Jedro

Tožnik ni pridobil pisnega soglasja za koriščenje rednega letnega dopusta in je tako neupravičeno izostal z delovnega mesta. Prav tako ni prijavil spremembe prebivališča pri pristojnem ministrstvu in o tem ni obvestil delodajalca, pri čemer je delodajalca spravil v občutno premoženjsko škodo glede kraja prebivanja, ker mu je tožena stranka izplačevala višje potne stroške, pri čemer naj bi dejansko živel le 50 m od delovnega mesta. Z opisanim ravnanjem je tožnik kršil delovne obveznosti, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, vročena tožniku dne 27. 9. 2011 nezakonita in se razveljavi ter zavrnilo tudi zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja. Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati bruto plačo, na ustrezne naslove plačati vse davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da sta podani dve kršitvi tožnikovih obveznosti in sicer, da je v oktobru 2012 kot poslovodja 20120 (pravilno 2010) kot poslovodja ni priskrbel za zadostno zalogo vinjet, ter da je v avgustu 2012 kršil določila o letnem dopustu, saj ni podal pisnega zahtevka za koriščenje letnega dopusta. Sodišče je storilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka, zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici navedenih kršitev pa še napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je kršilo načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, zaradi napačne uporabe pravil o prekluziji. Tožnik je dne 3. 7. 2012 vložil pripravljalno vlogo, s katero je odgovoril na trditvene in dokazne predloge tožene stranke, ki jih je ta priložil vlogi 14. 6. 2012. Tožena stranka je na novo vložila kazensko ovadbo zoper tožnika, da pisna zahtevka za koriščenje dopusta, 8 izpisov elektronskih sporočil in 2 kopiji detektivskih izkaznic. Zaradi navedenega je bil tožnik prisiljen ustrezno odgovoriti. Sodišče je določilo, da se pripravljalna vloga tožnika zaradi prekluzije ne upošteva, razen glede izjave A.B.. Tožena stranka pravilnika glede odobravanja dopusta vsaj v razmerju do tožnika ni upoštevala. Tožnik je zato podal dokazni predlog, naj tožena stranka predloži vse pisne zahtevke tožnika za koriščenje dopusta za zadnjih pet let zaposlitve pri toženi stranki. Tožnik si pisnih zahtevkov ni shranjeval. Glede kršitev načela kontradiktornosti zaradi neizvedbe dokazov in pomanjkljive obrazložitve glede takšnega postopanja tožnik navaja, da razen v dveh primerih letnega dopusta tožnik nikoli ni koristil dopusta na podlagi pisnega zahtevka, da je pri toženi stranki večkrat zmanjkalo kakšno blago, in zato ni bil odpuščen noben delavec. Tožnik je predlagal izvedbo dokazov s predložitvijo podatkov o stanju zalog za vse zimske tekočine med letoma 2007 in 2011 za vsak servis tožene stranke, predložitev pisnih odobritev za koriščenje letnega dopusta, zaslišanje priče A.C., predložitev podatkov o tem, kolikokrat je na servisih tožene stranke zmanjkalo posameznega blaga ter izpis prometa na telefonskih številkah. Sodišče je dokazne predloge kot neutemeljene zavrnilo. S tem je bila tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Glede kršitve neposrednosti iz 4. člena ZPP je razvidno, da je sodišče zaradi spremenjene sestave senata dne 4. 7. 2012 glavno obravnavo pričelo znova. Ob tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka v smislu 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj pri izdaji sodbe dne 10. 10. 2012 sodelovala sodnica porotnica, ki na naroku dne 23. 5. 2012 ni sodelovala. Sodišče bi moralo vse dokaze, ki jih je izvedlo dne 23. 5. 2012 ponoviti na naroku dne 4. 7. 2012 ali vsaj prebrati zapisnik o zaslišanju tožnika. