Jedro

Z nestrinjanjem z dokazno težo izpovedb toženke in prič, toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v reviziji ni dovoljeno.

Ker bo višina obveznosti določena tako, da bo vsota glavnice in zamudnih obresti (po avstrijskem pravu) preračunana po tečaju na dan plačila, je očitek o nejasnosti in neizvršljivosti izreka neutemeljen.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, (1) da se sprememba tožbe dovoli, (2) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 98/21017 z dne 1. 10. 1998 v 1. in v 3. točki izreka zoper toženko razveljavi, (3) ugodilo zahtevku za plačilo 14.073,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15. 9. 1998 do plačila v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in (4) toženki naložilo plačilo stroškov izvršilnega in pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da toženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Zavrnilo je pritožbene ugovore glede dejanskih ugotovitev, na katerih je sodišče temeljilo odločitev o pravilni aktivni in pasivni legitimaciji pravdnih strank. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je treba za odločitev v zadevi uporabiti avstrijsko pravo in da je zato tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti po avstrijskem pravu. Zavrnilo je očitek, da je izrek o plačilu denarnega zneska v evrih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 1998 dalje nejasen. Navedlo je, da iz izreka jasno izhaja, da gre za zamudne obresti po avstrijskem pravu, tako glavnico kot obresti pa je toženka dolžna plačati v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

3. Toženka v reviziji uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ker sodišče ni upoštevalo izpovedb prič M. J. in J. M., in ker se do izpovedbe zadnje priče ni opredelilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s tem pa je storjena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stališče sodišča, da je izpovedba toženke in priče M. J. neživljenjska in nesprejemljiva, je zmotno. Izpovedba priče M. B., da tožnica družbi L. ni dala pooblastila za sprejem denarja, ni točna. Iz tožničinih listin, predloženih v postopku, namreč izhaja, da je upoštevala prav plačilo, ki je bilo izvršeno osebi iz te družbe. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da odnos med toženko in družbo L. nima zveze s tožnico, je zato v nasprotju z vsebino listin. Nadalje iz 3. točke izreka ne izhaja, po katerem tečaju je toženka dolžna plačati znesek 14.073,01 EUR in od katerega zneska se obračunavajo zamudne obresti. Izrek je zato neizvršljiv, nejasen in nesklepčen. Toženka predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po ugotovitvi, da se je toženka v zvezi z leasing pogodbo, ki jo je s tožnico sklenila njena hči M. J., zavezala kot porok in da obveznosti iz pogodbe v višini zahtevka niso bile izpolnjene, je odločitev o utemeljenosti zahtevka materialnopravno pravilna.

7. Očitek, da se sodišči nista opredelili do izpovedbe priče J. M., ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je povzelo vsebino njegove izpovedbe, nato pa navedlo, da njegova izpovedba ne more vplivati na odločitev, kdo je bil (v obravnavani zadevi) leasingodajalec. Sodišče druge stopnje je navedlo, da izpovedba te priče skupaj z ostalimi dokazi, ki jih je predlagala toženka, ni mogla pripeljati do sklepa, da je bil leasingodajalec tretji in ne tožnica.

8. Z nestrinjanjem z dokazno težo, ki jo je sodišče prve stopnje dalo izpovedbama prič M. J. in J. M. na eni strani in izpovedbi priče M. B. na drugi strani, toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Narave uveljavljane kršitve ne spremenijo toženkine trditve, da je ugotovitev sodišča o vsebini razmerja med tožnico in družbo L. d.o.o. v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče je na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov zaključilo, da toženkina teza o tem, da pogodba ni bila sklenjena s tožnico, marveč s tretjim, ni dokazana, taka ocena pa ne more biti predmet revizijske presoje.

9. Neutemeljeni so tudi očitki, povezani z izrekom sodbe sodišča prve stopnje. Že sodišče druge stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da gre za zamudne obresti po avstrijskem pravu. Višina obveznosti bo torej določena tako, da bo vsota glavnice in zamudnih obresti preračunana po tečaju na dan plačila. Tàko materialnopravno pravilno stališče dovolj jasno izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

10. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavlja toženka, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi toženkinega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek

154. člena ZPP).