Up-151/02 - 7

16. 10. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 30. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 80/98 z dne 14. 12. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 29/98 z dne 24. 2. 1998 in s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. K 523/96 z dne 24. 11. 1997 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo. Z njo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl - KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba.

2.V ustavni pritožbi pritožnik izraža nezadovoljstvo z obsodbo. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, smiselno pa zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave ter tretje alineje 29. člena Ustave. Kršitev 23. člena Ustave naj bi bila podana zaradi izjave sodnice, ki naj bi bila po mnenju pritožnika že seznanjena s pravdno zadevo oškodovanca. V zvezi z zatrjevano kršitvijo tretje alineje 29. člena Ustave pritožnik navaja, da prvostopenjsko in višje sodišče nista upoštevali njegovega zagovora. Nekritično naj bi sledili zgolj izpovedi oškodovanca in njegovega očeta in o zadevi odločili pristransko. Sodišči naj tudi ne bi izvedli nobenega razbremenilnega dokaza. Pritožnik navaja, da sodišču ni predlagal, naj zasliši njegovo ženo. Meni pa, da bi jo sodišče že po uradni dolžnosti moralo zaslišati, ker je bila pri dogodku ves čas prisotna, in tudi prebrati njeno pisno izjavo. Prav tako bi po mnenju pritožnika sodišče moralo zaslišati tudi policista B. B. Sodbi Vrhovnega sodišča pritožnik očita, da je netočna v delu, ko navaja, da pritožnik med postopkom ni izkazal, da je bila njegova prištevnost zmanjšana.

Prav tako naj bi bilo nesprejemljivo pravno stališče, da prijava oškodovane osebe pomeni predlog za začetek kazenskega pregona.

Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrajnega sodišča v Celju št. K 523/96.

4.Kolikor se očitki pritožnika v zvezi z obsodbo nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter na uporabo prava, mu je treba pojasniti, da to ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in z dokazno oceno sodišča Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave, v zvezi z uporabo materialnega prava pa, ali temeljijo izpodbijane odločbe na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če so tako očitno napačne ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jih bilo mogoče oceniti za arbitrarne oziroma samovoljne. Navedeno bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijanim sodnim odločbam, ki razumno utemeljijo, zakaj določenih dejstev in dokazov ni mogoče šteti za odločilna in relevantna ter zakaj ni bil podan dvom glede pritožnikove prištevnosti, ni mogoče očitati. Navedene kršitve tudi ni mogoče očitati sodbi Vrhovnega sodišča, ki je svoje stališče glede vprašanja, ali je bil podan predlog oškodovanca za pregon ali ne, utemeljilo na pravi podlagi in ustrezno obrazložilo. Zato za kršitev pravice iz 22. člena Ustave očitno ne gre. Zgolj nezadovoljstvo z odločitvijo pa za ugotovitev, da so bile kršene človekove pravice, ne zadošča.

5.Ustava v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Zgolj pritožnikovo subjektivno vrednotenje domnevne sodničine izjave zatrjevane kršitve še ne utemeljuje. Kolikor bi navedena okoliščina pri pritožniku vzbudila dvom v nepristranskost sojenja, bi lahko pritožnik, kot stranka v postopku, pravico do nepristranskega sodnika uveljavljal z institutom izločitve določenega sodnika. Drugih utemeljenih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da gre za kršitev ustavne pravice do nepristranskega sojenja, pa pritožnik ne navaja.

6.Pritožnikovo zatrjevanje kršitve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave ni utemeljeno. Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Ustavno sodišče je v svojih dosedanjih odločitvah (glej npr. odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, OdlUS IV, 129 in št. Up-13/94 z dne 8. 6. 1995, OdlUS IV, 128) postavilo merila za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave. Iz njih izhaja, da (1) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, in da zato (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; sodišče pa (3) mora izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in (4) čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Pritožnikovi očitki kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave niso utemeljeni. Ta pravica naj bi bila kršena, ker sodišče že po uradni dolžnosti ni izvedlo razbremenilnega dokaza, tj. ker ni zaslišalo njegove žene in ker ni prebralo njene izjave. Sodišče naj tudi ne bi zaslišalo policista B. B. Glede na navedeno v 6. točki tega sklepa, samo to dejstvo zatrjevane kršitve še ne utemeljuje. Iz vpogledanega spisa (zapisnik o glavni obravnavi z dne 24. 11. 1997, l. št. 22) izhaja, da pritožnik zaslišanja svoje žene ni predlagal, prav tako pa ni predlagal izvedbe drugih dokazov. Kateri so tisti dokazi, katerih izvedbo je pritožnik predlagal, pa jih sodišče ni hotelo obravnavati in se do njih opredeliti, pritožnik ne pojasni in zatrjevane kršitve v zvezi s tem ne izkaže. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal zagovor, v katerem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Prvostopenjsko in Višje sodišče sta pretehtali pritožnikov zagovor v povezavi z izpovedbo prič in prepričljivo ter razumno obrazložili presojo izvedenih dokazov.

7.Glede zaslišanja policista B. B. je Višje sodišče pojasnilo, da je na kraj dogajanja prišel kasneje in bi mogel izpovedati samo o tem, kar so mu obdolženec in ostali povedali o dogodku. To, s čimer pritožnik utemeljuje kršitev ustavne pravice, predstavlja vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov. Ta sodi v polje proste sodnikove presoje, ki, kot je že navedeno v 4. točki tega sklepa, ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Stališče, ki ga je v zvezi z izvedbo dokazov po uradni dolžnosti v obrazložitvi sodbe zavzelo Vrhovno sodišče, da "sodišče izvede dokaz po uradni dolžnosti, če dokazi, ki jih predlagajo stranke postopka, za popolno ugotovitev dejanskega stanja ne zadoščajo", samo po sebi tudi ni v neskladju s pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave.

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer