Jedro

Ni se mogoče strinjati s stališčem, da ureditveni načrt z določitvijo območja kot območja individualnih stanovanjskih hiš ne določa tudi prostorskih pogojev, v skladu s katerimi mora biti načrtovani poseg. To stališče bi pomenilo, da sta v predpisu določena funkcija območja in izraba prostora sami sebi namen. Zato je dovoljena le tista gradnja, ki je v skladu z vsemi prostorskimi pogoji – ne le s funkcionalnimi in oblikovalskimi rešitvami, ampak tudi v skladu z določeno namensko rabo površin, razen kolikor prostorski izvedbeni načrt pri posamezni namenski rabi izrecno dopušča odstopanja.

Sodišče se strinja z razlogi upravnega organa druge stopnje, da devetstanovanjski objekt, ki bi nastal z načrtovano gradnjo, ni več individualna stanovanjska hiša. Turističnih sob ni mogoče obravnavati kot stanovanj, saj je stanovanje po 2. odstavku 4. člena SZ-1 skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota.

S tem ko je pritožbeni organ ob enako ugotovljenem dejanskem stanju kot na prvi stopnji drugače razlagal materialno pravo in na tako razlago oprl svojo odločitev, je ravnal v skladu z določbo 3. odstavka 248. člena ZUP. Ker z razlago v tem delu ni bilo povezano dopolnjevanje postopka (ugotavljanje novih dejstev), je neutemeljen očitek, da tožnica ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kar je vsebina pravice do izjave.

Organu ni treba odgovarjati na vsako strankino navedbo, če je iz ostalih razlogov mogoče napraviti sklep, da se z njenimi razlogi ne strinja ali pa jih šteje za nepomembna.

