Jedro

Poledenelost na zunanjih površinah v določenih vremenskih razmerah in na izpostavljenih mestih nikakor ni neobičajen pojav. Nasprotno, gre za takšen pojav, ki ga je že ob povprečni skrbnosti mogoče predvideti in se s primerno prilagojeno hojo ali obutvijo nevarnosti poškodbe tudi izogniti. Tožnik, ki je vede stopil na poledenelo površino, čeprav mu tega ni bilo treba, je bil torej skrajno malomaren, saj se je zavestno izpostavil nevarnosti poškodbe, kar pomeni, da je privolil v nastalo škodo.

Po ustaljeni sodni praksi je zahtevek po 87. člena ZZVZZ odškodninski in ne subrogacijski.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo plačilni nalog istega sodišča Plg 14/2009 z dne 2. 4. 2009 in zavrnilo tožbeni zahtevek, tožniku pa naložilo, da mora toženki povrniti 1.078,68 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo brez pravnega pouka oziroma z napačnim pravnim poukom in brez vsebinske obrazložitve, zato se sodbe sploh ne da preizkusiti. Tožnik je predlagal, naj toženka predloži pogodbo o zaposlitvi za poškodovanega delavca, iz katere bo razvidno, da je ravno on odgovoren za postavitev tekača pred vhodom v objekt. Predlagal je tudi dokaz z izvedencem za varstvo pri delu, vendar je sodišče z izjemo pisne izjave priče A. H. vse ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Ni jasno, ali je bila sporna preproga pritrjena. Toženka tudi ni dokazala, da je bil za premik preproge kriv močan veter, sicer pa veter v zimskem času ni nepričakovan pojav. Če bi bila preproga pravilno pritrjena, bi ostala na svojem mestu in služila svojemu namenu.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, niti tistih, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi. Čeprav je v uvodu izpodbijane sodbe očitno pomotoma navedeno, da gre za spor majhne vrednosti, to ni moglo vplivati na njeno pravilnost in zakonitost. Sodba ima ustrezen (pravilen) pravni pouk in je obrazložena v skladu s četrtim odstavkom 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obrazložitvi je sodišče poleg zahtevkov in ugovorov strank ter njihovih navedb o dejstvih, na katera se ti zahtevki in ugovori opirajo, povzelo tudi vsebino izvedenih dokazov ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Ne gre torej za očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba jasne in razumljive razloge, tako da jo je mogoče preizkusiti.

6. Po četrtem odstavku 287. člena ZPP sodišče ni vezano na svoj dokazni sklep, ampak ga v nadaljnjem teku pravde lahko prekliče oziroma spremeni. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo pravil postopka, čeprav je opustilo izvedbo že sprejetih dokazov. Zavrnitev dokaznih predlogov bi lahko imela za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar niti ta pritožbeni razlog ni podan. Preostali ponujeni dokazi so bili namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča nepotrebni. Kakšne zadolžitve je imel poškodovani delavec po pogodbi o zaposlitvi pri toženki, za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno. Predlagani dokaz z izvedencem ni bil ustrezno substanciran, ker tožnik ni pojasnil, čemu oziroma dokazovanju katerega dejstva je bil ta dokaz namenjen. Zaslišanje svojega zakonitega zastopnika pa je predlagala toženka in ne tožnik, ki se na ta dokaz zato ne more sklicevati, saj v pravdnem postopku ni skupnosti dokazov.

7. Dejstva, ki jih je razkril dokazni postopek na prvi stopnji, zadoščajo za presojo tožnikove terjatve. Iz izvedenih listinskih dokazov in pisne izjave priče A. H. je mogoče povzeti, da se je tožnikov zavarovanec poškodoval ob padcu na poledeneli površini pri vhodu v toženkine poslovne prostore. Preprogo, ki bi lahko preprečila zdrs, je ponoči premaknil močan veter. Tako je ostal pokrit le del poti do vhoda, kar je tožnikov zavarovanec sicer opazil, a se mu kljub temu, da je zaradi bolezni imel težave pri hoji, ni zdelo potrebno, da bi preprogo poravnal. Kot je sam priznal, je očitno precenil svoje zmožnosti. Ker mu ni uspelo obdržati ravnotežja, je spodrsnil in se poškodoval. Drugi toženkini delavci istega dne kljub poledici niso imeli težav pri dostopu do vhodnih vrat. 8. Glede na opisane okoliščine škodnega primera je bil po presoji pritožbenega sodišča odločilni vzrok za poškodbo tožnikovega zavarovanca njegova lastna nepazljivost, ne pa opustitev predpisanih varnostnih ukrepov, ki se nanašajo na urejenost delovnih mest. Tožnik sicer utemeljeno oporeka stališču sodišča prve stopnje, da je šlo v obravnavanem primeru za višjo silo. Močan (nočni) veter konec novembra v naših podnebnih razmerah ne pomeni izrednega dogodka, ki ga toženka ne bi mogla pričakovati in preprečiti njegovih posledic. Če bi bila preproga ustrezno pritrjena, je sunek vetra ne bi mogel premakniti. Zaščita, ki jo je izbrala toženka, torej ni bila brez pomanjkljivosti, vendar je teža toženkine opustitve neznatna v primerjavi z ravnanjem tožnikovega zavarovanca. Vsakdo je dolžan najprej sam poskrbeti za svojo varnost. Poledenelost na zunanjih površinah v določenih vremenskih razmerah in na izpostavljenih mestih nikakor ni neobičajen pojav. Nasprotno, gre za takšen pojav, ki ga je že ob povprečni skrbnosti mogoče predvideti in se s primerno prilagojeno hojo ali obutvijo nevarnosti poškodbe tudi izogniti. Tožnik, ki je vede stopil na poledenelo površino, čeprav mu tega ni bilo treba, je bil torej skrajno malomaren, saj se je zavestno izpostavil nevarnosti poškodbe, kar pomeni, da je privolil v nastalo škodo. Toženka, ki bi jo v danih okoliščinah lahko bremenila le krivdna odgovornost za škodo, s takšnim nespametnim ravnanjem svojega delavca ni bila dolžna računati, niti ga preprečiti. Pravnorelevantni vzrok za nastalo škodo je torej treba pripisati tožnikovemu zavarovancu in ne toženki.

9. Materialnopravno podlago za tožnikovo terjatev predstavlja prvi odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, po katerem ima zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Po ustaljeni sodni praksi (1) gre v razmerju med pravdnima strankama za odškodninsko in ne za subrogacijsko razmerje. Stroški zdravljenja, katerih povračilo terja tožnik s tožbo, torej predstavljajo škodo, zato bi bilo njegovemu zahtevku mogoče ugoditi le, če bi bile izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Ker tožniku ni uspelo dokazati vzročne zveze med zatrjevano toženkino opustitvijo ukrepov varstva pri delu in poškodbo tožnikovega zavarovanca, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Čeprav je v izpodbijani sodbi zanjo navedlo drugačne (materialnopravno napačne) razloge, je sodišče druge stopnje sodbo potrdilo in na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo tožnikovo pritožbo.

10. Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je s pritožbo propadel, toženka pa z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 8/2008 z dne 13. 10. 2009.