Jedro

Izvedensko mnenje je bilo brez dvoma izdelano. Dejstvo, da si je družba izvedenka pri tem za področje zavarovalništva pomagala z dvema strokovnjakoma iz tujine, pa samo po sebi še ne more biti razlog za neplačilo opravljenega dela. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tudi za delo obeh tujih strokovnjakov priznana urna postavka kot jo določajo Smernice, torej enaka, kot če bi delo, ki sta ga opravila tuja strokovnjaka, opravili osebi zaposleni pri izvedencu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče sodnemu izvedencu D. d.o.o., odmerilo nagrado v znesku 18.109,44 EUR, skupaj z 20 % DDV 21.731,33 EUR (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je izvedenec zavezanec za DDV (II. točka izreka sklepa), in da se nagrada izvedencu izplača iz založenega predujma (III. točka izreka). Pravdnima strankama je naložilo, da v roku 15 dni založita še vsaka po 4.606,28 EUR manjkajočega predujma za izvedenca (IV. točka izreka sklepa), in sicer na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani (V. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep pvostopenjskega sodišča se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, podrejeno pa, da nagrado družbi izvedenki zniža najmanj za 8.795,15 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka in sodni izvedenec na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka očita prvostopenjskemu sodišču, da bi, glede na to, da je izvedensko delo zaupalo subjektu, ki ni sodni izvedenec, in glede na to, da toženo stranko zavezujejo javnofinančni predpisi moralo predhodno pridobiti od potencialnih izvedencev predračun za opravljene storitve in tako dati strankam možnost, da izrazita svoje strinjanje, tako glede obsega kot višine (cene) za opravljeno storitev. Trdi, da je cena storitve, ki jo za sodišče opravi izvedenec, ki nima statusa sodnega izvedenca, predmet izrecnega dogovora med sodiščem kot naročnikom in izvedencem, ali pa se določi po vnaprej znanem ceniku. V danem primeru cena ni bila vnaprej dogovorjena, toženi stranki pa tudi ni bil znan cenik, po katerem je sodišče izvedenki sedaj priznalo nagrado.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zaradi zapletenosti izvedenskega dela, pred imenovanjem izvedenca, strankam dalo možnost, da se o tem izjavijo (244. člen ZPP). Tožena stranka se je izrecno strinjala, da se postavi za izvedenca družba D. d.o.o.. Gre za revizijsko družbo, za katero veljajo Smernice za oblikovanje cen revizijskih storitev (Smernice), ki so objavljene na spletni strani Slovenskega inštituta za revizijo, zato bi tožena stranka zanje morala vedeti. Poleg tega bi se glede na to, da je bila za izvedenko imenovana družba iz skupine najbolj znanih evropskih revizijskih družb (D.), in glede na to, da je šlo za zahtevno izvedensko delo, morala zavedati, da bodo stroški izdelave izvedenskega mnenja visoki. Očitek glede vprašanja cene storitve pa bi lahko in bi tudi morala izpostaviti že ob prejemu sklepa o določitvi predujma za delo izvedenca, česar pa ni storila. Očitano nasprotje po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podano.

6. Nadalje pritožnik navaja, da imenovani izvedenec ni sporočil, da izvedenskega dela sam ne more opraviti, niti ni predlagal postavitve dodatnega izvedenca. Prav tako sodišča in strank ni seznanil, da bodo zaradi pomoči strokovnjakov iz tujine nastali dodatni stroški. Zato prvostopenjskemu sodišču očita, da izvedencu ne bi smelo priznati nagrade tudi za delo strokovnjakov iz družbe B. & W..