Trditev o neenakem obravnavanju pomeni, da je isti organ v enakih primerih odločil različno. Sklicevanje na eno zadevo, v kateri je upravni organ sprejel drugačno razlago istega predpisa, še ne pomeni neenakega obravnavanja, saj je pred tem treba ugotoviti še, katera od različnih odločitev je pravilna. Prvostopenjski organ za tako ugotavljanje ni pristojen, zato pomanjkanje obrazložitve, zakaj je bil predpis v dveh primerih različno uporabljen, ne predstavlja bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Drugostopenjski organ pa je do tega vprašanja v svoji odločbi zavzel stališče in zanj navedel razloge.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo, dozidavo in nadzidavo obstoječega stanovanjskega objekta na zemljiščih parc. št. 1612/3 in 1612/4 k.o. .... V obrazložitvi navaja, da se obravnavani objekt nahaja v prostorski enoti TSC 5/9, ki se ureja z Odlokom o ureditvenem načrtu za hotel Palace v Portorožu – planska celota T-5/9 (v nadaljevanju UN). Zemljišči posega se nahajata v funkcionalno in oblikovno zaokroženi prostorski celoti, ki jo UN poimenuje območje individualnih stanovanjskih hiš. Tožnica želi obstoječo individualno stanovanjsko hišo (z dvema stanovanjskima enotama, etažnosti P in skupne bruto tlorisne površine 216 m2) rekonstruirati, dozidati in nadzidati tako, da bi novi tlorisni maksimalni gabarit znašal 10,87 x 33,87 m, višinski gabarit P+1+M, skupna bruto tlorisna površina pa bi znašala 848,08 m2, pri čemer bi bilo v objektu 9 stanovanjskih enot. Ker UN govori o območju individualnih stanovanjskih hiš, na katerem se ohranja obstoječi bivalni standard, to pomeni ohranitev individualnih stanovanjskih hiš. Nameravani poseg pa ne pomeni le izboljšanja obstoječega bivalnega standarda, saj gre za pridobivanje bistveno večjega števila novih stanovanjskih kapacitet in bistveno povečanje bruto tlorisne površine. Iz obrazložitve je nadalje razvidno, da se je organ pri obravnavi pojma „individualni stanovanjski objekt“ oprl na obvezno razlago nekaterih členov Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za stanovanjsko turistično območje pod Valeto v Portorožu (planska celota ST – 5/16), ki veljajo v območju, ki je v neposredni bližini obravnavanega območja. V skladu s to obvezno razlago se navedeni pojem razlaga po Uredbi o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena, in sicer kot enostanovanjska ter dvostanovanjska stavba. Glede na navedeno je obravnavani poseg v nasprotju z določbo 2. odstavka 6. člena UN. Ker po 1. odstavku istega člena novi posegi na tem območju niso dopustni, je tudi nemogoče spreminjati obstoječi standard individualnih stanovanjskih hiš v večje večstanovanjske objekte. Poleg tega je poseg v nasprotju s pogoji iz 11. člena UN, saj je bruto zazidalna uporabna površina stavbe 848,08 m2, velikost gradbene parcele (funkcionalnega zemljišča) 1045 m2, njun količnik pa 0,81, kar znatno presega dovoljeni količnik 0,33. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnil in v razlogih navedel, da UN na obravnavanem območju individualne stanovanjske gradnje ne predvideva rekonstrukcij obstoječih objektov, kakor je to predvideno v priloženem PGD. Ker se obstoječi objekt dozida, nadzida in statično sanira, predvideni pa so posegi v nosilne stene in streho obstoječega objekta, to pomeni spreminjanje konstrukcijskih elementov in zmogljivosti objekta, zato ta dela niso adaptacija, kot je opredeljena v 1. odstavku 209. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Poleg tega je predvidena gradnja v nasprotju s funkcijo območja, določeno v 3. členu UN, saj stanovanjski objekt z 9 stanovanji ne ustreza pojmu individualnega stanovanjskega objekta. V obdobju, ko je bil sprejet citirani UN (na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor; v nadaljevanju ZUN), je ta pojem pomenil gradnjo enodružinskih stanovanjskih hiš, namenjenih posamezni družini, in s tem nasprotje skupni oziroma kolektivni gradnji, ki je pomenila gradnjo večstanovanjskih objektov. Ker tega pojma ne definira ne UN ne drug takrat veljavni predpis, je za njegovo presojo lahko relevanten urbanistični terminološki slovar iz leta 1975, ki opredeljuje enodružinsko stanovanjsko hišo kot hišo s stanovanjem z največ dvema stanovanjskima enotama. Ker sedaj veljavna Uredba o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena ne deli stavb na individualne stanovanjske hiše, tega predpisa v zadevi ni mogoče uporabiti. Pritožbeni organ opozarja še na definicijo iz standarda SIST ISO 6707-1, ki enodružinsko hišo definira kot stavbo, načrtovano kot eno stanovanje. Tudi novejša sodna praksa (organ se pri tem sklicuje na sodbe tega sodišča) ne razume individualne stanovanjske zazidave kot gradnje večstanovanjskih objektov. Zato so neutemeljene trditve, da število stanovanjskih enot v konkretnem primeru ni relevantno. Pritožbeni organ poleg tega meni, da za gradnjo ni izpolnjen niti pogoj iz 11. člena UN glede dovoljene zazidanosti parcele. Čeprav se ne strinja z navedbo tožnice, da znaša zazidana površina objekta 346 m2 (in za to navaja razloge), pa ugotavlja, da je že z njo preseženo razmerje 1/3 iz 11. člena UN in ki pomeni razmerje med bruto „zazidalno uporabno površino“ stanovanjske hiše in pomožnih objektov na funkcionalnem zemljišču. Gre torej za maksimalno razmerje med zazidano površino objekta in med površino funkcionalnega zemljišča. Ker ta znaša 699 m2, je razmerje iz 11. člena UN 346/699 = 0,495, kar je več kot 1/3 = 0,333. Nadalje ugotavlja, da se prvostopenjski organ sicer ni opredelil do mnenja dr. Čebulja in dr. Jerovška, vendar pa ta pomanjkljivost ni bistvena, saj tudi po mnenju pritožbenega organa ta dokument ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev v zadevi, saj se avtorja ne opredelita do v tej zadevi bistvenih dejstev, torej, ali je predvidena rekonstrukcija, dozidava in nadzidava skladna z določbami UN o ohranjanju individualne stanovanjske zazidave in o pogojih glede dovoljene zazidanosti funkcionalnega zemljišča. Zavrnil pa je tudi očitek o diskriminatorni obravnavi, ki jo tožnica vidi v tem, da naj bi upravni organ v drugi zadevi drugače razlagal isto pravno normo.