Jedro

Iz določbe 5. odstavka 35. člena ZTel izhaja, da so plačila pristojbine oproščene radijske postaje, za katere je izdano radijsko dovoljenje za uporabo radijske frekvence, če so te frekvence z razporeditvijo radio-frekvenčnih pasov v Republiki Sloveniji namenjene za obrambo, varnost, zaščito in reševanje ter radioamatersko dejavnost. Sodišče meni, da je Uredba o razporeditvi radiofrekvenčnih pasov v Sloveniji (Ur. l. RS, št. 7/98) z opredelitvijo pojma "državna raba" v 2. členu zožila oprostitve, ki bi bile možne na podlagi 5. odstavka 35. člena ZTel, zato sodišče v obravnavanem primeru te določbe uredbe o razporeditvi radio-frekvenčnih pasov ne upošteva, saj so sodniki pri sojenju vezani le na ustavo in zakon (125. člen URS).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za promet in zveze RS z dne 23. 9. 1999, se odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek Ministrstvu za informacijsko družbo RS.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklepe Uprave RS za telekomunikacije z dne 16. 6. 1999, s katerimi je prvostopni organ določil obveznost plačila pristojbine za uporabo radijske frekvence na podlagi radijskih dovoljenj za uporabo radijskih postaj v fiksnih omrežjih na lokaciji območje Slovenije in v mobilnem omrežju na lokacijah A okolica, B MNZ in C MNZ. Tožena stranka je pritožbo tožečih strank zavrnila, ker je ugotovila, da je obračunana pristojbina pravilna in zakonita, saj je obveznost njenega plačila določena z Zakonom o telekomunikacijah (v nadaljevanju: ZTel), višina pa z Uredbo o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uradni list RS, št. 90/98, v nadaljevanju: Uredba) in s Sklepom o določitvi točke (Uradni list RS, št. 90/98, v nadaljevanju: Sklep). Določba 5. odstavka 35. člena ZTel pa se nanaša le na radiofrekvenčne pasove, ki so za obrambo, varnost, zaščito in reševanje določeni z Uredbo o razporeditvi radiofrekvenčnih pasov v Sloveniji (Uradni list RS, št. 7/98), in ne na storitev.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bili pravilno uporabljeni predpisi, da so bila bistveno kršena pravila postopka, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, prizadet pa je tudi javni interes, zato tožeči stranki vlagata tožbo na podlagi 24. in 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS). Tožeči stranki menita, da tožena stranka predpisa ni pravilno uporabila, saj se po 5. odstavku 35. člena ZTel za uporabo radijskih frekvenc, ki so z razporeditvijo radiofrekvenčnih pasov v Republiki Sloveniji namenjene za obrambo, varnost, zaščito in reševanje ter radioamatersko dejavnost, pristojbina ne plačuje. Varovanje življenja, osebna varnost in premoženja ljudi je temeljna naloga policije in izvajanje te naloge je namenjeno uporabi radijskih frekvenc. Tudi v Uredbi o razporeditvi radiofrekvenčnih pasov v Sloveniji je v 2. členu določeno, da je varnostna storitev katerakoli radio komunikacijska storitev, ki se stalno ali občasno uporablja za varovanje človekovega življenja ali lastnine. V 2. odstavku 6. člena navedene uredbe so določeni radiofrekvenčni pasovi za državno uporabo, po zadnjem odstavku 2. člena uredbe je državna uporaba uporaba določenih radiofrekvenčnih pasov za potrebe Ministrstva za obrambo, Ministrstva za notranje zadeve in vladnih varnostnih služb. Določeni radiofrekvenčni pasovi so torej namenjeni za potrebe tožeče stranke, to so pasovi za varnost, za katere se pristojbina za uporabo radijskih frekvenc ne plačuje. Vlada RS je z uredbo določila višino pristojbine za uporabo radijskih frekvenc tistim uporabnikom, ki so jo dolžni plačevati.