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, ali je tožniku o koriščenje dopusta po telefonu obvestil A.D.. Navedeno bi lahko dokazal z izpiskom prometa na njegovi gsm številki. Tudi sicer so si izpovedbe priče B.A., A.d. in direktorice tožene stranke v nasprotju, saj je B.A. izpovedala, da jo je klicala B.B., kateri je povedala, da je tožnik na dopustu. Tožena stranka je tožniku tudi obračunala in plačala nadomestilo za letni dopust, če bi menila, da dopust ni odobren, bi morala potrditve obračuna zavrniti. V zvezi s predhodnim opozorilom glede pomanjkljive zaloge mesečnih vinjet se na BS L. v povprečju proda ena mesečna vinjeta na dva dni. V kolikor 14 dni mesečnih vinjet ni bilo, bi se torej prodalo 7 mesečnih vinjet, kar glede na ceno 30,00 EUR pomeni 210,00 EUR prometa. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Določila 286. člena ZPP o prekluziji navajanja dejstev in podajanja dokazov so jasna, pri čemer je potrebno pripravljalne vloge vročiti sodišču in nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ni potrebna preložitev naroka, kot to določa 4. odstavek 286.a člena ZPP. Tožena stranka je tudi ostro nasprotovala poizvedbi pri operaterju mobilne telefonije, saj bi šlo le za zavlačevanje. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, da je sodišče kršilo načelo neposrednosti, ko je na naroku dne 4. 7. 2012 objavilo spremembo senata in da se glavna obravnava začne znova. Nobena od strank ni imela pripomb na sestavo senata. Prav tako nobena od strank ni zahtevala branje zapisnikov. Slednje bi moral tožnik storiti takoj na naroku in grajati procesno ravnanje sodišča, če bi si hotel zagotoviti pritožbeno uveljavljanje te kršitve, glede na določbo 286.b člena ZPP. Glede očitka zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava so očitki neutemeljeni, tožena stranka ponovno izpostavlja, da so delavci za dopust vedno zaprošali pisno, v ta namen obstaja obrazec pri toženi stranki, s katerim so bili seznanjeni vsi delavci. Poudariti je tudi, da tožena stranka ni bila dolžna pozvati tožnika na delo, te dolžnosti zakon delodajalcu ne nalaga. Tožena stranka tudi ni odreagirala iz razloga, ker je bil tožnik pred tem v dolgotrajnem bolniškem staležu. Predhodno ga je kdaj klicala, vendar ji je tožnik prepovedal, da se ga kliče izven časa delovne obveznosti. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku obračunala in plačala nadomestilo za letni dopust in da mu je hkrati izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi ne dokazuje ničesar drugega kot to, da je ravnala v svojo škodo in očitno z namenom, da se izogne morebitnim dodatnim zapletom s tožnikom, s katerim je hotela korektno zaključiti delovno razmerje. Glede vinjet pa tožena stranka izpostavlja, da gre za pomembno blago, saj se le-to prodaja pretežno na bencinskih servisih, v kolikor bencinski servis nima vinjet, ima to za posledico negativne ekonomske učinke, pri čemer pa je na tržišču tudi hujša konkurenca med ponudniki storitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh, ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in direktorice tožene stranke B.B. in prič B.C., B.A., A.D., B.D., B.E. in C.A. zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu poslovodja na bencinskem servisu v L., pri čemer mu je tožena stranka dne 23. 9. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je bila sicer tožniku vročena dne 27. 9. 2011. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku presojalo tudi, ali so tožniku utemeljeno očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in sicer neupravičena odsotnost od 7. 10. 2010 do 21. 10. 2010, kar je bilo tožniku očitano v pisnem opozorilu z dne 8. 11. 2010. Sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bil tožnik kot poslovodja na bencinskem servisu med drugim zadolžen za naročanje blaga in goriv, kot to izhaja iz opisa del in nalog ter iz pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je tožnik svojo obveznost opustil, pri čemer je pomembno tudi to, da so vinjete ob gorivu in cigaretah glavni prodajni artikel bencinskega servisa, saj se bencinska črpalka nahaja ob avtocesti, torej na kraju, kjer zlasti vozniki v tranzitu lahko kupujejo vinjete. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da bi tožena stranka v 14 dneh prodala le sedem mesečnih vinjet v skupnem znesku 210,00 EUR. Nepomembno za rešitev zadeve je tudi pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče ugotavljati tudi kolikokrat je na bencinskem servisu zmanjkalo kakšnega artikla oziroma kakšne so bile zaloge za vse zimske tekočine v letu 2007 in 2011. V nadaljevanju je sodišče presojalo zakonitost podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 23. 9. 2011 v kateri mu je očitala kršitve delovnih obveznosti iz 3. alineje 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/200 – 103/2007 – ZDR) in sicer da ni pridobil pisnega soglasja za koriščenje rednega letnega dopusta in tako neupravičeno izostal z delovnega mesta v času od 13. 8. 2011 do 28. 8. 2011 ter da ni prijavil spremembe prebivališča pri pristojnem ministrstvu in o tem ni obvestil delodajalca, pri čemer je delodajalca spravil v občutno premoženjsko škodo glede kraja prebivanja, ker mu je tožena stranka izplačevala višje potne stroške, pri čemer naj bi dejansko živel le 50 m od delovnega mesta, na naslovu …. Tožena stranka je tožniku omogočila zagovor skladno z določili 83. člena ZDR, pri čemer je bilo tako pisno opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga, kot sama redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v subjektivnem in objektivnem roku. Glede neupravičenega prejemanja potnih stroškov je sodišče ugotovilo, da navedeni razlog ni podan, pri čemer je sodišče po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati navedene kršitve. Glede koriščenja letnega dopusta oziroma neupravičenega izostanka z delovnega mesta v času od 13. 8. 2011 do 28. 8. 2011, je tožnik izpovedal, da v pravilniku res piše, da se potrebuje pisno odobritev, vendar tega niso dosledno izvajali, ampak le včasih.

Glede kršitve pisne odobritve rednega letnega dopusta za čas od 13. 8. 2011 – 28. 8. 2011 se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je podkrepljena s skladnimi izpovedbami direktorice tožene stranke B.B., A.D. in C.B., da ne drži, da bi se letni dopust delavcem odobraval (tudi) ustno, kot je zatrjeval to tožnik, pač pa so dosledno držali pravilnika Delovni čas in razporeditev dela z dne 14. 1. 2010, ki izrecno določa, da se mora za koriščenje letnega dopusta nadrejenemu oddati zahtevek za koriščenje letnega dopusta, katerega obrazec izhaja tudi iz priloge pravilnika. Tako direktorica B.B. kot A.D. sta pojasnila, da imajo preko 180 zaposlenih delavcev in je le s pisnimi soglasji mogoče voditi evidenco in opravljane obračune ur, pri čemer je A.D. tudi zanikal, da bi ga tožnik za sporni dopust zaprosil ustno. Ob tem je neutemeljen pritožbeni ugovor tožnika, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za pridobitev klicev na mobilnem telefonu A.D., ki naj bi dokazali, da je tožnik prosil za dopust. Pritožbeno sodišče navaja, da navedeni gsm klici nikakor ne bi mogli pomeniti, da je tožnik imel odobren korist, pač pa bi lahko dokazovali le, da sta bila priča in tožnik na gsm zvezi, pa tudi sicer bi lahko tožnik sam predložil klice za svoj telefon, kar pa jih ni. Tudi dejstvo, da je B.A. povedala, da je tožnik na dopustu še ne pomeni, da je tožnik to tudi dejansko bil. Priča je lahko to le ocenjevala, ker je tožniku prenehal bolniški stalež in ga ni bilo v službi. Poudariti je tudi, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika klicati po telefonu, da naj pride v službo, nenazadnje je tožnik tudi povedal, da ne želi, da se ga vznemirja po telefonu. Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je bil tožniku odobren dopust iz razloga, ker je imel plačane ure za neupravičenih dni dopusta, tožnik je bil predhodno namreč na daljšem bolniškem staležu in je tožena stranka takrat lahko utemeljeno menila, da je še v bolniškem staležu. Glede kršitev načela kontradiktornosti (5. člen ZPP) in zaradi zmotne uporabe pravil o prekluziji pritožbeno sodišče navaja, da 286. člen ZPP določa pravila o prekluziji glede navajanja dejstev in podajanja dokazov. Ob tem je jasna določba 4. odstavka 286.a člena ZPP, ki določa, da mora stranka sodišču poslati pripravljalne vloge dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izvajanja ne bo potrebna preložitev naroka. Tega se je tožnik dobro zavedal, pri čemer je svojo prvo pripravljalno vlogo, s katero je odgovoril na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo vložil na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 5. 2012, tedaj več kot 6 mesecev potem, ko je tožena stranka na sodišče vložila odgovor na tožbo. Toženi stranki je sodišče tako dovolilo odgovoriti na pripravljalno vlogo, ki jo je prejela na prvem naroku za glavno obravnavo, za kar je sprejelo ustrezen sklep. Tožena stranka je odgovorila na pripravljalno vlogo tožnika dne 7. 6. 2012. Tožnik je sodišču ponovno posredoval pripravljalno vlogo dne 3. 7. 2012, pri čemer je sodišče opravilo narok za glavno obravnavo dne 4. 7. 2012 in na obravnavi po oceni pritožbenega sodišča sprejelo pravilen sklep, da se pripravljalna vloga tožnika z dne 3. 7. 2012 zaradi prekluzije ne upošteva, razen listine – izjave A.B. z dne 20. 6. 2012 in navedb v zvezi s to izjavo. Šlo je za očitno neaktivnost tožnika. Po določilih 286.a člena ZPP je potrebno pripravljalne vloge vročiti sodišču in nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ni potrebna preložitev naroka, kot to določa 4. odstavek 286.a člena ZPP.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor tožnika glede sestave senata, kar predstavlja kršitev načela neposrednosti po določilih 4. členu ZPP. Pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene navedbe ugotavlja, da iz zapisnika glavne obravnave z dne 4. 7. 2012 izhaja, da je sodišče pričelo glavno obravnavo znova, vendar o zadevi ni odločalo, pač pa je o zadevi odločalo na naroku za glavno obravnavo z dne 10. 10. 2012, kjer so odločali sodnici porotnici C.C. in C.D., pri čemer iz zapisnika jasno izhaja, da je sodišče sprejelo sklep, da se preberejo zapisniki o zaslišanju tožnika in prič B.C., B.A. in A.D. ter pogodba o zaposlitvi z dne 30. 1. 2009, aneks z dne 31. 7. 2009, obdolžitev in vabilo na zagovor z dne 12. 9. 2011, prepoved opravljanja dela z dne 14. 9. 2011, zapisnik zagovora z dne 20. 9. 2011, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 23. 11. 2011, pisno opozorilo z dne 8. 11. 2010, poročilo z dne 8. 9. 2011 ter ostale listine po prilogah od A1 – A11 in B1 – B10, pri čemer je sodišče druge dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo. Sodišče je torej svojo odločitev oprlo na tiste dokaze, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi dne 10. 10. 2012, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe, pri čemer pa tudi iz zapisnika ne izhaja, da bi tožnik kakorkoli grajal vodenje postopka, torej ni uveljavljal kršitev takoj, ko je bilo to mogoče, torej na obravnavi dne 10. 10. 2012. ZPP v 286.b členu določa, da se kršitve na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tako bi moral tožnik kršitve uveljavljati že na naroku za glavno obravnavo in jih torej v pritožbi ne more več.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za odločitev niso relevantni, pri čemer pritožbeno sodišče presodi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navede razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.