Jedro

V že pravnomočno zaključenem sporu je bila predmet varstva pravic do priznanja višjega dodatka, kot je bil za tožnika določen v dokončni in pravnomočni odločbi toženke, v tem sporu pa je predmet varstva pravic do pravilnega obračuna in izplačila dodatka na podlagi kasnejše dokončne in pravnomočne odločbe. To pomeni, da ne gre za identična zahtevka. Ugovor, da bi bilo treba tožbo, češ da je o zadevi že razsojeno, zavreči, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del (II. tč. izreka) sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 10. 2004 do 19. 1. 2008 ter od 25. 10. 2008 do 31. 5. 2009 obračunati razliko dodatka za stalnost v znesku 2.268,66 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter od posameznih mesečnih bruto zneskov, razvidnih iz izreka, izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo (prvi odst. izreka sodbe). Kar je tožnik zahteval več, to je obračun in izplačilo dodatka za stalnost v višini 153,89 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od bruto zneskov in za vsak 5. dan v mesecu za pretekli mesec v obdobju od novembra 2006 do junija 2009, je zavrnilo (drugi odst. izreka sodbe). Odločilo je nadalje, da se zavrže tožba v delu, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval za čas od 20. 1. 2008 do 31. 7. 2008 obračun razlike dodatka za stalnost v znesku 314,16 EUR bruto, odvedbo ustreznih davkov in prispevkov ter posameznih mesečnih bruto zneskov, razvidnih iz izreka, izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila (I. tč. izreka sklepa). Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka v višini 234,81 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (II. tč. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje in sklep v delu odločitve glede stroškov postopka (II. tč. izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbo zavrže, podredno pa tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Tožena stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje ugodilo delu zahtevka, ki se nanaša na obdobje od 1. 10. 2004 do 19. 1. 2008 glede katerega tožnik v že pravnomočno razsojeni zadevi ni uspel. Sodišče bi zato moralo tožbo zavreči. V obeh zadevah je dejanska podlaga zahtevka enaka, saj je tožnik tudi v razsojeni zadevi svoj zahtevek utemeljeval s trditvami, da mu tožena stranka pri obračunu in izplačevanju dodatka za stalnost ni upoštevala obdobja službovanja v JLA. Res je, da je tožnik v razsojeni zadevi zahteval pravilen obračun in izplačilo dodatka za stalnost za čas od 1. 4. 2003 do 24. 10. 2008, vendar je časovno obdobje iz obravnavanega primera vsebovano v razsojeni zadevi (razen obdobja od 25. 10. 2008 do 31. 5. 2009). Nepravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi šlo v razsojeni zadevi za opisno postavljen zahtevek, ki je vezan na predhodni postopek pri delodajalcu, medtem ko naj bi šlo v obravnavanem primeru za denarno terjatev, za katero pa je dopustno direktno sodno varstvo. Prav takšno zmotno stališče je vodilo v ponovno meritorno odločanje o že razsojenem zahtevku. Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obdobje od 1. 10. 2004 dalje, ko je v veljavo stopila odločba z dne 23. 11. 2004, je denarni tožbeni zahtevek, zato je bilo že v prvem sporu dopustno direktno sodno varstvo. Tako v že pravnomočno razsojeni zadevi, kot v obravnavani zadevi, je šlo za denarno terjatev iz naslova premalo izplačanega dodatka za stalnost, ki se nanaša na isto časovno obdobje ter na isto dejansko podlago, zato ponovno odločanje o že razsojeni zadevi ni dopustno. Tožnik je v že razsojeni zadevi zahteval % od osnovne plače, medtem ko v obravnavani zadevi zahteva konkretne zneske, kar pa na identiteto tožbenega zahtevka ne vpliva. Sodišče tudi ni ravnalo prav v delu zahtevka, ki ga je zavrnilo, saj bi tožbo v tem delu moralo zavreči. Napačno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Iz tožbenega zahtevka namreč izhaja, da tožnik za mesec september 2008 vtožuje dodatek v višini 54,03 EUR in ne 50,12 EUR, zato bi moral biti dosojeni bruto znesek še za 3,91 EUR nižji. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri sprejetih odločitvah ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in izpodbijanega dela sklepa, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa dodaja naslednje: Jedro pritožbe tožene stranke temelji na oceni, da je tožnik izgubil sodno varstvo s tem, ker naj bi bilo o stvari, ki je predmet tega spora, že razsojeno (res iudicata), posledično čemur bi bilo potrebno tožbo zavreči (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 354. člena ZPP). Temu pritožbenemu prepričanju ni slediti. V zadevi opr. št. I Pd 973/2008 (B6) v zvezi s sodbo naslovnega sodišča opr. št. Pdp 101/2009 z dne 3. 9. 2009 (B8) je bila namreč materialnopravna podlaga zahtevku odločba tožene stranke št.... z dne 29. 11. 2002 (A1), spor pa se je nanašal na dejstvo, ali tožniku pripada višji odstotek dodatka za stalnost, odmerjen od osnovne plače, kot mu ga je (v točno določenem odstotku od osnovne plače) določila tožena stranka v dokončni in pravnomočni odločbi z dne 29. 11. 2002. Materialnopravna podlaga zahtevka iz tega spora pa je odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 11. 2004 (A2), s katero je bil dodatek za stalnost odmerjen na drugačen način in sicer v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let. Spor se je torej v konkretnem primeru nanašal na dejstvo, ali je tožena stranka lastno odločbo z dne 23. 11. 2004 pravilno izvrševala in je tožniku dodatek pravilno obračunala in izplačala. Torej je bil v prvem primeru predmet varstva pravica do priznanja višjega dodatka, kot je določen v dokončni in pravnomočni odločbi tožene stranke z dne 29. 11. 2002, v tem primeru pa je predmet varstva pravica do pravilnega obračuna in izplačila dodatka na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe z dne 23. 11. 2004. Navedeno izključuje istovetnost zahtevka iz spora I Pd 973/2008 z zahtevkom v tem sporu, posledično čemur ne gre za res iudicato.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku dodatka za stalnost ni izplačevala v pravilni višini, slednja pa tudi sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna, saj tožena stranka zneskom po višini ni ugovarjala. V pritožbi tožena stranka izpostavlja zgolj spornost zneska za mesec september 2008, ker naj bi iz tožbenega zahtevka izhajalo, da tožnik za mesec september 2008 vtožuje dodatek v višini 54,03 EUR in ne 50,12 EUR, zaradi česar bi moral biti dosojeni bruto znesek še za 3,91 EUR nižji. Iz vpogleda v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za ta mesec tožnik v tožbenem zahtevku zahteval zgolj 50,12 EUR, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, zaradi česar je potrebno tudi to pritožbeno navedbo zavrniti.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegla drugačno odločitev in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. čl., 365. čl. ZPP).

Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).