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. Bistveni očitek njene obširne tožbe je, da uporabljeni pojem „individualnih stanovanjskih hiš“ ni materialnopravni pogoj, ki bi opredeljeval pogoj gradnje, ampak pojem, s katerim se določa funkcija območja in izraba prostora. Tožnica s predvideno gradnjo tega ne spreminja, saj funkcija območja in njegova izraba ostaja enaka – bivalno/stanovanjska namembnost. Ne glede na navedeno pa ni pravilna niti razlaga tega pojma. Z obvezno razlago drugega predpisa namreč ni mogoče razlagati v tej zadevi uporabljenega UN. Oporeka uporabi urbanističnega terminološkega slovarja, ki da ne more biti pravni vir, lahko pa je pripomoček pri pravni argumentaciji. S tem ko UN dopušča še turistične sobe, kar po naravi stvari predstavlja več enot, to v skladu z razlago drugostopenjskega organa pomeni, da je UN sam s seboj v nasprotju. Opozarja tudi na 8. člen UN, katerega vsebina kaže, da je napačno stališče pritožbenega organa, da je za celotno območje individualnih stanovanjskih hiš predvidena enodružinska gradnja. Tudi v preteklosti dejansko izvedene gradnje na tem območju kažejo, da imajo hiše več kot dve stanovanjski enoti. V nadaljevanju tožnica pojasnjuje, da individualna stanovanjska hiša pomeni samostojno stanovanjsko hišo, pri čemer se opira na razlago besede „individualen“ v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ). Poudarja, da je z omejitvami v 11. členu UN učinkovito onemogočena t.i. kolektivna gradnja in obenem dopuščena gradnja stanovanjskih hiš z več enotami in več turističnimi sobami. Glede pozidanosti tožnica izhaja iz predpostavke, da je gradbena parcela iz 127. člena ZGO-1B enaka pojmu funkcionalnega zemljišča. UN tega pojma izrecno ne definira, zato bi moral pritožbeni organ, ki se sklicuje na 46. člen ZUN, ki sodi v poglavje o parcelaciji, to dodatno pojasniti. Na popolno nedoslednost pri uporabi funkcionalnega zemljišča je namreč opozorila že pravna praksa in teorija (dr. Juhart). Dejstvo, da je UN velikost funkcionalnega zemljišča opredelil drugače kot ZUN, in sicer kot površino stanovanjske stavbe, povečano za površino zemljišča, namenjeno njeni uporabi, je razvidno iz 11. člena („na funkcionalnem zemljišču“) in iz 2. odstavka 6. člena. Ne strinja se z drugostopenjskim organom, da je treba pri zazidani površini objekta upoštevati tudi površino delno pokritih teras in nadstreškov parkirišč, napačno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje glede faktorja pozidanosti. Nadalje meni, da je določba 209. člena ZGO-1, ki govori o adaptaciji in obnovi, neustavna, saj posega v pravico lokalnih skupnosti do prostorskega urejanja, ki je njihova originarna pravica. V nadaljevanju tudi navaja, do katerih pritožbenih ugovorov se drugostopenjski organ ni opredelil (med drugim tudi, katera dela presegajo pojem adaptacije) in mu očita, da ji ni dal možnosti za izjasnitev, čeprav je materialnopravno predrugačil nosilna materialnopravna stališča prvostopenjskega organa in samostojno ugotavljal dejansko stanje. Odločitev organa je za tožnico „odločitev presenečenja“. Navedeno predstavlja tudi kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS (URS). Navaja razloge, zaradi katerih je stališče drugostopenjskega organa o pravni nepomembnosti predloženega strokovnega mnenja, nepravilno. Med drugim je bilo v mnenju opozorjeno tudi, da pojem individualnih stanovanjskih hiš ne določa pogojev gradnje, ampak zgolj funkcionalnost območja – izrabo. Upravni organ bi moral v zadevi presoditi tudi razloge, ki jih je navedel pripravljalec odloka, saj je iz njih mogoče izluščiti vsebino UN in stališče občine. Tožnica navaja tudi razloge, zakaj gradnja ni v nasprotju z javno koristjo in razloge glede diskriminatorne obravnave. Glede slednjega meni, da je upravičena do podrobne obrazložitve, zakaj je bil v drugem primeru akt uporabljen na način, drugačen od načina uporabe v njenem primeru. Neobrazložitev upravnega organa prve stopnje tako kot sama neenaka obravnava tožnice pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Meni, da je pritožbeni organ nedosleden, ko se v primeru razlage individualne stanovanjske gradnje sklicuje na vsebino, ki naj bi jo standard imel v letu izdaje akta, v primeru adaptacij in prenove pa na sedaj veljavna pravna standarda rekonstrukcije in tekočih investicijskih vlaganj. Tako ravnanje je nezakonito, zato tožnica meni, da bi bila v obravnavanem primeru odločitev drugačna, ko bi organ uporabil sedaj veljavni predpis – uredbo o klasifikaciji objektov. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da želi tožnica načrtovani poseg izvesti v območju individualnih stanovanjskih hiš, ki ga ureja UN (Uradne objave Primorske novice, št. 4/90 in naslednji). Kot je pojasnil že pritožbeni organ in je to razvidno tudi iz uvoda k omenjenemu UN, je bil ta sprejet na podlagi določb ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji). Ureditveni načrt kot oblika prostorskega izvedbenega načrta se je sprejel za prenovo, dopolnilno gradnjo in komunalno asanacijo v ureditvenih območjih naselij in v drugih poselitvenih območjih, za urejanje zelenih in rekreacijskih površin ter za urejanje drugih posegov v prostor, ki niso graditev (2. točka 2. odstavka 27. člena ZUN). V prostorskem izvedbenem načrtu so se določili prostorski pogoji (3. odstavek 29. člena ZUN), v ureditvenem načrtu med drugim z določitvijo namenske rabe površin ter funkcionalnih in oblikovalskih rešitev območja in s funkcionalnimi in oblikovalskimi rešitvami predvidenih objektov (31. člen ZUN).

