Jedro

Spremenjena pravna razlaga tretjega odstavka 63. člena ZDen (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I.23/93), ki pomeni vsebinsko spremenjeno pravno naziranje Ustavnega sodišča RS o tem, da gre pri tej določbi za izpodbojno pravno domnevo in ne za pravno fikcijo, ne more biti razlog za obnovo postopka po 249. členu ZUP (1986).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2466/97-15 z dne 10.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 1.9.1997, s katerim je ta na podlagi 2. odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) zavrgla predlog tožnika za obnovo upravnega postopka, ki je bil končan z odločbo tožene stranke z dne 5.3.1993, ker ni verjetno izkazan obstoj obnovitvenega ra-zloga (po njeni presoji spremenjena razlaga 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, ni razlog za obnovo postopka v smislu 249. člena ZUP/86).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke postala dokončna in pravnomočna pred objavo odločbe (U-I-23/93), s katero je Ustavno sodišče RS podalo spremenjeno razlago 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri je treba navedeno določbo razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz. Tega razloga zato tožnik tudi ne more uspešno predlagati, kot razloga za uvedbo obnove postopka po 249. členu ZUP/86. Postopek pri izdaji izpodbijanega upravnega akta je bil pravilen, odločba tožene stranke pa pravilna in je temeljila na zakonu.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Po njegovem mnenju spremenjena razlaga določbe 3. odstavka 63. člena ZDen velja tudi za nazaj, saj gre za spremembo razlage zakonske določbe in ne more pomeniti, da vse odločbe, ki so bile izdane na podlagi protiustavne razlage te določbe ostanejo v veljavi, da jih ni mogoče spremeniti in popraviti napako, ki je nastala zaradi napačne pravne razlage. Obnovitveni razlog je verjetno izkazan, saj mu je bilo v prejšnjem postopku, zaradi takratne napačne razlage 3. odstavka 63. člena ZDen, onemogočeno dokazovati lojalnost svojih staršev. Upravni organ bi moral poiskati vsako možnost, da bi obnovo postopka dovolil in mu dopustil predložitev dokazov, ki bi dokazovali lojalnost njegovih staršev. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da sklep tožene stranke spremeni tako, da ugodi predlogu za obnovo postopka in dovoli obnovo, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba odpravi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se lahko obnovi, če je podan kateri od obnovitvenih razlogov, ki so taksativno navedeni v določbi 249. člena ZUP/86. Obnovitveni razlog mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati (člen 254. ZUP/86).

Iz izpodbijane sodbe in podatkov spisa izhaja, da tožnik kot razlog za obnovo postopka navaja odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97) in v njej sprejeto drugačno pravno razlago 3. odstavka 63. člena ZDen. Spremenjena pravna razlaga, ki jo tožnik uveljavlja kot obnovitveni razlog, pomeni vsebinsko spremenjeno pravno naziranje Ustavnega sodišča RS v zvezi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen o tem, da gre pri tej določbi za izpodbojno pravno domnevo in ne za pravno fikcijo. Tako spremenjeno pravno naziranje oziroma pravna razlaga pa, po presoji pritožbenega sodišča, ne more biti razlog za obnovo postopka po 249. členu ZUP/86. Taksativno naštevanje obnovitvenih razlogov v 249. členu ZUP/86 (od 1. do 11. točke) namreč pomeni, da jih ni mogoče širiti na podobne primere in kakorkoli presegati okvir teh, z zakonom predpisanih, razlogov. Razlogov, ki ne morejo biti zakonita podlaga po 249. členu ZUP/86, po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče uspešno uveljavljati in presojati izkaz njihove verjetnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, ki je v predhodnem preizkusu tožnikov predlog za obnovo upravnega postopka zavrgla, ker ni bil z verjetnostjo izkazan obstoj obnovitvenega razloga.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati tožnikov ugovor, da spremenjena razlaga določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, velja tudi za nazaj in da bi moral upravni organ poiskati vsako možnost, da bi obnovo postopka dovolil in tožniku dopustil predložitev dokazov, ki bi dokazovali lojalnost njegovih staršev. V konkretnem primeru je bil upravni postopek zaradi ugotovitve državljanstva tožnikovih staršev R. in M.S., pravnomočno končan (odločbi Občine R. na K., Občinskega sekretariata za notranje zadeve z dne 20.1.1993, odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 5.3.1993, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 745/93-12 z dne 15.11.1995) in v skladu z določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) zanj tudi ni mogoče smiselno uporabiti te določbe, ki se uporablja le za razmerja, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno in v primerih, ko je ustavno sodišče zakon ali del zakona razveljavilo. Navedena odločba Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožnik, pa niti ni razveljavila določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, ampak je le spremenila dotedanje pravno naziranje upravne in sodne prakse.

Okoliščina, da je bila sprejeta spremenjena razlaga navedene določbe ZDen, pa sama zase, kot je pritožbeno sodišče že navedlo, še ne pomeni razloga za obnovo upravnega postopka v smislu 249. člena ZUP/86. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.