni nadomestek ni enakovreden zdravemu zobu. Po oceni izvedenca pomeni to enoodstotno invalidnost. Pritožbeno sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo še tožnikovo mladost. Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožnikovo pritožbo zoper sodbo prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je tožnik odlašal z zdravljenjem in s tem pokazal brezbrižnost, ki izključuje duševne bolečine. Ugotovitev o tem, da bo moral menjavati zobni nadomestek, ga ne upravičuje do odškodnine, saj se bo to zgodilo v življenjskem obdobju, ko zaradi starosti same postanejo taki posegi normalni.

Meni, da tožnika zobni nadomestek ne moti in da drugačne ugotovitve sodbe druge stopnje nimajo podlage v izvedenskem mnenju.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Ni točna revizijska trditev, da sodba druge stopnje ne upošteva izvedenskega mnenja izvedenca prim. dr. S. S.. Izvedenec je namreč izrecno ugotovil, da bi imel izgubljeni zob z upoštevanjem stanja zobovja in tožnikove mladosti, še sorazmerno dolgo življensko dobo. Izguba se ne da polnovredno popraviti in bo posledica poškodbe trajna, četudi ne znatna funkcionalna in estetska motnja. Iz zdravniškega spričevala doc. dr. D. Ž. pa izhaja, da je tožnik moral izgubo zdravega živega zoba vidnega sektorja nadomestiti s protezo, zaradi česar je bilo treba obrusiti dodatna dva zdrava zoba. Tožniku je priznal enoodstotno invalidnost. Vse te ugotovitve sta sprejeli obe sodbi, pri čemer je sodišče druge stopnje to štelo kot podlago za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, sodišče prve stopnje pa ne. Ker je sodišče druge stopnje potrdilo prvostopne dejanske ugotovitve, so revizijski očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka neutemeljeni.

Sodišče druge stopnje je imelo podlago za spremembo sodbe prve stopnje v določbi 4. točke 373. člena ZPP. Ker je izhajalo iz dejanskega stanja, kakršno je ugotovljeno s sodbo prve stopnje, samo ni ocenjevalo dokazov in zato tudi ni kršilo določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Glede na ugotovitve o težavah, ki jih ima tožnik zaradi izgube zoba, mu je sodišče druge stopnje priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v previsokem znesku.

Funkcionalna neenakovrednost zobnega nadomestka z zdravim zobom, obrušenje nadaljnjih dveh zdravih zob in potrebno menjavanje nadomestka z novim je posebno za mladega človeka motnja, ki nedvomno povzroča duševne bolečine. To je podlaga za priznanje odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode (200. člen zakona obligacijskih razmerjih). Prisojena odškodnina pa po višini ni v celoti utemeljena. Znatno presega odškodnine, ki jih pozna sodna praksa v podobnih primerih. Z upoštevanjem načela individualizacije ter okvirov, ki jih v primerljivih primerih pozna sodna praksa, je po presoji revizijskega sodišča ustrezna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 150.000,00 SIT. Pri tem je revizijsko sodišče upoštevalo, da gre za poškodbo, katere posledice je mogoče zdravstveno omiliti. Motnja zaradi vstavljenega zobnega nadomestka je neprijetna, vendar gre pri tem za okrnitev, ki le malo zmanjšuje življenjske aktivnosti.

Glede na navedeno je odločitev drugostopenjskega sodišča o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravno napačna. Pravnemu standardu pravične denarne odškodnine po 200. in 203. členu ZOR ustreza odškodnina, kakršna je določena s to sodbo. Odločitev revizijskega sodišča temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP.

O odškodnini za pretrpljene telesne bolečine je bilo pravnomočno odločeno že s sodbo prve stopnje, ki je tožena stranka ni izpodbijala. Zato revizijsko sodišče odločitve o tej odškodnini ni presojalo.

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Po spremenjeni sodbi je tožnik na prvi stopnji uspel s 37,7 odstotki svojega zahtevka. Stroški zastopanja so bili odmerjeni v znesku 214.200,00 SIT, od česar mu ustrezno uspehu pripada 80.753,00 SIT in 81.875,00 SIT materialnih stroškov, skupaj 162.628,00 SIT. Toženec pa je uspel 62,3 odstotno. Njegovi stroški so bili odmerjeni na 128.825,00 SIT. Ustrezno uspehu je upravičen do 80.258,00 SIT. Po pobotanju mora torej povrniti tožniku 82.370,00 SIT prvostopenjskih stroškov (2. odstavek 166. člena in 2. odstavek 154. člena ZPP).

Na pritožbeni stopnji je tožnik uspel 21 odstotno. Stroški drugostopenjskega postopka znašajo 42.925,00 SIT. Od tega mu mora toženec povrniti 9.014,00 SIT.

Toženec pa je z revizijo uspel polovično. Revizijski stroški znašajo 60.930,00 SIT (21.600,00 SIT taksa in 39.330,00 SIT sestava revizije), od česar mu mora tožnik povrniti polovico, to je 30.465,00 SIT.