Jedro

Sklep o glavni razdelitvi je možno izpodbijati samo s pravnimi sredstvi. Njegovih učinkov ni mogoče "korigirati" s tožbo.

Ni pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti sodne poravnave, ki je (tudi) bila podlaga za glavno razdelitev v stečajnem postopku, z vidika spremembe glavne razdelitve. Glavna razdelitev se izvrši po pravnomočnosti sklepa o glavni razdelitvi, obnove postopka v stečajnem postopku pa ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahtevek tožene stranke na vrnitev njenih stroškov revizijskega postopka, se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijsko postopek po določbah ZPP/77. A. d.o.o. in U. d.o.o. (prva tožena stranka) sta terjatev A. d.o.o. proti U. d.o.o. v višini 14.700.000,00 SIT z obrestmi in upoštevajoč ostale pogodbene pogoje zavarovala z ustanovitvijo hipoteke na nepremičninah U. d.o.o. To terjatev je A. d.o.o. cediral A. d.o.o. (druga tožena stranka) vključno z zastavno pravico. Cesionar v zemljiški knjigi ni izposloval vpisa, da je on postal hipotekarni upnik.

Prva tožena stranka je šla 1.12.1995 v stečaj. Druga tožena stranka je v stečaju prve tožene stranke prijavila omenjeno terjatev.

Uveljavljala je tudi pravico do ločenega poplačila iz nepremičnine, obremenjene s hipoteko. Stečajni upravitelj je prerekal ločitveno pravico in terjatev. Zato ga je stečajni senat napotil na pravdo.

V sledeči pravdi sta sedanji toženi stranki sklenili sodno poravnavo. Z njo sta ugotovili, da obstoji terjatev druge tožene stranke proti prvi toženi stranki v višini 228.373.493,70 SIT z obrestmi od 5.12.1995 dalje in da ima druga tožena stranka pravico do ločenega poplačila terjatve iz nepremičnine, obremenjene s hipoteko.

Tožeča stranka, ki je tudi upnica prve tožene stranke s pravico ločenega poplačila svoje terjatve na podlagi hipoteke na isti nepremičnini, samo s poznejšim vrstnim redom, je zoper obe toženi stranki vložila tožbo. Z njo zahteva ugotovitev ničnosti sodne poravnave, ki sta jo sklenili toženi stranki, podrejeno pa njeno razveljavitev. V obeh primerih zahteva od druge tožene stranke, da mora vrniti v stečajno maso prve tožene stranke že izplačani znesek 373.146.575,29 SIT z zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek temelji predvsem na trditvi, da druga tožena stranka ni mogla uveljaviti ločitvene pravice zato, ker v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot imetnica s hipoteko zavarovane terjatve.

Pritožbo tožeče stranke zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči opirata odločitvi predvsem na 437. člen ZOR, po katerem preidejo na cesionarja s cesijo tudi vse stranske pravice - tudi hipoteka.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo uveljavljajoč vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku (in še predlogu za začasno odredbo) ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijo tožeče stranke je sodišče vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Iz navedb tožeče stranke in tudi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so bile podlaga za sojenje na prvi in drugi stopnji, izhaja, da je druga tožena stranka v stečajnem postopku proti prvi toženi stranki prijavila svojo terjatev in pravico do njenega ločenega poplačila.

V stečajnem postopku prijavljene terjatve, katerih obstoj je ugotovljen, se v utreznem deležu poplačajo na podlagi sklepa o glavni razdelitvi. Če je upnik uspešno uveljavil še pravico do njihovega ločenega poplačila, se poplačajo ali na podlagi sklepa stečajnega senata iz četrtega ali šestega odstavka 143. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS štev. 67/93...52/99; nadalje: ZPPSL), ali pa na podlagi sklepa o glavni razdelitvi (drugi odstavek 165. člena ZPPSL). V obravnavanem primeru je druga tožena stranka očitno prejela znesek, katerega vrnitev v stečajno maso prve tožene stranke zahteva tožeča stranka s tožbo, na podlagi sklepa o glavni razdelitvi.

Ne glede na to, na podlagi katerega od sklepov, navedenih v prejšnjem odstavku, je druga tožena stranka prejela sporni znesek, ga je prejela na podlagi sodne odločbe. Ker pa ga je prejela na podlagi sklepa o glavni razdelitvi, ga je prejela na podlagi pravnomočne sodne odločbe (166. člen ZPPSL). Tožeča stranka, ki je kot upnik prve tožene stranke tudi udeleženec stečajnega postopka proti prvi toženi stranki, bi lahko sklep o glavni razdelitvi izpodbijala s pravnimi sredstvi. Če tega ni storila, oziroma če z njimi ni uspela, je sklep postal pravnomočen. Po mnenju tožeče stranke nepravilnega izplačila, izvršenega na podlagi omenjenega sklepa, s tožbo ni mogoče "korigirati". Zato je zavrnitev tožbenega zahtevka na vrnitev zneska 373.146.575,29 SIT v stečajno maso prve tožene stranke materialnopravno pravilna.

Sodno poravnavo je, po večinski sodni praksi, možno izpodbijati s tožbo. Njeno razveljavitev lahko zahteva samo stranka sodne poravnave. Ker tožeča stranka to ni, njene razveljavitve ne more zahtevati. Lahko bi zahtevala samo ugotovitev njene ničnosti, če bi bila za to zainteresirana (prvi odstavek 109. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. list SFRJ štev. 29/78...57/89). Njene zainteresiranosti za ugotovitev ničnosti sodne poravnave (pod predpostavko, da so ničnostni pogoji sploh izpolnjeni), pa iz njenih navedb ni mogoče povzeti.

Tožeča stranka je nasprotovala zlasti pravici druge tožene stranke do ločenega poplačila, ugotovljeni s sodno poravnavo in realizirani s sklepom o glavni razdelitvi. Tudi pod predpostavko, da bi sodišče tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti sodne poravnave, ki jo je stečajno sodišče upoštevalo pri izdaji sklepa o glavni razdelitvi, ugodilo, tožeča stranka ne bi mogla izposlovati vrnitve zneska v stečajno maso. V drugih postopkih bi sicer ugotovitev ničnosti sodne poravnave lahko bil obnovitveni razlog iz 8. točke 421. člena ZPP. V stečajnem postopku pa obnove postopka ni (tretji odstavek 11. člena ZPPSL). Čim je tako, tožeča stranka nima pravnega interesa na ugotovitvi ničnosti sodne poravnave.

Iz povedanega sledi, da sta odločitvi sodišč prve in druge stopnje, čeprav iz drugačnih razlogov, materialnopravno pravilni. Zato revizija z vidika materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe, ni utemeljena. Ker je bilo materialnopravno izhodišče odločitvi revizijskega sodišča drugačno od materialnopravnega izhodišča sodišč prve in druge stopnje, okoliščine, ki jih tožeča stranka uveljavlja kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka, to niso. Zato, in ker v postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev navedenih v 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (primerjaj: 386. člen ZPP) tožeča stranka tudi z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka z revizijo ne more uspeti.

Glede na zgoraj navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo. Pri tem je odločilo tudi o stroških revizijskega postopka (prvi odstavek 166. člena ZPP) in sicer tako, da je, upoštevajoč prvi odstavek 155. člena ZPP, zahtevek tožene stranke na povrnitev njenih revizijskih stroškov zavrnilo.