Jedro

Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ, to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbo 179. člena OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa se ugodi v celoti, in se izpodbijana sodba spremeni:

-v I. točki izreka tako, da je tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodbe dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 2.028,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2018 do plačila,

-v III. točki izreka tako, da je tožena stranka v korist proračuna Republike Slovenije dolžna v 15 dneh plačati 2.296,10 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 01100-6370421877, s sklicem 00800370041219 (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 000/2019), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II.V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne ter se v izpodbijanem in v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 153,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženka tožniku plačati denarno odškodnino za nematerialno in materialno škodo v skupnem znesku 2.535,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2018 do plačila (I. točka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka). Glede stroškov postopka je upoštevalo uspeh po višini in toženki naložilo, da tožniku plača 1.233,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka).

2.Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zoper višino prisojene odškodnine (zgolj zoper kategorijo strahu in telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem) in stroškovni del izreka. Toženka se pritožuje zaradi pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP zoper višino prisojene odškodnine (zgolj zaradi neupoštevanja pravnomočno ugotovljene deljene odgovornosti in prekoračitve tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti) in stroškovni del izreka. Obe stranki opredeljujeta tudi svoje pritožbene stroške.

3.Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in meni, da je upravičen do 3.500,00 EUR višje odškodnine. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo, da ni utrpel primarnega strahu ter da sodba glede te odločitve nima razlogov. Prav tako je sodišče s povzemanjem izvedenskega mnenja zmotno zaključilo, da je tožnik zaradi padca utrpel zgolj udarec v trtico in ne zloma trtice, in dodaja, da diagnoza zloma trtice izhaja iz začetne diagnoze sprejemnega zdravnika (dr. A. A.). V nadaljevanju opozarja, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju diagnoze ni upoštevalo mnenja izvedenke (dr. B. B.), ki je navedla, da se manjši zlomi trtice (t. i. manjše poke) zacelijo v 2 - 3 mesecih, kar se časovno ujema s potekom zdravljenja pri tožniku. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko je kontradiktorno navedlo, da ne izključuje možnosti nastanka manjšega zloma trtice, a da tega ni mogoče dokazati iz obstoječe medicinske dokumentacije. Opozarja še, da gre pri diagnozi zloma trtice za neprerekano dejstvo, saj se je toženka, sodeč iz odgovora na tožbo, s postavljeno diagnozo zloma strinjala. Nazadnje tožnik ugovarja tudi stroškovnemu delu izreka izpodbijane sodbe in navaja, da sodišče neupravičeno ni upoštevalo dejstva, da je sam uspel v 80 % temelja in da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko uspeh v pravdi ni ločilo po temelju in višini, pač pa je stroške postopka v celoti dosodilo glede na prisojeno višino odškodnine, kjer je uspel zgolj v 28,90 %.

4.Toženka ugovarja, da prvostopenjsko sodišče pri določanju končne višine odškodnine ni upoštevalo z vmesno sodbo pravnomočno ugotovljenega soprispevka v višini 20 %. Prav tako izpostavlja, da je tožnik v tožbenem zahtevku uveljavljal zakonske zamudne obresti od 2. 6. 2018 dalje in ne od 3. 4. 2018 dalje, kot je to v izreku odločilo sodišče prve stopnje, s čimer je sodišče preseglo trditveno podlago. Nazadnje zaradi neupoštevanja soprispevka toženka nasprotuje tudi višini prisojenih stroškov postopka in navaja, da je skladno s 23,12 % uspehom v pravdi tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v višini 377,06 EUR.

5.Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke, se zavzel za zavrnitev in opredelil svoje nadaljnje stroške. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

6.Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

7.Prvostopenjsko sodišče je z vmesno sodbo III P 878/2019 z dne 24. 8. 2021, potrjeno s sodbo Višjega sodišča II Cp 1752/2021 z dne 22. 11. 2021, že odločilo, da je toženka po temelju odškodninsko odgovorna za nastalo škodo tožnika v višini 80 %, 20 % pa je k nastanku škode prispeval tožnik. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo še o višini tožbenega zahtevka.

