Jedro

Upoštevajoč, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zvin vratne hrbtenice z manjšo poškodbo vezi med 4. in 5. vratnim vretencem, zdravljenje pa je trajalo dva meseca in 13 dni, predstavlja dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini skoraj 5 povprečnih neto plačah na zaposlenega v RS po oceni pritožbenega sodišča pravično denarno odškodnino, v navedenih okvirih pa je dosojena odškodnina za strah in telesne bolečine prav tako povsem ustrezna, upoštevajoč temeljni načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (in sklepom o ustavitvi postopka zaradi skrčenja (delnega umika) tožbenega zahtevka - le-ta je pravnomočen) je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da plača tožniku 128,80 EUR s pripadki in 297,91 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek (glede plačila 2.174,31 EUR in glede plačila zamudnih obresti) zavrnilo, toženi stranki pa še naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v znesku 62,68 EUR s pripadki v primeru zamude.

Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odškodnino za strah in odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v celoti, ter spremeni odločitev o stroških postopka. Meni, da je sodišče prenizko odmerilo odškodnino za negmotno škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, pri čemer je sodišče zanemarilo osebnostne lastnosti tožnika, še posebej da je bil tožnik pred škodnim dogodkom nadvse športno aktiven. Pa tudi objektivno dosojena odškodnina za navedeno obliko nepremoženjske škode ne dosega prisojenih odškodnin v podobnih primerih (dosojeno je bilo cca 2,78 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS, medtem ko so sodišča v podobnih primerih prisojala od 3 vse do 5 povprečnih neto plač). Opozarja tudi na objektivno dejstvo, da so se v zadnjih letih odškodnine, prisojene oškodovancem, znatno znižale, čeprav za to ni podlage v materialnem pravu ter je v nasprotju z objektivnimi materialnimi zmožnostmi družbe, ki so se v zadnjih 15 do 20 letih v razmerju do ostalih držav bistveno izboljšale. Zato bi sodišče tožniku moralo dosoditi celotno vtoževano odškodnino za strah in telesne bolečine. Glede stroškovne odločitve pa tožeči stranki ne uspe razbrati, kako je sodišče prišlo do zaključka o odstotku uspeha v pravdi. Poleg tega opozarja, da je sodišče vse od delnega plačila do delnega umika (pet let) izvedlo le eno pravdno dejanje, ko tožena stranka navzlic izrecnemu pozivu ni želela specificirati, kolikšen del posameznega oblike negmotne škode je z delnim plačilom poravnala. Sodišče tudi ni upoštevalo krivdnega ravnanja toženke (nestrinjanje z delnim umikom). Sicer pa ni mogoče šteti, da je tožeča stranka uspela zgolj z dobrimi 6 % zahtevka, saj je tožena stranka zaradi tožbe morala plačati 4.890,84 EUR, to je 72,28 % zneska, ki je bil od nje zahtevan s tožbo. Sicer pa bi moral biti celoten strošek za izvedenca medicinske stroke naložen v plačilo toženi stranki, saj je bil ta strošek nedvomno potreben za pravdo in podlaga ugotovitvi, da toženka tudi z delnim plačilom ni poravnala škode v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Upoštevajoč nesporno in neosporavano dejstvo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zvin vratne hrbtenice z manjšo poškodbo vezi med 4. in 5. vratnim vretencem, zdravljenje pa je trajalo dva meseca in 13 dni, predstavlja celokupna dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini skoraj 5 povprečnih neto plačah na zaposlenega v RS (natančneje 4,96 povprečne neto plače - v juniju 2008) po oceni pritožbenega sodišča pravično denarno odškodnino, v navedenih okvirih pa je dosojena odškodnina za strah in telesne bolečine prav tako povsem ustrezna, upoštevajoč temeljni načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine za negmotno škodo, temu nasprotne pritožbene trditve pa neutemeljene, sploh ko zatrjevano prenizko odmerjeno odškodnino za telesne bolečine (in nevšečnosti med zdravljenjem) tožnik v pritožbi utemeljuje s subjektivnimi lastnostmi oškodovanca kot nadvse športno aktivnega (kar spada v okvir duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za to vtoževano škodo pa je tožnik dobil plačano celotno vtoževano odškodnino). Ob tem ni odveč opomniti, da tožeča stranka prenizko dosojene odškodnine za strah sploh ne utemeljuje z ničemer, razen s splošno trditvijo o zmanjševanju odškodnin v nasprotju z objektivnimi materialnimi možnostmi družbe. Slednje trditve pa niso utemeljene, na kar jasno pokaže primerjava dosojenih odškodnin z povprečno neto plačo na zaposlenega v RS, temveč gre zgolj za navrženo pritožbeno trditev tožnika.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede stroškovne odločitve, ki je nenazadnje v korist pritožnika, in ne v njegovo škodo, saj dejansko znaša njegov uspeh v pravdi 6,19 %, in ne, kot ugotavlja sodišče prve stopnje 6,6%, upoštevajoč, da je vtoževal odškodnino 6.765,65 EUR, dosojeno pa mu je bilo 418,71 EUR. Pri tem izpodbijana stroškovna odločitev ni v nasprotju z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP in je tako neutemeljena tudi pritožbena graja stroškovne odločitve.

Pritožbeno sodišče, ki kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni zasledilo, kot tudi ne zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.