Glede na navedene določbe in kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, se sodišče ne strinja s stališčem, da UN z določitvijo območja kot območja individualnih stanovanjskih hiš ne določa tudi prostorskih pogojev, v skladu s katerimi mora biti načrtovani poseg. To stališče bi namreč pomenilo, da sta v predpisu določena funkcija območja in izraba prostora sami sebi namen. Zato je dovoljena le tista gradnja, ki je v skladu z vsemi prostorskimi pogoji – ne le s funkcionalnimi in oblikovalskimi rešitvami, ampak tudi v skladu z določeno namensko rabo površin, razen kolikor prostorski izvedbeni načrt pri posamezni namenski rabi izrecno dopušča odstopanja.

Ureditveno območje, ki ga ureja UN, predstavlja center Portoroža, ki je v večji meri namenjeni turizmu in javnim zelenim površinam, v severnem delu pod Koprsko cesto pa ohranja obstoječo individualno stanovanjsko pozidavo (1. odstavek 3. člena). V naslednjem odstavku istega člena so naštete njegove funkcionalno in oblikovno zaokrožene prostorske celote, in sicer območje hotela Palace, ki je namenjeno ekskluzivni turistično gostinski ponudbi; območje Grand hotela Palace, ki je namenjeno gostinsko turistični ponudbi ter javnim informacijskim in trgovskim dejavnostim s termami in depandanso Apollo; območje obstoječih individualnih stanovanjskih hiš v severnem delu območja urejanja, dopolnjeno z privatnimi turističnimi kapacitetami; območje večje zelenice v okviru Koprske ceste in njenega cestnega prostora. Naslov poglavja, v katerega je umeščen navedeni 3. člen UN, je II. Funkcije območja s pogoji za izrabo in kvaliteto graditve ali drugih posegov v prostor. Iz navedenega izhaja, da 3. člen določa namensko rabo površin v posamezni prostorski celoti.

V istem poglavju 6. člen UN navaja nadaljnje pogoje za posege v območju individualnih stanovanjskih hiš, pri čemer v 1. odstavku določa, da v tem območju niso predvideni novi posegi, razen urejanja iztekov /.../ in začasne ureditve parkirnih površin /.../; da se v območju ohranja pretežno bivalna namembnost, dopolnjena s privatnimi turističnimi sobami; da so pod navedenimi pogoji dovoljene drobne obrtne dejavnosti; da so na obstoječih objektih dovoljenja adaptacijska in prenovitvena dela za izboljšanje obstoječega bivalnega standarda oziroma za pridobitev novih turističnih sob. V 2. odstavku istega člena je dovoljenja gradnja prizidkov in pomožnih objektov. Te določbe torej predpisujejo dopustne posege v območju individualnih stanovanjskih hiš, v katerem se po izrecni določbi 1. odstavka 3. člena UN ohranja individualna stanovanjska pozidava.