Prvo tožeča stranka meni, da zanjo velja izjema od dolžnosti plačila pristojbine za uporabo radijskih frekvenc. Tega dejstva ne spremeni določilo 3. člena uredbe, da pristojbino plačujejo vsi lastniki radijskega dovoljenja za vsako radijsko postajo, ker gre še vedno za način določanja plačila pristojbine za uporabo radijskih frekvenc, in ne za plačilo storitev, kot to navaja tožena stranka v odločbi. V dovoljenju za uporabo radijske postaje se po 38. členu ZTel med drugim določi tudi radijska frekvenca oz. radiofrekvenčni pasovi, ki se smejo uporabljati na podlagi tega dovoljenja. V postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bilo ugotovljeno, za katere radiofrekvenčne pasove je bilo dovoljenje dano, in če so to pasovi, namenjeni za državno uporabo ali ne, tako je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se pri tem sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Dodatno še navaja, da Uprava RS za telekomunikacije, ki na podlagi 13. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev upravlja radio frekvenčni spekter in s tem zagotavlja njegovo učinkovito uporabo ter zadovoljitev potreb po telekomunikacijah, na podlagi 35. člena ZTel dodeljuje tudi pravico do uporabe radijskih frekvenc. Določene frekvence pa so namenjene za varnost, zaščito in reševanje, z njimi pa ne upravlja Uprava RS za telekomunikacije, ampak tisti državni organ, ki te frekvence za ta namen uporablja. Za take frekvence tudi ne potrebuje radijskega dovoljenja, niti se za take frekvence ne plačujejo pristojbine, kar je v skladu s 5. odstavkom 35. člena ZTel. Sklepi o pristojbini Uprave RS za telekomunikacije se nanašajo na frekvence, ki niso razporejene v tiste pasove, ki so namenjeni za obrambo, varnost, zaščito in reševanje, ampak sodijo v t.i. civilne radiofrekvenčne pasove, zato mora Uprava RS za telekomunikacije za uporabo teh frekvenc izdati radijsko dovoljenje in zaračunati pristojbino v skladu z ZTel in Uredbo.

V dopolnitvi odgovora na tožbo pa tožena stranka navaja, da je upravni organ prve stopnje po ponovni proučitvi Uredbe o razporeditvi radiofrekvenčnih pasov ugotovil, da radijske frekvence, ki jih tožeča stranka uporablja na podlagi radijskih dovoljenj, št. 103564, 103565, 103575 in 103562, sodijo v tiste radiofrekvenčne pasove, za katere se v skladu s 5. odstavkom 35. člena ZTel pristojbina ne plačuje. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je bila pristojbina v sklepih o plačilu pristojbine, št. 52332-99, 525340-99, 525359-99 in 525448-99 z dne 16. 6. 1999, izračunana napačno, saj bi moral biti izračunani znesek enak 0,00 SIT. Ker je tožena stranka izdala sklep o združitvi postopka, je v zvezi s pritožbami tožečih strank, z izpodbijano odločbo odločila enotno in vse pritožbe zavrnila. V obravnavanem primeru bi tožena stranka kot drugostopni upravni organ lahko uporabila pravno sredstvo spremembe in odprave odločbe v zvezi z upravnim sporom v skladu z 261. členom Zakona o upravnem postopku (ZUP/86), vendar je eden od pogojev, ki morajo biti izpolnjeni tudi ta, da mora upravni organ ugoditi vsem tožbenim zahtevkom. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je tožba utemeljena samo v delu, ki se nanaša na navedene sklepe o plačilu pristojbine, v ostalem delu pa vztraja pri svojih navedbah, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbi tožečih strank, v delu, ki se nanaša na sklepe o plačilu pristojbine, št. 52332-99, 525340-99, 525359-99 in 525448-99 z dne 16. 6. 1999, ugodi, v ostalem delu pa tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je sledilo predlogu tožene stranke v odgovoru na tožbo, da se tožbi tožečih strank, v delu, ki se nanaša na sklepe, št. 52332-99, 525340-99, 525359-99 in 525448-99 z dne 16. 6. 1999, ugodi, ker je bila z navedenimi sklepi določena obveznost plačila pristojbine za radijske postaje, za katere se po 5.odstavku 35. člena ZTel pristojbina ne plačuje.

