Jedro

Odmera odškodnine za telesne bolečine, strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (udarnina vratne hrbtenice, udarnine in odrgnine po glavi ter udarnina desne rame).

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da mora tožena stranka tožniku poleg že dosojenih zneskov odškodnin v 15 dneh plačati še 100.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in 50.000,00 SIT odškodnine za strah, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.6.1999 dalje, medtem ko se tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, kolikor presega 36.604,00 SIT, zavrne.

Sicer se pritožbi zoper sodbo zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Tožnikovi pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev se delno ugodi in se ta sklep spremeni tako, da se tožniku dovoli plačilo sodne takse v sedmih enakih mesečnih obrokih, pri čemer dospe prvi 30.10.1999. Sicer se pritožba zoper sklep zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sklep prve stopnje.

Tožena stranka mora tožniku v 15 dneh povrniti 40.750,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.9.1999 dalje, zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka pa se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 950.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo (400.000,00 SIT za telesne bolečine, 150.000,00 SIT za strah in 400.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Toženi stranki je tudi naložilo, da mora tožniku povrniti 73.239,00 SIT stroškov postopka. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper to odločbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in navaja, da mu je sodišče prve stopnje priznalo prenizko odškodnino za negmotno škodo. Zaradi poškodbe je bil kar šestkrat pri specialistu in devetkrat pri svojem zdravniku. Bil je večkrat rentgensko slikan, nosil pa je tudi ovratnico. Ker je imel že prej težave s hrbtenico, je bil zaskrbljen, kaj bo z njegovim zdravljenjem. Zato je upravičen do celotne zahtevane odškodnine za strah. Zanj, ki je imel že pred poškodbo težave, predstavljajo dodatne omejitve v njegovi aktivnosti večjo psihično obremenitev.

Težav se namreč že od prej zaveda, tako da ga vse skupaj sedaj dobesedno bega. To izhaja tudi iz njegove izpovedbe, da so sedanje težave trikrat večje kot pred tem. Zato je upravičen do celotne zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je praktično brez premoženja z zelo nizkimi dohodki. Njegova žena prejema socialno podporo, saj je brezposelna. Odškodnina, na katero se sodišče sklicuje, pa pri odločanju o taksni oprostitvi ni pomembna. Predstavlja namreč le vzpostavitev prejšnjega stanja.

Zoper tisti del sodbe, s katerim je tožniku dosojena odškodnina nad zneskom 650.000,00 SIT se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in meni, da je sodišče tožniku priznalo previsoko odškodnino za telesne bolečine. Hudih bolečin namreč sploh ni trpel, bolečine, ki jih je prenašal pri fizioterapiji, pa so pretežno posledica predhodnih bolezenskih okvar. Zdravniški pregledi ne predstavljajo take nevšečnosti, da bi opravičevali posebno odškodnino. Obiskovanje zdravnika namreč ni pravno priznana škoda.

Previsoka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Utrpele poškodbe le v desetini vplivajo na tožnikovo zavrtost v vratu oz. le za desetino poslabšujejo njegovo predhodno zdravstveno stanje. Po sedanji sodni praksi bi tožnikovo dejansko zdravstveno stanje, če bi v celoti izviralo iz nezgode, upravičevalo odškodnino za trajne posledice med 1,500.000,00 do 2,000.000,00 SIT. Zato 1/10 odškodnine ne more znašati več kot 200.000,00 SIT. Tožnik je že v letih in bo za desetinko slabše bolezensko stanje trpel le v krajšem in na splošno manj aktivnem življenjskem obdobju. Nepravilna je tudi odločba o stroških postopka.

Sodišče je namreč toženi stranki naložilo, da mora tožniku ne glede na uspeh povrniti celotne stroške za izvedenca, čeprav za tako odločitev ni imelo nobene podlage.

Pritožbi sta utemeljeni v spodaj navedenem obsegu.

K pritožbama zoper sodbo: Dejstvo, da se obe stranki pritožujeta le glede višine dosojenih zneskov odškodnin za negmotno škodo, pri čemer uveljavljata isti pritožbeni razlog (zmotno uporabo materialnega prava oz. precizneje pravnega standarda pravična denarna odškodnina za negmotno škodo), je kljub sicer polariziranim stališčem ene in druge stranke terjalo hkratno obravnavanje njunih pritožb. Pri tem je pritožbeno sodišče izhajalo iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (nobena od strank namreč ne oporeka dejanskim ugotovitvam tega sodišča): Tožnik je v prometni nesreči utrpel udarnino vratne hrbtenice, udarnine in odrgnine po glavi ter udarnino desne rame. Zaradi tega je mesec dni trpel srednje hude bolečine, ki jih je bilo treba pogosto blažiti z zdravili proti bolečinam, nato pa je imel še en mesec blage in stalne telesne bolečine, ki so občasno prehajale v srednje hude.

