Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi morala tožnica v času od 23. 3. do 6. 4. 2020 priti na delo k toženi stranki. Njena obveznost opravljati delo na lokaciji tožene stranke izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, obveznost delavca, da opravlja dela za delodajalca, pa je kot njegova temeljna obveznost iz delovnega razmerja določena tudi v 33. členu ZDR-1, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi za tožnico bilo zavezujoče le, če bi jo tožena stranka pozvala, da mora priti na delo v prostore tožene stranke.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da so v spornem času pri toženi stranki obstajale okoliščine, ki so tožnici dopuščale odkloniti opravljanje dela v prostorih tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2020 nezakonita ter se razveljavi; ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja na delovnem mestu "Vodja II – Vodja računovodskega oddelka"; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto "Vodja II – Vodja računovodskega oddelka ter ji od vključno 7. 4. 2020 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ji vpisati pripadajočo delovno dobo, za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter ji obračunati za to obdobje plačo po pogodbi o zaposlitvi v višini 52. plačnega razreda po ZSPJS, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke, ter tožnici izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje, to je od vsakega 11. dne v mesecu do plačila ter ji obračunati in izplačati vse druge prejemke iz delovnega razmerja, to je regres za letni dopust za leto 2020 v zakonsko predpisani višini, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2020 dalje do plačila, regres za letni dopust za leto 2021, v zakonsko minimalni predpisani višini, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 dalje do plačila in odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2020 v višini enomesečne bruto plače (52. plačni razred), z obračunom ter plačilom pripadajočih davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posledično napačne uporabe materialnega prava in bistvenih procesnih kršitev in sicer 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, skupaj s stroškovno posledico, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da je dokazni postopek potrdil, da je tožba tožnice v celoti utemeljena, odpoved pa nezakonita. Izpodbijana sodba nedvomno predstavlja "sodbo presenečenja", saj glede na izveden dokazni postopek sodišče enostransko ter pristransko sledi toženi stranki, kar je skregano s temeljnimi načeli in jasnimi pravili dokaznega bremena po ZDR-1. Sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno ugotavlja, da tožnica za svojo odsotnost z dela v trajanju 7 delovnih dni (od 23. 3. do 31. 3. 2020) ni obvestila tožene stranke in da je tožena stranka dokazala, da je bila tožnica v celotnem spornem obdobju, od 23. 3. do 6. 4. 2020, neupravičeno odsotna z dela. Obsežna pisna – elektronska sporočila, ki jih je tožnica predložila, izpis telefonskih klicev, vloga za upokojitev in tudi iz tožničine izpovedbe jasno izhaja, da niti en dan ni bila neupravičeno odsotna z dela, saj je toženo stranko dnevno obveščala o odsotnosti ter hkrati toženo stranko zaprošala za odobritev dopusta, slednja pa je njene pozive ignorirala. Tožnica je dokazala, da s strani neposredno nadrejenega oziroma kogarkoli drugega ni dobila nikoli nobenega odziva na njene prošnje za odobritev dopusta in ne navodila, kako in na kakšen način naj delo opravlja. V kolikor bi tožena stranka tožnici na kakršenkoli način sporočila, da mora biti v službi in da so ji zagotovljeni varni in zdravi delovni pogoji v tako specifičnem času, bi v službo tudi prišla. Vse dotlej pa ni bila sposobna in ne dolžna iti v službo. Tožnica je tudi dokazala, da se je pri toženi stranki predhodno večkrat zgodilo, da se je dopust odobril tudi za nazaj, tudi preko elektronskih sporočil in so se naknadno tudi izpolnjevali in podpisovali predpisani obrazci. Sodišče pa je pristransko sledilo zgolj toženi stranki in njenim pričam. Nerazumljivo je, da sodišče ni zaslišalo priče A. A., ki jo je predlagala tožnica, katera je bila ravno tako zaposlena pri toženi stranki in bi vedela izpovedati, da so pri toženi stranki v letu 2018 in 2019 dopust odobrili brez vnaprej predpisanih obrazcev. Ker sodišče priče ni zaslišalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka, kar je tožnica tudi pravočasno grajala. Sodišče bi moralo zaključiti, da so pri toženi stranki obstajale okoliščine, ki so tožnico opravičevale odkloniti opravljanje dela v prostorih tožene stranke v spornem obdobju. Ugotoviti bi moralo obstoj nevarnosti, zaradi katere bi smela tožnica zapustiti svoje delovno mesto, delovni proces oziroma delovno okolje. Glede ukrepov, povezanih z epidemijo koronavirusa, je vsekakor dokazno breme za varne in zdrave delovne pogoje delavcev na delodajalcu, slednjemu pa v sporni zadevi delodajalec nikakor ni zadostil. Sodišče nerazumljivo ni sledilo izpovedbi tožeče stranke, da je dne 7. 