8.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom ZPP.

9.Tožnik si je 16. 1. 2017 poškodoval trtico pri padcu na ledu, ko mu je spodrsnilo na neočiščeni ledeni površini. Od toženke je zahteval povrnitev premoženjske škode v višini 373,30 EUR in povrnitev nepremoženjske škode v višini 8.400,00 EUR, skupno 8.773,30 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 2.400,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, od tega 300,00 EUR za strah in 2.100,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Višji zahtevek iz naslova nematerialne škode je zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je tožniku prisodilo še 135,61 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, kar skupno s prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znaša 2.535,61 EUR.

O pritožbenem preizkusu odločitve o glavni stvari

10.Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbo 179. člena OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

11.Tožnik navaja, da je bil zaradi predhodnih zdravstvenih težav in naraščajočih bolečin zaskrbljen za svoje zdravje, zaradi česar naj bi utrpel tudi primarni strah. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku odškodnine za primarni strah ni mogoče priznati, saj sam dogodek ni bil grozljive narave in tožnikovo življenje ni bilo ogroženo. Ob tem je sodišče prve stopnje poleg izvedenskega mnenja pravilno upoštevalo, da tožnik v zaslišanju ni potrdil navedb, ki bi utemeljevale obstoj primarnega strahu ter da tudi iz tožnikovega ravnanja po zadobljenem udarcu trtice izhaja, da mu odškodnine iz naslova primarnega strahu ni moč priznati. Primarni strah se namreč kaže kot afekt, to je intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi ter traja nekaj ur ali izjemoma nekaj dni.

Že sama ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik poiskal zdravniško pomoč šele naslednji dan po padcu, opravičuje sklep, da ni podlage za odškodnino za primarni strah.

Dejstvo, da je tožnik bil zaskrbljen za svoje zdravje (skrb za izid zdravljenja), pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v okviru sekundarnega strahu. Sodišče prve stopnje pri določitvi višine odškodnine za strah tako ni zmotno uporabilo materialnega prava (179. člena OZ), saj je dosledno upoštevalo vse relevantne okoliščine in pravilno zaključilo, da ugotovljeni strah po obliki, intenziteti in trajanju ni pravna podlaga za priznanje denarne odškodnine za primarni strah, slednje pa je prav tako ustrezno obrazložilo, pri čemer ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12.V nadaljevanju tožnik oporeka še višini odmerjene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. V bistvenem nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je v posledici padca utrpel udarnino in ne zloma trtice ter posledični prisoji (nižje) odškodnine na tej podlagi. Prav tako navaja, da gre pri diagnozi zloma trtice za neprerekano dejstvo, saj se je toženka, sodeč iz odgovora na tožbo, s postavljeno diagnozo zloma strinjala.

13.Navedbam tožnika, da gre pri diagnozi zloma trtice za neprerekano dejstvo in da to izhaja iz odgovora na tožbo z dne 1. 8. 2019, ni moč slediti, saj v navedeni vlogi toženka zgolj navaja oziroma povzema vsebino predložene medicinske dokumentacije.

V ničemer torej ne izhaja, da se toženka s postavljeno diagnozo strinja, niti da tega ne prereka.