Tožnik ima še vedno blage občasne bolečine ob spremembah vremena, ob dolgotrajnih transportih, ob ponavljajočih se sunkovitih gibih glave, ob delu z vibracijami, ob dolgotrajnem sedenju v prisiljenem položaju ter ob poskusih dvigovanja bremen težjih od 15 kg. Sedanje bolečine, ki bodo trajale tudi v prihodnje, so le v manjši meri (10 %) posledica poškodb iz prometne nesreče z dne 28.6.1997. Med zdravljenjem je bil kar šestkrat ambulantno pregledan pri travmatologu oz. ortopedu in devetkrat ambulantno pri svojem zdravniku, 18-krat je bil izpostavljen nizkim dozam ionizirajočega sevanja, 4 mesece je nosil plastično opornico za vrat, pri čemer en mesec stalno, en mesec samo čez dan, nadaljnja dva meseca pa občasno, hodil pa je tudi na fizioterapijo (ki je občasno boleča in neprijetna), pri čemer pa jo je le v manjši meri (10 %) opravljal zaradi poškodb iz nesreče z dne 28.6.1997. Glede na opisano trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti (kamor vsekakor sodijo tudi pregledi pri zdravniku, zlasti v konkretnem primeru, ko so bili razmeroma številni - tožnik je bil kar šestkrat ambulantno pregledan pri specialistu in devetkrat pri svojem zdravniku) ter ob upoštevanju, da je treba posledicam nesreče pripisati le približno 10 % občasnih blagih bolečin, ki se bodo pojavljale tudi v prihodnje, in da je bila tudi fizioterapija pretežno potrebna zaradi degenerativnih sprememb v vratni hrbtenici, se pokaže, da je odškodnina, ki jo je dosodilo sodišče prve stopnje, prenizka. Kljub temu, da tožnik ni trpel hudih bolečin (marveč le mesec dni srednje hude bolečine), pa je prenašal številne nevšečnosti, med katerimi izstopa predvsem nošnja opornice za vrat, kar je neprijetno zlasti v poletnih mesecih (nesreča se je pripetila 28.6.1997). Ob pravilnem vrednotenju tudi teh nevšečnosti, je tožnik upoštevaje sodno prakso v podobnih odškodninskih primerih upravičen do 500.000,00 SIT zadoščenja (200. in 203. čl. Zakon o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR).

Tožnik je utrpel hud primarni strah ob sami nesreči, ki je bil trenuten, nato pa je trpel še hud strah med pregledom v bolnišnici, ki je trajal nekaj ur. Tudi kasneje (en do dva meseca) je bil utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja. Pri odmeri odškodnine za to obliko negmotne škode pa je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da je imel tožnik že pred nesrečo težave s hrbtenico, kar je seveda vplivalo na njegovo duševno doživljanje zdravljenja. Upoštevaje tudi to okoliščino in sodno prakso v podobnih primerih se pokaže, da je upravičen do 200.000,00 SIT zadoščenja (200. čl. ZOR).

Po končanem zdravljenju ima tožnik zavrto gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje. Posledice nesreče namreč le v manjši meri (približno 10 %) vplivajo na zavrto gibljivost, saj je bil tožnik že prej invalid III. kategorije. Tako je zaradi poškodbe iz nesreče z dne 28.6.1997 nekoliko zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo dolgotrajne transporte, za dela, ki so povezana s sunkovitimi gibi glave, za dela, ki so povezana z vibracijami in za dela, ki so povezana z dolgotrajnim sedenjem v prisilnem položaju. Zaradi poškodbe iz nesreče z dne 28.6.1997 so se torej tožnikove (že prej prizadete) življenjske aktivnosti zmanjšale le v manjši meri (kot rečeno, je treba posledicam prometne nesreče z dne 28.6.1997 pripisati le približno 10 % njegovih sedanjih težav), kar je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine povsem pravilno upoštevalo. Tožena stranka sicer meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tožnikovo aktualno splošno življenjsko aktivnost, odmeriti odškodnino za njo ter jo nato zmanjšati za desetino. Vendar je ta metoda odmerjanja odškodnine napačna. Odstotek, ki izraža tisti delež vzroka za tožnikovo zmanjšano življenjsko aktivnost, ki odpade na poškodbe, dobljene v prometni nesreči dne 28.6.1997, je namreč le pomožno merilo za ugotavljanje obsega negmotne škode. Kajti podlaga za odškodnino je tožnikova življenjska aktivnost, kakršna bi bila, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato je treba omenjeni odstotek pojmovati le ilustrativno, ne pa kot podlago za matematičen izračun odškodnine.

Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi dejstvo, da tožnik (zaradi že od prej zmanjšane življenjske aktivnosti) razen službe, kakšnih drugih del ne more opravljati že odkar je invalid III. kategorije, ter da je že pred nesrečo kot invalid delal v laboratoriju za sejanje peska in da njegovo delo zaradi poškodbe ni v ničemer spremenjeno. Denarno zadoščenje v znesku 400.000,00 SIT je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča v skladu z določbama 200. in 203. čl. ZOR in je tudi primerljivo z odškodninami, ki so bile oškodovancem prisojene v podobnih primerih.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o odškodnini za telesne bolečine in za strah spremenilo tako, da je tožniku dosodilo še 100.000,00 SIT (za telesne bolečine) in 50.000,00 SIT (za strah) zadoščenja (4. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sicer pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo, je bilo treba odločiti o stroških celotnega postopka. Zato pritožbe tožene stranke zoper stroškovno odločbo ne bi bilo treba posebej obravnavati. A ker se tožena stranka pritožuje zato, ker ji je sodišče prve stopnje naložilo, da mora tožniku ne glede na uspeh povrniti celotne stroške za izvedenca, je pritožbeno sodišče (kot bo pojasnjeno v nadaljevnaju) njeni pritožbi zoper to odločbo ugodilo.

Tožniku, ki je v pravdi uspel s 31,4 %, mora tožena stranka povrniti temu sorazmeren del njegovih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki skupaj znašajo 398.931,00 SIT (in predstavljajo nagrado odvetniku v znesku 247.831,00 SIT, sodno takso v znesku 70.000,00 SIT in izvedenino v znesku 81.100,00 SIT), torej 125.264,00 SIT. Tožnik pa mora toženi stranki povrniti 68,6 % njenih stroškov postopka, ki skupaj znašajo 129.242,00 SIT (in predstavljajo nagrado za odvetnika v znesku 116.742,00 SIT in sodno takso v znesku 12.500,00 SIT), torej 88.660,00 SIT. Po pobotanju teh stroškovnih terjatev mora tako tožena stranka tožniku povrniti še 36.604,00 SIT. Ob tem velja poudariti, da stroški za izvedenca delijo isto usodo kot ostali stroški; pritožbeno sodišče namreč ne vidi razlogov, zakaj bi morala tožena stranka te stroške tožniku povrniti v celoti in ne le v delu, ki je sorazmeren njegovemu uspehu (2. odst. 154. čl. ZPP).

K tožnikovi pritožbi zoper sklep: Tožnik je izpovedal (in sodišče prve stopnje mu je verjelo), da znaša njegova neto plača 73.000,00 SIT, s katero preživlja le sebe in deloma ženo, ker le-ta dobi od Zavoda za zaposlovanje 32.000,00 SIT denarnega nadomestila. Tožnik in njegova žena, ki imata rešen stanovanjski problem (živita v hiši, ki je do polovice last žene, polovica pa je sinova), in ki nimata preživninskih obveznosti (tožnik deloma preživlja ženo), bosta plačilo sodnih taks zmogla (tožnik sodišču ni predložil zadnje odločbe o dohodnini in zadnje ženine odločbe o dohodnini, niti ni predložil potrdila o svojem in ženinem dohodku v zadnjih treh mesecih, pa tudi ne potrdila o premoženjskem stanju - 3. odst. 13. čl. Zakona o sodnih taksah - v nadaljevnaju ZST). A da sredstva, s katerimi se preživljata, ne bi bila občutno zmanjšana (taksna obveznost znaša že 140.000,00 SIT), jima sodišče dovoli obročno plačilo v sedmih enakih mesečnih obrokih, začenši s 30.10.1999 (2. odst. 13. čl. ZST). Pritožbeno sodišče je tako pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sklep prve stopnje (2. in 3. tč. 380. čl. ZPP).

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu mora tožena stranka povrniti stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo sodno takso (18.900,00 SIT) in nagrado odvetniku za sestavo pritožbe (21.850,00 SIT), odmerjeni pa so od zneska, s katerim je tožnik uspel s pritožbo (2. odst. 166. čl. in 2. odst. 154. čl. ZPP). Ker pa je tožena stranka s pritožbo uspela le glede odločbe o stroških postopka in ker ji zaradi tega niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče zavrnilo njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. odst. 154. čl. ZPP).