4. 2020 videla, da nihče ni nosil zaščitne maske. Nenazadnje je tudi iz izpovedbe priče B. B. (priče delodajalca) izhajalo, da so bile na voljo maske, razkužila in rokavice za tiste, ki so neposredno delali s pacienti. Tožnica je predlagala zaslišanje epidemiologinje dr. C. C. glede tveganja povezanega s koronavirusom na delovnem mestu tožnice, čemur pa sodišče iz nerazumljivih razlogov ni sledilo. Z neizvedbo predlaganega dokaza je storilo bistveno kršitev postopka, saj je z opustitvijo tega dokaza tožnici onemogočilo dokazovanje za razliko od tožene stranke, ko je sodišče zaslišalo praktično vse priče, za katere je evidentno, da so bile motivirane in so pričale enostransko v korist delodajalca. Tožnica izpostavlja, da ukrepi, ki so povezani z zdravstvenim kadrom in pacienti niso prav v ničemer relevantni za predmetno zadevo. Prav tako pa so bile informacije dostopne le na internetu tožene stranke, do katerega pa tožnica od doma ni imela dostopa. Delodajalec je tisti, ki mora ustrezno, varno in zdravo organizirati delovni proces, ne pa da z delavci niti ne komunicira, niti jim ne da ustreznih in jasnih navodil za delo. Tudi v tem delu glede domnevnih ukrepov za preprečitev širjenja smrtonosnega virusa COVID-19 s strani delodajalca, je sodba pomanjkljiva, protispisna in obremenjena s kršitvami po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicevanje sodišča, da je tožnica Inšpektoratu za RS delo šele 15. 4. 2020 poslala poziv za odpravo nepravilnosti, je povsem neutemeljeno in irelevantno. Glede na vse navedeno je sodišče neutemeljeno ugotovilo, da je tožnica kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 storila naklepno ali vsaj s hudo malomarnostjo. Zmotna in napačna je tudi presoja sodišča, da bi naj tožnica s svojim ravnanjem povzročila motnje v delu računovodstva in porušila zaupanje tožene stranke vanjo kot vodjo računovodske službe do te mere, da z njo ni mogla nadaljevati delovnega razmerja, niti do izteka odpovednega roka. Tožnica kot je sama izpovedala in dokazala, s svojo odsotnostjo ni povzročila prav nobene motnje v delovnem procesu tožene stranke. Država je zaradi epidemije posegla v delo tožene stranke in podaljšala vse roke, ki so bili povezani z računovodstvom, to pa je javno znano dejstvo. V času odsotnosti tožnice je bila D. D. dodobra vpeljana v delo računovodske službe in zato delovni proces ni bil moten. Sodišče pa je slepo sledilo izpovedbam tožene stranke in njenih prič, ki niso v ničemer potrjene in listinsko izkazane, zato je sodba nerazumljiva in neskladna s podatki in listinami v spisu, s tem pa je sodišče storilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi kot neutemeljene, neresnične, pavšalne, same s seboj v nasprotju in zlasti izvzete iz konteksta celotnega dogajanja ter izvedbe dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo konkretno ter na podlagi njih izdalo sodbo. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na sodbo presenečenja, saj o sodbi presenečanja ne govorimo v primerih, ko sodišče sprejme dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja, kot gre to v primeru pritožbe tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru podan tako odpovedni razlog na podlagi 2. kot tudi 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 20. 4. 2020 iz razlogov iz 4. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji), ker 11 dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedeno predstavlja samostojen in zadosten zakonski razlog za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je tožnici očitala kršitev 2. in 3. člena pogodbe o zaposlitvi ter 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1, ki vsi izpostavljajo temeljne delovne obveznosti delavca. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka navedla, da je tožnica s svojim ravnanjem v obdobju izrednih razmer zaradi razglašene epidemije kovidvirusa povzročila hudo motnjo v delovnem procesu. Tožnica je opravljala delo Vodje službe za računovodstvo in je bila odgovorna za vodenje, organiziranje in koordiniranje dela v tej službi ter za koordiniranje nalog med organizacijskimi enotami in sektorji za strokovno področje oddelka.

