Jedro

Pravno podlago za plačilo komunalnega prispevka določa Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/2002, ZUreP?1). Pred tem je navedeno vprašanje urejal Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, ZSZ), ki pa je po določbi 5. točke prvega odstavka 179. člena ZUreP?1 prenehal veljati z uveljavitvijo navedenega zakona. Ne glede na navedeno pa je ZUreP?1 tudi določil, da se do uveljavitve predpisa o načinu izračuna komunalnega prispevka, komunalni prispevek odmerja po dotlej veljavnih predpisih. Po presoji sodišča je navedeno določbo potrebno razumeti tako, da se do sprejema navedenega predpisa za izračun komunalnega prispevka upoštevajo osnove in merila po dosedanjih podzakonskih predpisih, saj tudi 190. člen ZUreP?1 izrecno določa, da se do sprejema izvršilnih predpisov uporablja Navodilo za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99, v nadaljevanju: Navodilo). Glede vprašanja zavezancev za komunalni prispevek pa je po mnenju sodišča potrebno upoštevati določbe ZUreP?1. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za nadomestno gradnjo stanovanjske zgradbe, pa je potrebno predhodno ugotoviti ali se zaradi predvidenega posega povečuje priključna moč obstoječih priključkov. V primeru spremembe obstoječih objektov je namreč po določbi 144. člena ZUreP-1 pravno relevantna okoliščina ali gre za povečanje priključne moči komunalnih priključkov.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Župana A, št. ... z dne 29. 8. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo št. ... z dne 30. 6. 2003, ki jo je izdalo Javno podjetje za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči v zvezi z odmero komunalnega prispevka. Z navedeno odločbo je prvostopni organ odmeril komunalni prispevek kot povračilo povprečnih sorazmernih stroškov za obstoječo komunalno opremljenost stavbnega zemljišča v zvezi z gradnjo nadomestne stanovanjske zgradbe na parc. št. 30 in 47/1 k.o. P. Tožena stranka je ugotovila, da je prvostopni upravni organ pravilno obračunal komunalni prispevek na podlagi Navodila o določitvi osnov in meril za izračun komunalnega prispevka, ki ga je kot svoj predpis sprejela Mestna občina A na podlagi četrtega odstavka 42. člena Zakona o stavbnih zemljiščih. Z navedenim navodilom je občina določila podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka. Po ugotovitvah tožene stranke pa so bila merila po navedenem navodilu pravilno upoštevana.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da Navodilo o določitvi osnov in meril za izračun komunalnega prispevka, na katerega se sklicujeta organa prve in druge stopnje, ni predpis, ki ga zahteva 43. člen Zakona o stavbnih zemljiščih. Navedeni zakon zavezuje občine, da v skladu z navodili ministra sprejmejo predpis, s katerim določijo podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka. Mestna občina A takšnega predpisa ni sprejela, saj navodila ni mogoče šteti za takšen predpis. Z navodili se namreč odloča o postopkovnih vprašanjih notranje narave oz. o tehnični izvedbi. Kadar pa mora občina izdati na podlagi pooblastila v zakonu predpis, ki naj rešuje vsebinska vprašanja, mora sprejeti odlok. Pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka tako ni podana ne v občinskih predpisih in ne v republiških predpisih. Prav tako pa sporna navodila določajo obračun komunalnega prispevka za nadomestno gradnjo v nasprotju z zakonom. V primeru nadomestne gradnje se določi višina komunalnega prispevka glede na povečano kvadraturo nadomestne stavbe. Po tretjem odstavku 43. člena Zakona o stavbnih zemljiščih pa je v primeru obstoječega objekta in njegove širitve investitor zavezan za plačilo komunalnega prispevka le, če je v zvezi z večjim objektom potrebno povečati priključke na javno infrastrukturo oz. njihovo zmogljivost. Enako določa tudi izvedbeni predpis k zakonu, to je Navodilo za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99). V konkretnem primeru pa ne gre za povečavo priključkov, saj ti ostajajo v enakem obsegu. Tudi po novi ureditvi na podlagi Zakona o urejanju prostora je zavezanec za plačilo tisti, ki se na novo priključuje na objekt in tisti, ki povečuje moč obstoječega priključka. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so določbe Zakona o stavbnih zemljiščih prenehale veljati z dnem uveljavitve Zakona o urejanju prostora in Zakona o graditvi objektov, ki sta bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 110/2002 ter pričela veljati dne 1. 1. 2003. V času izdaje prvostopne odločbe tako določbe Zakona o stavbnih zemljiščih niso veljale, je pa bila na podlagi 190. člena Zakona o urejanju prostora podaljšana uporaba izvršilnih predpisov, med njimi tudi Navodila za izračun komunalnega prispevka, ki ga je izdalo ministrstvo na podlagi tretjega odstavka 42. člena Zakona o stavbnih zemljiščih. Smiselno izhajajoč iz navedenega je tako ostalo v veljavi tudi Navodilo o določitvi osnov in meril za izračun komunalnega prispevka, ki ga je izdala tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 42. člena Zakona o stavbnih zemljiščih. Iz navedenega razloga je torej to navodilo pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka. Pri tem pa je irelevantno, kakšen naziv ima predpis tožene stranke, saj je zakonodajalec zavezal občino le za izdajo predpisa, s katerim bo določila podrobnejša merila. Med predpise pa lahko štejemo tudi navodila. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Pravno podlago za plačilo komunalnega prispevka določa Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/2002, ZUreP?1). Pred tem je navedeno vprašanje urejal Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, ZSZ), ki pa je po določbi 5. točke prvega odstavka 179. člena ZUreP?1 prenehal veljati z uveljavitvijo navedenega zakona. Ne glede na navedeno pa je ZUreP?1 tudi določil, da se do uveljavitve predpisa o načinu izračuna komunalnega prispevka, komunalni prispevek odmerja po dotlej veljavnih predpisih. Po presoji sodišča je navedeno določbo potrebno razumeti tako, da se do sprejema navedenega predpisa za izračun komunalnega prispevka upoštevajo osnove in merila po dosedanjih podzakonskih predpisih, saj tudi 190. člen ZUreP?1 izrecno določa, da se do sprejema izvršilnih predpisov uporablja Navodilo za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99, v nadaljevanju: Navodilo). Glede vprašanja zavezancev za komunalni prispevek pa je po mnenju sodišča potrebno upoštevati določbe ZUreP?1. Po določbi 144. člena ZUreP?1 je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oz. lastnik objekta, ki se na novo priključuje na objekte in omrežja lokalne komunalne infrastrukture, ali ki povečuje priključno moč obstoječih priključkov. Bistvo navedene določbe je torej v tem, da se komunalni prispevek plača v primeru, ko se objekt na novo priključuje na omrežje lokalne komunalne infrastrukture, ali pa ko gre za povečanje priključne moči obstoječih priključkov. Podobno je določal tudi prej veljavni ZSZ in sicer, da je zavezanec investitor, ki namerava prizidati ali nadzidati obstoječi objekt ali spremeniti namembnost obstoječega objekt oz. rekonstruirati obstoječi objekt, če je za to treba povečati priključke na javno infrastrukturo oz. njene zmogljivosti. V obravnavanem primeru je pristojni organ odmeril komunalni prispevek kot povračilo povprečnih sorazmernih stroškov obstoječe komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča v zvezi z gradnjo nadomestne stanovanjske gradnje. Pri tem se je skliceval na določbe Navodila o določitvi osnov in meril za izračun komunalnega prispevka (MUV, št. 9/2002, v nadaljevanju: Odlok), ki ga je kot svoj predpis sprejela Mestna občina A na podlagi četrtega odstavka 42. člena ZSZ. Pri izračunu pa je upošteval dejansko stopnjo opremljenosti investitorjevega zemljišča glede na faktorje, kot so določeni v Odloku, zazidano površino posega na podlagi lokacijske dokumentacije ter namen gradnje (nadomestna stanovanjska gradnja). Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za nadomestno gradnjo stanovanjske zgradbe, pa je potrebno predhodno ugotoviti ali se zaradi predvidenega posega povečuje priključna moč obstoječih priključkov. V primeru spremembe obstoječih objektov je namreč po določbi 144. člena ZUreP-1 pravno relevantna okoliščina ali gre za povečanje priključne moči komunalnih priključkov. Navedene okoliščine pa prvostopni organ, niti tožena stranka, v postopku sploh nista ugotavljala, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, odločba pa preuranjena. Iz navedenega razloga je zato sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno ugotoviti ali se bo z nadomestno gradnjo povečala priključna moč obstoječih priključkov na komunalno infrastrukturo ter šele na podlagi te ugotovitve bo lahko organ odmeril komunalni prispevek na podlagi Navodil o določitvi osnov in meril za izračun komunalnega prispevka, pri čemer pa bo moral določbe navedenega navodila upoštevati v skladu z ZUreP-1. V zvezi z navedenim aktom pa sodišče zavrača tožbene ugovore, da navedeni akt ni predpis. Navodilo, ki določa osnovo in merila za izračun komunalnega prispevka je namreč sprejel Mestni svet Mestne občine A in so tudi bila objavljena v uradnem občinskem glasilu. Ne glede na njegov naziv (navodilo) gre za splošni predpis lokalne skupnosti, ki določa podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, ZUS). Tožena stranka je dolžna izdati nov upravni akt v roku iz tretjega odstavka 60. člena, pri čemer pa je vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

Sodišče pa je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Vprašanje stroškov postopka v upravnem sporu določa 23. člen ZUS. Po navedeni določbi v primeru, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče presojalo zakonitost odločbe tožene stranke, je odločilo tako, kot izhaja iz 2. točke izreka te sodbe.