Glede na navedene določbe v zadevi za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt, v katerem je po predloženem PGD načrtovanih 9 stanovanj, kar v zadevi ni sporno, ni izpolnjen pogoj, po katerem mora biti načrtovana gradnja v skladu z namensko rabo površin, kot jo za območje spornega posega določa UN, ki so namenjene individualnim stanovanjskim hišam.

Sodišče se namreč strinja tudi z razlogi upravnega organa druge stopnje, da 9-stanovanjski objekt, ki bi nastal z načrtovano gradnjo, ni več individualna stanovanjska hiša. Na to kaže že jezikovna razlaga, saj pojem „individualen“ po SSKJ med drugim pomeni „nanašajoč se na posameznika, posamezniku lasten“. V tem smislu je mogoče individualno stanovanjsko hišo razumeti le kot stanovanjsko hišo za posameznika, posamezniku namenjeno stanovanjsko hišo – v nasprotju s stanovanjsko hišo za več posameznikov –, pri čemer v posameznikov krog nedvomno sodijo tudi njegovi družinski člani. Glede na navedeno ni sprejemljiva tožničina izpeljava pojma individualen v „samostojen“, torej da gre za samostojne stanovanjske hiše. Ob tem se namreč postavi vprašanje, katere so „nesamostojne“ stanovanjske hiše, na kar pa tožba ne daje odgovora. S tega vidika se kot pravilna pokaže tudi razlaga drugostopenjskega organa, ki kot nasprotje individualni stanovanjski gradnji postavlja t.i. kolektivno gradnjo.

Navedeno pomeni, da pojmovanje individualnega ne v času sprejetja UN (upoštevajoč razlago urbanističnega terminološkega slovarja iz leta 1975, na katerega se sklicuje pritožbeni organ) niti z vidika SSKJ in sedaj veljavnega standarda SIST ISO 6707-1 ne omogoča razlage, da je individualna stanovanjska hiša samostojna stanovanjska hiša, še manj pa, da je to tudi 9-stanovanjska hiša. Pri tem je še zlasti zgovoren francoski izraz za enodružinsko hišo iz standarda SIST ISO 6707-1, ki je „maison individuelle“. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, da bi uporaba Uredbe o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 33/03 in naslednji) vplivala na drugačno odločitev v zadevi. V prilogi 1 uredbe naštete stanovanjske stavbe so namreč razdeljena le na enostanovanjske, večstanovanjske stavbe in stanovanjske stavbe za posebne namene. Odgovora, kaj šteti kot individualno stanovanjsko stavbo, uredba torej ne daje.

Sodišče drugače kot tožnica razume tudi pogoj iz 1. odstavka 6. člena UN, in sicer da se v območju ohranja pretežno bivalna namembnost, dopolnjena s privatnimi turističnimi sobami. Smisel te določbe je v poudarku, da območje individualnih stanovanjskih hiš v prvi vrsti ostaja namenjeno bivanju kljub dopustni uporabi objektov v turistične namene (turistične sobe) in kljub – v nadaljevanju iste določbe navedeni – dovoljeni drobni obrtni dejavnosti. Ta določba zato le dopolnjuje vsebino 1. odstavka 3. člena UN, da se v severnem delu območja ohranja obstoječa individualna stanovanjska pozidava. Tudi sicer je po SSKJ „bivati“ sopomenka „stanovati“, tako da UN s tako določbo zasleduje očiten cilj – individualne stanovanjske hiše naj primarno ostajajo namenjene bivanju (stanovanju) ljudi, medtem ko so turistične sobe in drobna obrtna dejavnost sicer dopustni, a le dokler ostajajo dopolnilnega, drugotnega pomena, dokler torej ne spreminjajo značaja območja. Pri tem sodišče dodaja, da turističnih sob ni mogoče obravnavati kot stanovanj, saj je stanovanje po 2. odstavku 4. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03 in naslednji; SZ-1) skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota.