Sodišče pa je tožbi ugodilo tudi glede ostalih sklepov o plačilu odškodnine in izpodbijano odločbo v celoti odpravilo iz naslednjih razlogov: Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo dopolnila obrazložitev izpodbijane odločbe, vendar po presoji sodišča pomanjkljivosti nepopolne obrazložitve odločbe s tem ni mogoče odpraviti. Tako pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča presojo zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijanega posamičnega akta. Zato navedeno pomeni bistveno kršitev pravil postopka, saj take odločbe tožeča stranka ne more učinkovito izpodbijati, sodišče pa zaradi tega ne more presoditi zakonitosti izpodbijane odločbe, in je treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz tega razloga. Sodišče se tudi ne strinja s toženo stranko glede razlage določb 5. odstavka 35. člena ZTel ter Uredbe o razporeditvi radio frekvenčnih pasov. Niti iz ZTel niti iz navedene uredbe ne izhaja, da bi bilo mogoče posamezne radio-frekvenčne pasove uporabljati za radijske postaje, za katere ne bi bilo treba predhodno pridobiti radijskega dovoljenja in da bi bile le take radijske postaje lahko oproščene plačila pristojbine v smislu 5. odstavka 35. člena ZTel. Nasprotno, iz določbe 5. odstavka 35. člena ZTel izhaja, da so plačila pristojbine oproščene radijske postaje, za katere je izdano radijsko dovoljenje za uporabo radijske frekvence, če so te frekvence z razporeditvijo radio-frekvenčnih pasov v Republiki Sloveniji namenjene za obrambo, varnost, zaščito in reševanje ter radioamatersko dejavnost. Razporeditev radio-frekvenčnih pasov na podlagi 34. člena ZTel določi Vlada RS, kar je storila v Uredbi o razporeditvi radio-frekvenčnih pasov v Sloveniji (Uradni list RS, št. 7/98). Ta uredba pa določa meje radio-frekvenčnih območij, ki so namenjena posameznim storitvam, in temeljne pogoje, ki jih je treba upoštevati pri uporabi in dodeljevanju frekvenc (1. člen) V zadnjem odstavku 2. člena te uredbe je določeno, da je po tej uredbi "državna raba" uporaba določenih radio-frekvenčnih pasov za potrebe Ministrstva z obrambo, Ministrstva za notranje zadeve in vladnih varnostnih služb, uredba pa ne določa posebej radio-frekvenčnih pasov, namenjenih za obrambo, varnost, zaščito in reševanje, temveč le pasove za "državno rabo". Glede na to sodišče meni, da je uredba z opredelitvijo pojma "državna raba" zožila oprostitve, ki bi bile možne na podlagi 5. odstavka 35. člena ZTel, zato sodišče v obravnavanem primeru te določbe uredbe o razporeditvi radio-frekvenčnih pasov ne upošteva, saj so sodniki pri sojenju vezani le na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS).

Ker zaradi pomanjkljive obrazložitve sodišče ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, jo je odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Glede na to, da je bil obravnavani postopek v času upravnega odločanja dvostopenjski, in mora zanj do dokončanja veljati ta postopkovni režim, je sodišče zadevo vrnilo v ponovno odločanje Ministrstvu za informacijsko družbo, v katerega delovno področje spada področje telekomunikacij (31. člen Zakona o državni upravi, Uradni list RS, št. 52/02), na podlagi smiselne uporabe drugega odstavka 60. člena ZUS.