V konkretnem primeru je že dolgotrajen postopek izbire izvedenca pokazal, da gre za zapleteno in specifično zadevo, ki zahteva tako ekonomsko-finančno znanje, kot tudi znanje s področja zavarovalništva. Izvedenec sodišča sicer res ni obvestil o tem, da bosta pri izdelavi izvedenskega mnenja sodelovala dva strokovnjaka iz tuje družbe, in sicer iz B. & W.. Po izdelavi izvedenskega mnenja, je izvedenec v dopisu z dne 28. 3. 2008 (red. št. 143) pojasnil, da se je obrnil na tujo družbo z večletnimi izkušnjami na področju zavarovalništva, ker sam ni imel zadostnega znanja s tega področja. Izvedensko mnenje je bilo brez dvoma izdelano. Dejstvo, da si je družba izvedenka pri tem za področje zavarovalništva pomagala z dvema strokovnjakoma iz tujine, pa samo po sebi še ne more biti razlog za neplačilo opravljenega dela.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tudi za delo obeh tujih strokovnjakov priznana urna postavka kot jo določajo Smernice, torej enaka, kot če bi delo, ki sta ga opravila tuja strokovnjaka, opravili osebi zaposleni pri izvedencu. Zato pritožbene navedbe, da izvedenec ni upravičen do plačila za delo, ki sta ga opravila tuja strokovnjaka, iz zgoraj navedenih razlogov, niso utemeljene.

7. Tudi očitek, da v izpodbijanem sklepu ni razlogov o tem, kako je sodišče prišlo do števila ur, ki jih je priznalo vsem štirim strokovnjakom, ki so sodelovali pri izdelavi izvedenskega mnenja, ne drži. Prvostopenjsko sodišče je priznalo tolikšno število ur, kot jih je priglasil izvedenec v predloženi specifikaciji stroškov (list št. 425). Ni namreč imelo nobenega razloga, da navedenemu številu ur ne bi sledilo. Pritožnik pa dvoma v tej smeri niti ni konkretiziral. Zgolj pavšalni očitek o prevelikem številu ur za izdelavo izvedenskega mnenja, glede na zahtevnost le-tega in glede na to, da se cena storitve v skladu s Smernicami določi glede na število opravljenih ur, ne more omajati pravilnosti odmerjene nagrade.

8. Nadalje pritožnik navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno A. P. priznalo višjo urno postavko kot Z. M., čeprav sta oba revizorja. Pritožnik navaja, da je A. P. revizorka in ne strokovna direktorica, kar naj bi izhajalo iz dodatne specifikacije stroškov izvedenca z dne 28. 3. 2008. Poleg tega navaja, da iz dopisa izvedenca z dne 29. 6. 2006 izhaja, da A. P. ni več zaposlena pri izvedencu, zaradi česar po mnenju pritožnika izvedenec ni upravičen do plačila za njeno delo.

Dejstvo, da A. P. ni več zaposlena pri izvedencu, ni razlog za neplačilo njenega dela. Za izvedenca je bila namreč imenovana družba in ne A. P.. Ker je bila v času, ko je bilo izvedensko mnenje izdelano zaposlena pri izvedencu, je le-ta nedvomno upravičen do plačila za njeno delo pri izdelavi izvedenskega mnenja. Tako iz specifikacije stroškov (list. št. 425) kot dopisa izvedenca na list. št. 131 in 228 izhaja, da je bila A. P. v času izdelave izvedenskega mnenja strokovna direktorica izvedenca. Tožena stranka nasprotnega ni uspela dokazati. Prav tako okoliščin, ki bi vzbujale dvom v takšen zaključek, ni našlo pritožbeno sodišče. Ker je torej imela A. P. v času izdelave izvedenskega mnenja položaj strokovne direktorice, je izvedenec za njeno delo upravičen do višje urne postavke v skladu s Smernicami.

9. Iz dodatne specifikacije stroškov izvedenca z dne 28. 3. 2008 nadalje izhaja, da sta bila v času izdelave izvedenskega mnenja strokovna direktorja tudi D. H. in E. P.. Nasprotnega tožena stranka ni uspela dokazati oziroma niti ni konkretizirano trdila, da D. H. in E. P. nista bila strokovna direktorja. Zato pritožbene navedbe, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno kako je sodišče prišlo do podatka, da sta navedeni osebi strokovna direktorja, niso utemeljene.

10. Pritožbeno sodišče je po ugotovitvi, da očitane bistvene kršitve določb postopka niso podane, prvostopenjsko sodišče pa je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in materialno pravo pravilno uporabilo, pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).