Jedro

Dolžnik bi moral, da bi bil njegov ugovor utemeljen, predložiti oziroma najmanj predlagati dokaze za svojo trditev, da je delo opravljal le en kvalificiran delavec in da je tudi zatrjevani nekvalitetni izvedbi ugovarjal.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se s p r e m e n i tako, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. opr. št. Ig 2005/00403 z dne 21.10.2005 zavrne kot neutemeljen.

Nadaljnji izvršilni stroški upnika se odmerijo na 23.368,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po ugovoru dolžnika razveljavilo sklep o izvršbi z dne 21.10.2005, opr. št. Ig 2005/00403 v delu, s katerim je dovoljena izvršba, to je v 2. točki izreka, obenem pa odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku.

Zoper ta sklep se pritožuje upnik po svojem pooblaščencu in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da je dolžnik v ugovoru navedel določena dejstva, ki so povsem lahko dokazljiva, na primer s predložitvijo reklamacije računov, dokazil in gradbene knjige in druge evidence, o tem, kateri upnikovi delavci so delali na gradbišču, ter še zlasti o okoliščinah, ki naj bi bile vezane na slabo opravljeno upnikovo gradbeno delo. Tako zatrjevanih okoliščin in dejstev pa dolžnik ni z ničemer dokazal, sicer pa se v ugovoru sklicuje na to, da bo določene dokumente predložil naknadno, kar je nedopustno. To pa pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje do ugovora dolžnika nekritično, saj bi ga moralo obravnavati kot neutemeljen ugovor v smislu 2. odst. 54. čl. ZIZ.

Pritožba upnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ravnalo v nasprotju z določilom 2. odst. 53. čl. v zvezi s 1. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po 2. odst. 53. čl. ZIZ mora biti ugovor obrazložen, tak pa je, če dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predloži dokaze. V konkretnem primeru je dolžnik navajal, da je upnik vsa dela obračunal po tarifi, določeni za kvalificirane delavce, medtem ko je v mesecih od marca do maja 2004 dela na gradbišču v P. opravljal samo en kvalificirani delavec, ostali pa so bili nekvalificirani. Poleg tega pa je še zatrjeval, da so bila dela s strani izvajalca opravljena nestrokovno. To pa dejansko pomeni, da je dolžnik v obravnavanem primeru sicer navedel pravno pomembna dejstva, ki bi lahko imela za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična, ker pa v utemeljitev teh dejstev ni predlagal prav nobenih dokazov, je bilo potrebno dolžnikov ugovor šteti za neobrazložen in s tem tudi neutemeljen. V tem kontekstu se namreč pritožbeno sodišče strinja s pritožnikovimi trditvami, da bi moral dolžnik, da bi bil njegov ugovor utemeljen, predložiti oziroma najmanj predlagati dokaze za svojo trditev, da je delo opravljal le en kvalificiran delavec in da je tudi zatrjevani nekvalitetni izvedbi ugovarjal. Tak ugovor, kot ga je podal, bi moralo glede na določilo 5. odst. 62. čl. ZIZ zavrniti že sodišče prve stopnje. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo kot neutemeljen. V posledici take odločitve pa je pritožbeno sodišče upniku priznalo tudi uveljavljene stroške pritožbenega postopka v višini 35.368,00 SIT saj so ti predlagani v skladu z odvetniško in taksno tarifo in s tem utemeljeni.