Ker gradnja 9-stanovanjskega objekta ne ohranja obstoječe individualne stanovanjske pozidave, načrtovani posegi že iz tega razloga niso dopustni.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožničina razlaga 8. člena UN, saj je določba za obravnavani primer nepomembna. Ta člen med drugim našteva (v 2. in naslednjih alinejah) rabo posameznih funkcionalnih in stavbnih površin oziroma zemljišč, ki pripadajo objektom, in sicer našteva parcelne številke funkcionalne in stavbne površine hotela Palace, Grand hotela Palace, term in depandanse Apollo, zelenice v ovinku Koprske ceste, javne prometne površine ter poti v območju individualnih stanovanjskih stavb s tam naštetimi parcelami, parcelami mirujočega prometa in parkiranja. V zadnji alineji tega člena pa je pojasnjeno, da so vse naštete parcele stavbna ali funkcionalna zemljišča enodružinskih stanovanjskih stavb. Navedeni člen torej ne določa parcel, kjer je dopustna izključno enodružinska gradnja – tega niti ne bi mogel, glede na to da po 1. odstavku 6. člena novi posegi v območju individualnih stanovanjskih hiš sploh niso predvideni. Tudi če uporaba dveh pojmov v UN (individualna stanovanjska hiša, enodružinska stanovanjska stavba) kaže, da individualna ni enako kot enodružinska in da je prvi pojem širši (upravni organ prve stopnje je kot sprejemljivo štel dve stanovanjski enoti v stavbi), pa iz vseh predhodno navedenih razlogov individualne stanovanjske hiše ni mogoče enačiti z 9-stanovanjsko.

Neutemeljena pa je tudi tožbena trditev, da naj bi pritožbeni organ zavzel stališče, da je za celotno območje individualnih stanovanjskih hiš predvidena enodružinska gradnja. Tega v njegovi obrazložitvi ni zaslediti, nasprotno, menil je, da je v obravnavanem primeru za individualno stanovanjsko hišo primernejša definicija iz urbanističnega terminološkega slovarja iz leta 1975, saj je bil standard ISO 6707-1 sprejet po uveljavitvi UN.

Poleg tega sodišče še ugotavlja, da po 6. členu UN nadzidave, na kar se med drugim nanaša tožničina vloga in kar v zadevi ni sporno, niso predvidene kot dopustni poseg v območju. Tega ne more spremeniti niti določba 11. člena UN, ki sicer določa, da višinski gabarit dozidav in nadzidav ne sme presegati P+1+M. Domet 11. člena UN, kot je razvidno iz njegovega naslova, je v določitvi pogojev za arhitektonsko oblikovanje objektov v območju individualnih stanovanjskih hiš, ne pa določitev dopustnih posegov, saj je to glede na sistemizacijo določb UN funkcija 6. člena. Ker nadzidava v območju individualnih stanovanjskih hiš kot poseg ni predvidena, je zahteva tožnice za izdajo gradbenega dovoljenja, ki zajema tudi to vrsto gradnje, tudi iz tega razloga neutemeljena.

Ker je eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja skladnost projekta s prostorskim aktom, ki v obravnavanem primeru iz navedenih razlogov ni podana, je pravilna odločitev, da se zahtevek tožnice zavrne. Na to ne morejo vplivati niti nadaljnje tožbene navedbe o dopustni pozidanosti zemljišča, zato se sodišče do njih ni bilo dolžno posebej opredeliti.

Neutemeljena je zatrjevana kršitev pravil upravnega postopka, ker pritožbeni organ tožnici ni dal možnosti, da se izjavi v zadevi, čeprav je materialnopravno predrugačil nosilna stališča za odločitev v primerjavi z razlogi prvostopenjske odločbe. V skladu z določbo 3. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP) lahko upravni organ druge stopnje za odločitev v izreku, ki je sicer pravilna, vendar obrazložena z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. S tem ko je pritožbeni organ ob enako ugotovljenem dejanskem stanju kot na prvi stopnji (da gre za 9- stanovanjski objekt) drugače razlagal materialno pravo in na tako razlago oprl svojo odločitev, je ravnal v skladu za navedeno določbo ZUP. Ker z razlago v tem delu ni bilo povezano dopolnjevanje postopka (ugotavljanje novih dejstev), je neutemeljen očitek, da tožnica ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kar je vsebina pravice do izjave (1. odstavek 9. člena ZUP). Zaradi navedenega ni bila kršena niti pravica iz 22. člena URS.

