Jedro

Če pravdna stranka meni, da so del pogodbenega statuta tudi pravila z dne 20.04.1998, bi morala (ker gre za interno razmerje med pravdnima strankama, ki sodišču ne more biti poznano) to pravočasno navajati in dokazovati. Šele potem bi pravila z dne 20.04.1998 postala del procesnega gradiva, na sodišču pa bi bilo, da po pravilu iura novit curia presodi, katera pravila je potrebno uporabiti pri presoji višine vtoževane terjatve.

t

ekst : Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se ta glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.837,46 EUR“.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 413,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 496.023,20 SIT oziroma 2.069,87 EUR od 18.06.1998 do 03.12.2008, od tedaj dalje pa od zneska 413,98 EUR. V preostanku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.147,63 EUR.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po

338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožena stranka. Opozarja, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, saj ni podane identitete med tožbenim zahtevkom in zahtevo, podano toženi stranki, saj so tedaj tožniki zahtevali priznanje družinske pokojnine in ne vračila vplačanih sredstev. Sodišču očita tudi, da ni obrazložilo, zakaj je za izračun višine zneska uporabilo pravila z dne 08.05.1996, saj bi moralo uporabiti pravila z dne 20.04.1998, ki jih tožeča stranka sicer ni predložila, izračun višine pripadajočih sredstev pa opredeljujejo drugače. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Z vmesno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 373/1998, z dne 16.02.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3522/2006, z dne 31.01.2007, je bilo odločeno, da je tožena stranka dolžna plačati znesek, ki izhaja iz pravnega razmerja na podlagi sklenjenega obrtniškega zavarovanja, ki ga je dne 29.10.1981 s sedaj toženo stranko, sklenil pravni prednik tožečih strank A. F.. Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotavljajo le še višino denarnega zneska, ki ga je tožena stranka dolžna plačati.

Ker je odločitev glede temelja že pravnomočna, tožena stranka v pritožbi ne more uveljavljati razlogov, ki izpodbijajo njeno obveznost plačila, kar skuša doseči z navedbami o neidentičnosti zahtevka, uveljavljenega pred njenimi organi in zahtevka, uveljavljenega pred sodiščem, ki naj bi terjala zavrženje tožbe. Pritožbeno sodišče se zato do tovrstnih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Sodišče prve stopnje se je pri izračunu višine pripadajočih sredstev (seštevku zneskov, ki jih je v obdobju članstva vplačal pravni prednik tožnikov) pravilno oprlo na Pravila z dne 08.05.1996 in ugotovilo, da ta znašajo 496.023,20 SIT oziroma 2.069,87 EUR. Tudi tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da so prav ta pravila (6. odstavek 22. člena pravil) tista, ki so nesporno pogodbena podlaga za izračune višine vplačanih sredstev (list. št. 79 spisa). Če tožena stranka meni, da so del pogodbenega statuta tudi pravila z dne 20.04.1998, pa bi morala (ker gre za interno razmerje med pravdnima strankama, ki sodišču ne more biti poznano) to pravočasno navajati in dokazovati. Šele potem bi pravila z dne 20.04.1998 postala del procesnega gradiva, na sodišču pa bi bilo, da po pravilu iura novit curia presodi, katera pravila je potrebno uporabiti pri presoji višine vtoževane terjatve. Ker tožena stranka tega ni storila, v pritožbi pa tudi ne pojasnila, zakaj morebiti svojih trditev ni mogla podati pravočasno, jih gre označiti za nedovoljene pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (337. člen ZPP) (1).

Pri presoji kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti in presoji pravilne uporabe materialnega prava (350. člen ZPP) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-300/04-25, ki je člen 1060 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), čeprav so te že dosegle ali presegle glavnico. Toženi stranki je naložilo plačilo dolga, ki je na dan 03.12.2008 (delno plačilo tožene stranke) znašal 10.442,43 EUR. Pritožbeno sodišče je skladno z odločbo Ustavnega sodišča omejilo tek zakonitih zamudnih obresti od dosojene glavnice na dan 01.01.2002, ko je dolg tožene stranke, kakor izhaja iz priloženega obračuna obresti, znašal 1.076.787,27 EUR oz. 4.493,35 EUR. Od tega je odštelo dne 03.12.2008 plačani znesek v višini 1.655,89 EUR in toženi stranki v plačilo naložilo preostanek dolga, to je 2.837,46 EUR.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo in odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alinea 358. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče v izpodbijano sodbo poseglo le glede dela stranske terjatve, ni poseglo v odločitev o stroških pravdnega postopka, odločilo pa tudi, da tožena sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).

(1) Enako tudi sodba II Ips 116/2004.