14.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tudi pravilno zaključilo, da tožnik v posledici padca ni utrpel zloma, pač pa udarnino trtice in da je začetna diagnoza z dne 17. 1. 2017, podana s strani dr. A. A., napačna. Kot izhaja iz 13. - 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo po obvestilu prve postavljene izvedenke (dr. B. B.), da po natančnem pregledu rentgenskih slik ne more pritrditi diagnozi zloma trtice, in posledični pritegnitvi dodatnega izvedenca, specialista radiologije (dr. C. C). Tudi slednji je po natančnem pregledu rentgenskih posnetkov prišel do enakega zaključka in v zaslišanju celo navedel, da lahko z 99 % verjetnostjo trdi, da se na slikovni diagnostiki zloma trtice ne vidi, a da obstajajo primeri, ko se poškodb na rentgenu ne da opaziti. Ob tem je pojasnil tudi princip dela na urgentnem bloku UKC, kjer diagnostiko povečini opravljajo specializanti in posledično prihaja do zelo veliko napak. Temu je pritrdil tudi sprejemni zdravnik, ki je postavil začetno (napačno) diagnozo. Dr. A. A., je v zaslišanju izpovedal, da je absolutno možno, da je pri postavljeni diagnozi storil napako, saj v primeru dvomov na urgenci raje zdravijo prekomerno. Tako njegovi začetni (delovni) diagnozi ni moč pripisati večje teže kot oceni izvedencev, kot zmotno meni tožnik. Splošno znano je, da delo na urgentnem bloku poteka hitro po opravljenem postopku triaže. Tožnikova poškodba ni bila življenjsko ogrožujoča, zaradi česar dodatne natančnejše preiskave v tej fazi niso bile potrebne, pri čemer se tako dr. A. A. kot izvedenca strinjajo, da rentgen ni optimalna metoda za izključevanje poškodb. Po drugi strani sta izvedenca mnenje podala po natančnem in poglobljenem pregledu RTG slik, dodatno pa je dr. B. B. pregledala še celotno medicinsko dokumentacijo vključno s tožnikovim osebnim kartonom. Ob tem je bistveno, da se diagnoza udarnine trtice ujema tudi s samim potekom zdravljenja, ki izhaja iz priložene medicinske dokumentacije. Iz te sledi, da je tožnik približno 2 meseca po padcu navajal, da je bolečina v trtici povsem izzvenela, kar se ujema s časovnim potekom zdravljenja udarnine trtice, medtem ko je čas zdravljenja v primeru zloma bistveno daljši. Iz navedenega izhaja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje vestna in skrbna, kot to veleva 8. člen ZPP, sodišče druge stopnje pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Z razlogi odločitve se v celoti strinja, jih sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

15.Dejstvo, da je izvedenka dopustila možnost nastanka manjšega zloma (t. i. manjše poke), ne utemeljuje pritožbenega očitka bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik pozabi, da je sodišče prve stopnje ob temjasno navedlo, da takšnega manjšega zloma ni mogoče dokazati oziroma potrditi iz obstoječe medicinske dokumentacije in poteka zdravljenja, kot je to objektivno opredelila izvedenka dr. B. B. Tožnik je namreč podal navedbe, ki utemeljujejo odškodninsko odgovornost po krivdnem principu, urejeno v prvem odstavku 131. člena OZ. Zahteva za povračilo škode je utemeljena, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je uzakonjeno načelo obrnjenega dokaznega bremena, vse ostale elemente pa bi moral dokazati tožnik (212. člen ZPP). Dokazno breme glede zloma trtice, dejstvo, ki je pomembno za presojo obstoja škode ter njenega obsega, je na strani tožnika. Ta bi torej moral ne samo trditi, pač pa tudi dokazati, da je v posledici škodnega dogodka utrpel zlom trtice. Slednjega pa mu ni uspelo dokazati, saj tega ne izkazuje ne medicinska dokumentacija, niti klinični potek zdravljenja, niti objektivni izvidi, pregledi. Ker tožnik ni zmogel dokaznega bremena glede obstoja oziroma obsega škode, je ugotovitev prvostopenjskega sodišča na mestu, v sodbi navedeni razlogi, ki podpirajo sprejeto odločitev, pa so kot že rečeno zadostni, da omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, s čimer je izpodbit tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

16.Treba je pritrditi pritožbenim navedbam toženke, da prvostopenjsko sodišče pri določanju končne višine odškodnine ni upoštevalo z vmesno sodbo ugotovljenega soprispevka. Glede na to, da je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo pravnomočno ugotovilo, da je za nastalo škodo odgovorna toženka v višini 80 %, tožnik pa v višini 20 %, nato pa je toženki naložilo v plačilo celoten znesek priznane odškodnine (kot da je v celoti odgovorna za škodo), je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe oziroma absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku ob upoštevanju pravil o deljeni odgovornosti pripada odškodnina v višini 2028,49 EUR. Pritožbeno sodišče je do navedenega zneska prišlo tako, da je celotni znesek odškodnine zmanjšalo za 20 %, kolikor znaša soprispevek tožnika (2.535,61 EUR x 80 % = 2028,49 EUR).