7. Neutemeljene so pritožbene trditve, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečanja glede na izveden dokazni postopek in da je sodišče enostransko ter pristransko sledilo izključno toženi stranki. Za sodbo presenečanja gre, v kolikor sodišče sprejme odločitev, ki temelji na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Prepoved sodbe presenečanja varuje stranke pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic, ni pa možno govoriti o sodbi presenečanja v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožničina odsotnost z dela v obdobju od 23. 3. do 6. 4. 2020 ni bila upravičena, ker tožnica ni bila v bolniškem staležu, ni imela odobrenega letnega dopusta in ji ni bilo odrejeno delo od doma. Glede na navedeno je bila tožnica dolžna priti na delo k toženi stranki in opravljati delo. Trditve tožnice, da na delovno mesto ni prišla zato, ker se je bala za svoje zdravje, pa so se tekom postopka izkazale za neresnične in neutemeljene, kar je sodišče obširno obrazložilo v točki 26 in 27 sodbe. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica v času od 16. 3. 2020 do 20. 3. 2020 na odobrenem dopustu, nato pa na delo ni prišla v obdobju od 23. 3. 2020 do 6. 4. 2020. Dne 7. 4. 2020 je tožnica prišla na delo k toženi stranki, ta pa ji je vročila prepoved dela in vabilo na zagovor. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica za svojo odsotnost z dela, v trajanju 7 delovnih dni (v času od 23. 3. do 31. 3. 2020) ni obvestila tožene stranke, čeprav bi to morala in mogla storiti ter je v spornem obdobju bila neupravičeno odsotna z dela (ni imela odobrenega dopusta, ni bila v bolniškem staležu in ji ni bilo odrejeno delo od doma). Sodišče prve stopnje je na podlagi pisnih – elektronskih sporočil, ki jih je natančno navedlo v 11. točki sodbe pravilno zaključilo, da je iz elektronske komunikacije razvidno, da je tožnica toženo stranko obvestila, da je ne bo na delo v tednu od 1. 4. 2020 dalje, saj je v e-sporočilu z dne 1. 4. 2020 zapisala, da bo do konca tedna koristila dopust. V tem obsegu – za čas odsotnosti z dela od 1. 4. 2020 dalje, tako ni podan odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilno pa je sodišče iz povzete e-komunikacije zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je obvestila toženo stranko, da je ne bo na delo tudi 7 delovnih dni pred 1. 4. 2020, torej v času od ponedeljka 23. 3. 2020 do torka 31. 3. 2020. 9. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da iz njene izpovedi in pisnih elektronskih sporočil jasno izhaja, da je toženo stranko prosila za odobritev dopusta za nazaj zaradi izrednih razmer v posledici epidemije koronavirusa in jo obveščala o odsotnosti ter prosila za navodila, kako naj ravna ter da jo je tožena stranka ignorirala, predvsem njeni nadrejeni. Kot izhaja iz priložene listinske dokumentacije – elektronske korespondence – je tožnica šele v e-sporočilu z dne 30. 3. 2020 prosila, da ji od 23. do 31. 3. 2020 beležijo 7 dni letnega dopusta, torej za nazaj, pri čemer tožene stranke pred tem nikoli ni obvestila, da jo v tem obdobju ne bo na delo in da prosi za odobritev dopusta. Tožnica je toženo stranko v e-sporočilih prosila le za navodila o nadaljnjem delu, ni pa je niti po elektronski pošti niti kako drugače obvestila o tem, da je na delo ne bo in ni navedla upravičene razloge. Generalni direktor tožene stranke je izpovedal, da tožnica njega ni prosila za odobritev dopusta, sam ji dopusta ni odobril in tudi neposredna vodja ji dopusta ni odobrila. Izpovedal je še, da tudi če bi ga tožnica prosila za dopust, ga ji v tistih razmerah ne bi odobril, ker je kadra pri toženi stranki primanjkovalo. Nadrejena E. E. je izpovedala, da je tožnici odobrila dopust za čas od 16. 3. do 19. 3. 2020, za podaljšanje dopusta pa ji je naročila, da se obrne na direktorja oziroma na F. F., pomočnico za pravne in kadrovske zadeve. Priča F. F. je izpovedala, da tožnici ni odobrila dopusta, niti ni bila pristojna za odobritev in da je bila tožnica tudi sama vodja in je natanko vedela, kako mora dopust prijaviti (3 dni pred nastopom dopusta, na posebnem obrazcu).

10. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da v kolikor bi ji tožena stranka sporočila, da mora priti v službo in da so ji zagotovljeni varni in zdravi delovni pogoji, bi v službo tudi prišla. Kot je izpovedal generalni direktor, tožnici ni rekel, da naj pride delat, saj je povsem jasno, da če nimaš odobrenega dopusta in nimaš bolniškega staleža, moraš priti v službo. Tožnica je opravljala delo Vodje službe za računovodstvo in je bila med drugim odgovorna za vodenje, organiziranje in koordiniranje dela v službi za računovodstvo ter za koordiniranje nalog med organizacijskimi enotami in sektorji za strokovno področje oddelka. Direktor je izpovedal, da je bilo v izrednih razmerah zaradi koronavirusa še toliko bolj pomembno odgovorno in strokovno ravnanje vodij posameznih služb, pa ne le iz strokovnega, temveč tudi moralnega vidika. Vsi ostali, razen tožnice, so tudi v teh razmerah prišli na delo ter opravljali delo.

11. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče storilo bistveno kršitev postopka, ko ni zaslišalo s strani tožnice predlagane priče A. A., ki bi izpovedala, da je bila pri toženi stranki praksa, da se je dopust odobril tudi za nazaj. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da predlagane priče ni zaslišalo, ker je pri toženi stranki nazadnje delala v mesecu maju 2019 in torej niti ni mogla izpovedati o relevantnih okoliščinah v času izredne odpovedi tožnice. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da tožnica za svojo odsotnost z dela v trajanju 7 delovnih dni, v času od 23. 3. do 31. 3. 2020, ni obvestila tožene stranke, čeprav bi to morala in mogla storiti in da je tožnica v celotnem obdobju od 23. 3. do 6. 4. 2020 bila neupravičeno odsotna z dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo da ni bistveno, ali je tožnica za odobritev dopusta zaprosila na predpisan in običajen način ali na drugačen način po e-sporočilu, pač pa je ključno, da tožnici dopust za sporno obdobje ni bil odobren. Pravilno je sodišče prve stopnje zapisalo, da okoliščina, da ji je E. E. dopust za teden od 16. 3. do 20. 3. 2020 odobrila za nazaj, sama po sebi ne pomeni, da je bil s tem tožnici dopust odobren tudi za vnaprej, še posebej, ker jo je E. E. opozorila, da je za odobritev dopusta po 20. 3. 2020 pristojen direktor.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi morala tožnica v času od 23. 3. do 6. 4. 2020 priti na delo k toženi stranki. Njena obveznost opravljati delo na lokaciji tožene stranke izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, obveznost delavca, da opravlja dela za delodajalca, pa je kot njegova temeljna obveznost iz delovnega razmerja določena tudi v 33. členu ZDR-1, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi za tožnico bilo zavezujoče le, če bi jo tožena stranka pozvala, da mora priti na delo v prostore tožene stranke.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da so v spornem času pri toženi stranki obstajale okoliščine, ki so tožnici dopuščale odkloniti opravljanje dela v prostorih tožene stranke. Po drugem odstavku 34. člena ZDR-1 lahko delavec odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev. Po prvem odstavku 52. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) ima delavec pravico odkloniti delo, če ni bil predhodno seznanjen z vsemi nevarnostmi ali škodljivostmi pri delu in sprejetimi varnostnimi ukrepi ter usposobljen za varno in zdravo delo ali če delodajalec ni zagotovil predpisanega zdravstvenega pregleda. Po drugem odstavku 52. člena ZVZD-1 ima pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi. Tožnica je trdila, da tožena stranka v spornem obdobju ni izvedla zaščitnih ukrepov pred okužbo z COVID-19 in ob zaslišanju je izpovedala, da ji je D. D. 7. 