Jedro

Zapis v predračunu, da je tožnik plačnik računa, ne dokazuje, da se je toženec zavezal plačati stroške zdravljenja F. A., temveč le, da ga je tožeča stranka obravnavala kot plačnika računa. Tudi račun, izstavljen 10.10.2005, na katerem so obračunani zdravstveni stroški za F.A. in toženca skupaj, za katerega tožnik ni dokazal, da bi bil tožencu poslan (toženec ga je dobil skupaj s tožbo 25.4.2008), ne dokazuje zaveze toženca za plačilo računa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati 971,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2003 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu plačati njegove pravdne stroške v znesku 702,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da tožnica ni uspela dokazati, da je bila s tožencem dogovorjena, da bo plačal stroške zdravljenja za F. A..

Zoper sodbo se je pritožila tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Ponavlja ugotovitve sodišča prve stopnje in sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker so razlogi sodbe v nasprotju s podatki v spisu. Poudarja, da je toženec potrdil, da ga je tožnik zdravil in da zdravljenja ni plačal in ni primerjalo izpovedbe toženca z izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke o računu za njegovo zdravljenje. Sodišče je sicer navedlo, da je tožeča stranka izdala račun šele leta 2005, ni pa upoštevalo pojasnila zakonitega zastopnika, da so se takrat še opravljala gradbena dela in da je računal, da bo kasneje prišlo do pobota. Tožencu je verjelo bolj kot zakonitemu zastopniku očitno zato, ker je sprejelo toženčevo trditev, da bi bilo nelogično, da bi plačal za zdravljenje gospoda A., ki je imel urejeno zdravstveno zavarovanje. V nadaljevanju pritožbe pojasnjuje, da je ambulanta tožeče stranke izključno samoplačniška in da zdravljenje v okviru zdravstvenega zavarovanja ni bilo uspešno in je gospod A. v zdravljenju pri tožeči stranki videl še zadnjo možnost za preživetje. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je znesek 971,46 EUR za zdravljenje relativno visok in ga H. A. s svojo plačo ne bi mogel plačati. Sodišče je spregledalo tudi, da nihče iz družine A. tožeči stranki zdravljenja ni plačal. Sodišče prve stopnje je ponovno zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in ni upoštevalo napotkov višjega sodišča. Upoštevalo je samo izpovedbo tožene stranke, navedbe tožeče stranke pa je ocenilo zelo nelogične. Če bi ocenilo obe izpovedbi in listinske dokaze skupaj, bi moralo, ob pravilni uporabi materialnega prava, tožbenemu zahtevku ugoditi.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je na podlagi izrecne določbe 1. odstavka 458. člena ZPP sodbo dopustno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče zato na trditve, s katerimi tožnica izpodbija dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne bo odgovarjalo.

Tožnica, ki sodišču prve stopnje očita, da je bistveno kršilo določbe postopka, ker so razlogi sodbe v nasprotju s podatki spisa, obrazloženo ne pojasni, na katere podatke meri. S pritožbenimi trditvami izpodbija le dokazno oceno. Na nasprotje med vsebino listin in razlogi sodbe (ki ga sicer ni) pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, preraste v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) le, kadar je dokazna ocena tako pomanjkljiva, da sodbe ni mogoče preizkusiti, česar pa tožnica niti ne trdi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob tokratnem odločanju zavzelo jasno stališče, ki ga je tudi ustrezno obrazložilo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov višjega sodišča. Morebitna nepravilna uporaba 8. člena ZPP, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da sodišče tudi ob tokratnem odločanju ni ocenilo vseh dokazov, pa bi tudi sicer predstavljala le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki ni pravno upošteven razlog v sporu majhne vrednosti. Tožnica se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa je ne more uspešno izpodbiti z uveljavljanjem bistvenih kršitev. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa, kot je bilo že pojasnjeno, v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

Absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je izpoved toženca, da se ni zavezal za plačilo zdravstvenih storitev F.A. štelo za verjetnejšo (ocenilo je izpovedbi obeh strank). Ocenilo je, da zapis v predračunu (10.10.2003), da je tožnik plačnik računa, ne dokazuje, da se je toženec zavezal plačati stroške zdravljenja F. A., temveč le, da ga je tožeča stranka obravnavala kot plačnika računa. Tudi račun, izstavljen 10.10.2005, na katerem so obračunani zdravstveni stroški za F.A. in toženca skupaj, za katerega tožnik ni dokazal, da bi bil tožencu poslan (toženec ga je dobil skupaj s tožbo 25.4.2008), po prepričanju sodišča prve stopnje ne dokazuje zaveze toženca za plačilo računa. Materialnopravno pravilno je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

Ker uveljavljana pritožbena razloga nista podana in ker tudi razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnica do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.