17.Prav tako so utemeljene toženkine navedbe, da je tožnik zahteval zakonske zamudne obresti od 2. 6. 2019 dalje in ne od 3. 4. 2019 dalje, kot je v I. točki izreka izpodbijane sodbe odločilo sodišče prve stopnje. Iz tožbe izhaja, da je tožnik vtoževal zakonske zamudne obresti od 2. 6. 2018 dalje. Posledično je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, s tem pa je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka (tretji odstavek 350. člena ZPP).

18.Obe bistveni kršitvi sta po svoji naravi takšni, da ju je drugostopenjsko sodišče v pritožbenem postopku lahko samo odpravilo, zato je na podlagi prvega odstavka 354. člena in 357. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 351. člena ZPP I. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo v smeri znižanja odškodnine na 2.028,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki skladno s tožbenim zahtevkom tečejo od 2. 6. 2018 dalje do plačila.

O pritožbenem preizkusu stroškovne odločitve

19.Obe stranki sta ugovarjali tudi stroškovnemu delu izreka. Toženka zaradi neupoštevanja soprispevka nasprotuje višini prisojenih stroškov postopka. Slednjim pa ugovarja tudi tožnik, ki navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko uspeha v pravdi ni ločilo po temelju in višini, pač pa stroške postopka v celoti dosodilo glede na prisojeno višino odškodnine.

20.V tem delu sta pritožbi obeh strank utemeljeni. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). V tem okviru se uspeh (lahko) upošteva ločeno po temelju in ločeno po višini. Tudi v novejši sodni praksi se upoštevajo okoliščine primera, kar v primeru, ko je terjatev sporna tako po temelju kot po višini in v zvezi s temeljem poteka velik del dokaznega postopka, pomeni, da se (lahko) stroški odmerijo tudi po metodi, po kateri sodišče vrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov.

21.Glede na okoliščine konkretnega primera je podlaga za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in višini po oceni sodišča druge stopnje podana. Med pravdnima strankama je bil sporen tako temelj kot višina. Tožnik utemeljeno navaja, da sta bila v procesu razčiščevanja temelja opravljena pripravljalni narok ter dva naroka za glavno obravnavo, kjer je bilo zaslišanih enajst prič. Glede višine pa sta bili izdelani dve izvedenski mnenji, pri čemer sta bila izvedenca tudi zaslišana na dveh narokih za glavno obravnavo. V zvezi s temeljem je torej potekal velik del dokaznega postopka, kar opravičuje izračun uspeha po aritmetični sredini uspeha po višini in uspeha po temelju. Ob povedanem pa je pri postavki uspeha po višini potrebno upoštevati tudi soprispevek tožnika, na kar utemeljeno opozarja toženka in kar je prvostopenjsko sodišče spregledalo.

22.Po upoštevanju soprispevka je uspeh tožnika po temelju 80% in po višini 23,12%, pri čemer je skupni uspeh tožnika ocenjen na 51,6 %, medtem ko je uspeh toženke 48,4 %. Iz navedenega sledi, da mora tožnik toženki povrniti 48,4 % njenih stroškov, kar znaša 57,87 EUR, toženka pa 51,6 % tožnikovih stroškov, kar znaša 2.353,97 EUR. Po medsebojnem pobotu pa mora toženka plačati še 2.296,10 EUR. Ker je bil tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči, mora toženka na podlagi tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotovljene stroške postopka povrniti v korist proračuna Republike Slovenije in ne tožniku, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

23.Z upoštevanjem soprispevka in ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo pritožbi v stroškovnem delu potrebno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje skladno s peto alinejo 358. člena ZPP v III. točki spremeniti, kot to izhaja iz izreka predmetne sodbe.