4. 2020 rekla, da nimajo mask in da se z njimi težko dela. Navedeno je D. D. ob zaslišanju zanikala in je izpovedala, da so imeli maske, razkužila, pleksi steklo, nezaposlenim je bil vstop prepovedan. Izpovedala je, da je v računovodstvu zaposlenih 9 oseb, med mizami je razdalja cca. 3 metre in da je imela tožnica odmaknjen delovni prostor. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo skladnim izpovedim prič E. E., G. G. in F. F., da je tožena stranka od sredine marca 2020 od zaposlenih zahtevala uporabo zaščitnih sredstev in da jim je zaščitna sredstva tudi zagotavljala. Enako je izpovedal tudi generalni direktor tožene stranke in sicer, da so kot klinika imeli sprejetih bistveno več zaščitnih ukrepov kot druge ustanove in vsi zaposleni, vključno z vodstvom so imeli na razpolago zaščitno opremo. Za delo v računovodstvu je izpovedal, da prostor računovodstva meri okrog 300 m2 in je tam zaposlenih 10 oziroma 11 oseb ter da ta del stavbe nima povezave s pacienti ter pacienti vanjo ne hodijo. Konkretna pojasnila so bila zaposlenim posredovana po internetu v virus mapi, ki so jo odprli konec februarja 2020. Neupoštevne so pritožbene trditve tožnice, da se ni mogla seznaniti z ukrepi, ki jih je tožena stranka sprejela, ker ni imela dostopa do interneta od doma, saj je tožnica sama vzpostavila situacijo, da dostopa do interneta ni imela, s tem ko ni prišla na delo.

14. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodba pomanjkljiva, protispisna, obremenjena s kršitvami po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v delu glede domnevnih ukrepov za preprečitev širjenja virusa Covid-19 s strani delodajalca. V 27. točki obrazložitve sodbe je sodišče povzelo vse ukrepe, ki jih je določila tožena stranka za zaščito pred koronavirusom in pravilno zaključilo, da je tožena stranka tudi zaposlenim v računovodstvu v zadostni meri zagotovila varno delo in delovno okolje in ni ravnala protipravno oziroma v nasprotju s predpisi. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje se bi tožnica na pomanjkanje obveščanja tožene stranke o nevarnostih in ukrepih pri delu lahko sklicevala le, če bi bila v službi in ji tožena stranka ne bi zagotovila ustreznih zaščitnih ukrepov. Tožena stranka o sprejetih ukrepih namreč ni bila dolžna tožnico obveščati po pošti, telefonu, e-mailu ali na domač naslov.

15. Tožnica tudi napačno tolmači, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica s svojo odsotnostjo povzročila motnje v delovnem procesu, ker je računovodsko službo že dalj časa dejansko vodila D. D., ki je bila dobro vpeljana v delo vodje računovodske službe. Kot so izpovedali generalni direktor ter priči F. F. in B. B., so nastopile motnje delovnega procesa zaradi tožničine odsotnosti, delo je bilo treba organizirati drugače in sicer so ostali zaposleni v računovodstvu morali prevzeti več dela in so zato morali ostati dlje v službi, in sicer tudi do 17.00, 18.00 ure zvečer in delati čez vikende. Kljub temu, da so bili v spornem obdobju podaljšani nekateri roki za računovodska opravila je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica s svojim ravnanjem povzročila motnje v delu računovodstva in s tem porušila zaupanje tožene stranke vanjo do te mere, da z njo ni mogla nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

16. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške po načelu uspeha v postopku (154. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije svoje stroške kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).