Ker tožnica zaradi morebitnih nepravilnih ugotovitev glede pozidanosti zemljišča, kot rečeno, ne more doseči zanjo ugodne odločitve v zadevi, ni mogoče upoštevati niti ugovora, da pritožbeni organ, ki je ugotavljal dejansko stanje glede velikosti objekta in velikosti funkcionalnega zemljišča, o tem tožnici ni dal možnosti, da izrazi svoje stališče. Ne drži, da se upravni organ ni opredelil do stališč v pravnem mnenju, ki ga je tožnica predložila na prvi stopnji. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je med drugim razvidno, da v obravnavanem primeru ne gre le za izboljšanje obstoječega bivalnega standarda s pridobitvijo novih turističnih sob, ampak za pridobivanje večjega števila novih stanovanjskih kapacitet. Ker pa novi posegi na tem območju niso dopustni, ni mogoče spreminjati obstoječega standarda individualnih stanovanjskih hiš v večstanovanjske objekte. Iz navedenega izhaja, da je upravni organ prve stopnje v zadevi sprejel razlago UN, na podlagi katere gradnja ni v skladu z navedenim predpisom. S tem je implicitno odgovoril tudi na stališča tožnice, ki jih povzema iz strokovnega mnenja. Organu ni treba odgovarjati na vsako strankino navedbo, če je iz ostalih razlogov mogoče napraviti sklep, da se z njenimi razlogi ne strinja ali pa jih šteje za nepomembna. Poleg tega je pritožbeni organ še izrecno navedel razlog, zakaj ni mogoče upoštevati v mnenju izraženega stališča, in sicer, ker se avtorja v njem ne opredelita do bistvenih vprašanj, med drugim, ali je načrtovana gradnja skladna z določbami UN o ohranjanju individualne stanovanjske zazidave. Sodišče se s tem glede na predhodno navedene razloge (da so dovoljeni le posegi, ki ohranjajo obstoječo individualno stanovanjsko pozidavo) strinja in meni, da ni potrebe po dodatnem opredeljevanju glede stališč v mnenju, zato izostanek nadaljnjih razlogov v tej smeri ne more vplivati na odločitev v zadevi. Pri tem še dodaja, da predloženo strokovno mnenje nima narave izvedenskega mnenja, kot to meni tožnica. Izvedensko mnenje lahko izdela le v postopku postavljeni izvedenec (1. odstavek 191. člena ZUP) in to le za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, pa uradna oseba s potrebnim strokovnim znanjem ne razpolaga (1. odstavek 189. člena ZUP). Pravna mnenja, ki razlagajo materialne predpise, v upravnem postopku torej ne morejo biti obravnavana kot izvedenska mnenja.

Prav tako ni utemeljeno tožničino sklicevanje na neenako obravnavanje zaradi, kot navaja v tožbi, v drugi zadevi izdanega gradbenega dovoljenja (št. 351-270/2006-7) za 3-stanovanjsko stavbo.

Trditev o neenakem obravnavanju pomeni, da je isti organ v enakih primerih odločil različno. Sklicevanje na eno zadevo, v kateri je upravni organ sprejel drugačno razlago istega predpisa, še ne pomeni neenakega obravnavanja (če odmislimo, da gre za primerjavo s stavbo z bistveno različnim številom stanovanjskih enot kot v obravnavanem primeru), saj je pred tem treba ugotoviti še, katera od različnih odločitev je pravilna. Prvostopenjski organ za tako ugotavljanje ni pristojen, zato pomanjkanje obrazložitve, zakaj je bil predpis v dveh primerih različno uporabljen, ne predstavlja bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Drugostopenjski organ pa je do tega vprašanja – katera razlaga UN je pravilna – v svoji odločbi zavzel stališče in zanj navedel razloge, kar pomeni, da je na podlagi sprejete razlage materialnega prava pravilna izdaja zavrnilne odločbe in da torej očitek o neenakem obravnavanju ni na mestu.

Ker je sodišče na podlagi navedenega ugotovilo, da obravnavani tožbeni ugovori niso utemeljeni, ostali (med drugim, da gradnja ni v nasprotju z javno koristjo) pa ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo zavrnilne odločbe (gradnja 9-stanovanjskega objekta v območju individualnih stanovanjskih hiš) med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1), šele v tožbi predlagani dokaz z ogledom preostalih hiš v območju (za ugotovitev, da imajo več kot 2 stanovanjski enoti) pa za odločitev ni pomemben (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).