O stroških pritožbenega postopka

24.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Toženka je upravičena do povračila stroškov njene pritožbe, saj je s pritožbo uspela. Tožnik s svojo pritožbo glede glavne stvari sicer ni uspel (zahteval je zvišanje odškodnine za 3.500,00 EUR), a je v stroškovnem delu s pritožbo skoraj v celoti uspel (zahteval je zvišanje stroškov postopka za 1.196,13 EUR), kar pomeni približno 25,5 % uspeh pritožbe. Glede na to, da ne gre za zanemarljiv uspeh v stroškovnem delu, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da mora toženka povrniti 25,5 % pritožbenih stroškov tožnika.

25.Toženka je v pritožbenem postopku uspela, stroški njene pritožbe, katere ji mora povrniti tožnik, znašajo skupno 225,00 EUR (materialni stroški v višini 30,00 EUR in sodna taksa za pritožbo v višini 195,00 EUR). Stroški pritožbe tožnika znašajo skupno 279,99 EUR (375 točk za sestavo pritožbe, povišano za 2% administrativnih stroškov in 22% DDV ob vrednosti točke 0,6 EUR). Odgovora tožnika na pritožbo toženke pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je tožnik zgolj podvajal svoje predhodne pritožbene navedbe. Upoštevaje zgoraj navedeni 25,5 % uspeh v pritožbenem postopku je tožnik upravičen do povračila 71,40 EUR pritožbenih stroškov. Po opravljenem pobotu je tožnik dolžan toženki plačati 153,60 EUR njenih pritožbenih stroškov.

-------------------------------

1Gl. VSRS sodba II Ips 147/2014, VSRS sodba II Ips 135/2019.

2Gl. VSRS sodba II Ips 277/97.

3Gl. VSRS sodba VIII Ips 276/98.

4Tretji odstavek 2. točke Odgovora na tožbo: "Iz medicinske dokumentacije je razvidno, da je tožnik dne 16. 1. 2017 padel in se udaril v trtico, pri čemer je utrpel poškodbo, zlom trtice."

5Navedeno izhaja iz izvedenskega mnenja, ki povzema pregled z dne 17. 3. 2017.

6Dr. B. v izvedenskem mnenju navaja, da simptomi izzvenijo spontano, običajno v 3 tednih in najkasneje v 2 mesecih po škodnem dogodku.

7Dr. C. v zaslišanju izpostavi, da imajo ljudje v primerih zloma trtice tudi po dve leti blazne težave in ne morejo sedeti.

8Npr. sklepa VSL II Cp 3142/2016 in VSL II Cp 1770/2014.

9Tožnik je zahteval odškodnino v višini 8.773,30 EUR, dobil pa je 2.028,49 EUR.

1080 %  23,12 % / 2 = 51,6 %

11Sodišče prve stopnje je pravdne stroške toženke ocenilo na 119,57 EUR, pri čemer stranki ugotovljeni višini stroškov nista nasprotovali. (119,57 EUR x 48,4 % = 57,87 EUR).

12Sodišče prve stopnje je pravdne stroške tožnika ocenilo na 4.561,96 EUR, pri čemer stranki ugotovljeni višini stroškov nista nasprotovali. (4.561,96 EUR EUR x 51,6 % = 2.353,97 EUR).

13Pritožbeno sodišče mu je stroške postopka zvišalo iz 1.233,4 EUR na 2.353,97 EUR (zvišanje za 1.120,57 EUR).

Zveza:

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - tarifna številka 1111, 1112, 10101 Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 15, 15/4, 18, 18/3, 36, 36/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 179 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 212, 339, 339/2, 339/2-14 Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 46, 46/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.